Šmohor

Ker je bilo treba preizkusiti nove pohodne čevlje, vreme ni bilo ovira, čeprav je ob dogovorjeni uri kar fino namakalo, zato prvotni plan malo prestavimo in skrajšamo...start v Lepeni in naprej do Krnskega jezera, nato pa glede na ugodnost vremena podaljšamo še na Šmohor. Pot zanimiva, so vidni ostanki vojne, nezahtevna, z zdaj še enim snežiščem, ki ne povzroča težav. Ker pa vrh nima ne skrinjice, ne knjigice, ampak le napol podrt možicelj(smo ga popravili), smo šli skoraj mimo, hehe. Razgledi megleni, ampak danes je bilo vse "v čevljih", ki so se super "izkazali". Nazaj grede še postanek na planini Dulje, kjer imajo (priporočam-preverjeno) odličen sir in skuto ter zelo zabavnega gospodarja. Seveda obvezen radler v planinskem domu pri Krnskih jezerih, ki je bil odprt, dom dr.Klementa Juga v Lepeni pa ni obratoval. Vreme je bilo in tudi dan je bil lepo izkoriščen

Ja a poznaš tam okoli že vse domačine, da te kar spustijo v svoje domove in shrambe. Očitno te imajo tudi oni radi.
LP.

Rozka, človek te lahko samo občuduje. Ja letos so pa začeli zgodaj pasti. Mene živina tako zgodaj preseneča. Dež ti zgleda ne pokvari načrtov .Jaz sem bil včeraj moker kot miš. Avriklja letos še nisem videl. Ta rumene, ta visoke trobentice pa kakor hočeš. Ta hip ne vem pravega imena. Se pa zadnje čase gorski botaniki zelo posvečam. Mislim, da je bila to planina Duplje. Poleti mislim tudi iti v tisti konec in na goro nad jezerom, ne Krn. Upam , da se tam gori kdaj srečava. L. P.

Ta možakar na planini Duplje ja prava pojava, v pozitivnem smislu in dela mlečne izdelke iz kotla letnik 1850...se ga splača obiskati, saj dobrot pri njemu ne manjka.
Nad oz.okoli Krnskega jezera pa je veliko vrhov, ki so kar malo zapostavljeni zaradi Krna, a se jih splača obiskati

Prejšnji teden je mel gospodar na planini še pomočnika Sicer pa smo imeli na Krnskih jezerih planinski tabor in med drugim smo otroke peljali tudi na Šmohor.

A, potem sem pa vašo skupinico srečala prejšnjo sredo na Krnskih jezerih...

zanimiv vrh in nekdanje bojišče

Hja, ponovno Lepena...mimo Krnskega jezera, kjer na koncu zapustim markirano pot in se desno odcepim na komaj vidno stezico, ki pelje na sedlo čez Potoče. Sledim ji do konca "prečke" in potem levo kar po svoje do lovskega doma na planini Polje. Prvi postanek in gretje sončnih žarkov me kar nekaj časa zadržijo tam...nadaljujem po mulatjeri, ki je lepo sledljiva, opazila celo zelooo, res zelo slabo viden ostanek markacije in današnji vzpon zaključila na Šmohorju. Sestop pa markirani poti mimo planine Dulje po že znani potinazaj do Lepene. Bilo pa danes kar vetrovno in cel čas je "vdirala" preko oz. od Komne "gorenjska" megla

Lepe slike, rozka. Jaz sem se tod mudil lani 11. avgusta, s tem, da sem obiskal še Monturo in Babo. Zanima pa me, če kdo ve, kdaj se je zgodil ogromen skalni podor z Malega Šmohorja. Nanj sem naletel pri sestopu in sem imel občutek, da je stvar še zelo sveža.

Hvala...na Babi in Monturi sem se tudi jaz letos potepala

Še en zapostavljeni vrh v senci Krna.Včeraj v soboto 23 . 9 . najbrž niti ne bi šla na Šmohor, če bi šle s hčerjo od doma malo bolj zgodaj.Od Krnskih do Krna je skoraj tri ure. Na Šmohor pa poldruga ura. Dom v Lepeni je zaprt. Dom pri Krnskih pa odprt. In včeraj je bil dobro obiskan.Vreme prav lepo za hojo. Le tista mulatjera do Krnskih je malo dolgočasna- enolična.Je pa zato toliko lepša pot na Šmohor, čeprav sem šla sama na vrh.Sva se predolgo zamudile pri jezeru.Je raje šla počasi v Lepeno do avta. Škoda,ker je pot na Šmohor prav lepa .Markirana. In nič težka.Saj nima gora niti 2000 m n. v. Razgledi pa so enkratni.Ostanki iz prve vojne so ob poti proti vrhu.

