Pozno popoldne zaradi zatohle sopare odhitim na zrak z MTB na bližnjo Šmarno goro čez Zavrh.
Vmes obiščem na Zavrhu še Rojstni dom Jakoba Aljaža,ki ga domačini pohvalno vzdržujejo.Po pogovoru tamkajšnjega soseda,ki je po eni veji v žlahti,pravi,da je bil Jakob bolj svetovljan,kot duhovnik in je zato delal velike projekte(vodovod,prehrana...) in tako pomagal prebivalcem.Duhovništvo kot poklic pa je v tistih časih bilo moderno,kot nekaj vzvišenega,gosposkega,kar je bila želja njegove mame.Rodil se je v veliki družini,sam pa nikoli ni imel potomcev,čeprav je pogledal tudi za kakšno punco.V hiši ni nobenih spominskih predmetov,ker so vse odnesli leta nazaj,ko je koča samevala brez gospodarja.Nazadnje so cigani odnesli še tisto staro peč skozi vrata.Sosed pravi,da kraj obišče mnogo prijateljev Jakoba Aljaža,kjer zapojejo- Oj Triglav moj dom,kako si krasan- in se potem vzpnejo na Šmarno goro.No,tudi jaz sem odšel gor,vendar s kolesom.Malo višje je sopara izginila in na vrhu je sijalo zahajajoče sonce.Padavin na srečo tu gor ni bilo,je bila pa huda nevihta v Ljubljani po pripovedi mame.
Turo sem opravil mimo Medna čez leseni savski most in čez Zavrh,kjer se je nabralo ob povratku 25km,čas vožnje 1h30min,povp.hitr.17,4km/h,čas spusta s Šmarne gore do Zavrha pa bore 4min,to je letelo!,lp.
od Roka.