8. 10. 2019. Veliki Šmohor včeraj . Vzpon iz Lepene po zanimivi mulatjeri s planine na polju. Poti nisva poznala. In prav so nama prišli opisi s hribi net. Kar hitro sva našla možica in šla naprej po poti ki pelje okrog hriba pod vrh. Potem niti ni težko priti na vrh. Brezvertje. Toplo. Mislila sva da bo hladneje . Še en pohodnik je prišel za nama a z druge strani. Od spomenika pod Peski. Sestopila pa sva na drugo stran pod ostaki vojaških zgradb na pot , ki pelje v Lepeno. Iz Lepene sva rabila štiri ure in petnajst minut. Res lepa razgledna in zanimiva tura. Mislim, da tu ne hodi prav veliko pohodnikov.

Začel pl.Polog in gor na Prehodce(kopno). Od tam naprej proti Peskom a se obrnil in povzpel na en vrh pod Šmohorjem. Danes na turi z Darinko.

Zanimivo turo smo včeraj prehodili. In se vsi trije odločili da obrnemo nekje na sredini od Prehodcev proti spomeniku Vrh nad Peski. Dan je bil lep sončen. Toplo. Zimsko opremo smo uporabili od Prehodcev naprej. Tam je bil sneg nedotaknjen. Nikjer nobene stopinje. Pri utrdbah med obema Šmohorjema smo si nekoliko oddahnili. Prehodili smo enih 22km. In devet ur in petinštirideset minut. Ja dolga je ta pot . Ampak lepa zanimiva. Poleti najbrž kar vroča. Čeprav brez osvojenega vrha . Počaka.

Vremenska napoved za nedeljo je bila bolj slaba in ko se ob čudni uri zbudim in slišim, kako zunaj dežuje, sem v dvomih. Ampak menda naj bi bilo v Soški dolini lepše vreme, pravi internet? In najdaljši dan v letu bi bilo škoda kar takole odpisat, še preden se je začel. Ko se malce kasneje vozim proti Lepeni tako sam sebi že pripišem prvo zmago, ni veliko manjkalo, pa bi se obrnil v postelji in zasmrčal do jutra.

Mulatjera do Koče pri Krnskih jezerih je sicer bolj nabiranje višine, zato izkoristim dobro počutje in dam gas ter imam zajtrk že pri koči. Cilj sta sicer oba Šmohorja, ampak da ne bi bil prehitro fertik in da si ogledam pokrajino, kjer sem bil doslej samo pozimi, grem naokoli čez Prehodce, sproti pa si kot stranski cilj zadam še Malo Monturo in Malen. Zakaj še ta dva? No, na karti sta označena kot vrhova in tam nekje blizu ob poti sta, to mi čisto zadostuje.

Uh, napaka! Mala Montura je mali, obskuren, od nikogar nikoli obiskan kucelj, ki je tako noro zaraščen, da je hoja tako navzgor kot navzdol eno samo pretepanje z najbolj gostim šavjem, kar jih premorejo naše gore. Od poti gor je kvečjemu kakih 100 m vzpona, ampak vseeno porabim do vrha več kot pol ure. Razgleda ni, razpoloženje pa je bolj tako-tako, ker sem vmes neprevidno pohodil neko vejo, ko pa sem stopil iz nje se je kot v kakšni risanki postavila pokonci in mi prisolila krasno klofuto. In ko sam pri sebi godrnjam nad neolikanostjo dandanašnjega mladega rastja se je še ulilo. Dobro, se ustavim, potegnem ven dežno vetrovko in pokrivalo za nahrbtnik ter se namontiram, ko v trenutku neha padat in posije tako sonce, da mi je v hipu vroče. Dobro, spet pospravim stvari nazaj v nahrbtnik, ko se spet ulije. Ma, solit naj se gre. Ponovim vajo, ampak tokrat očitno nevihtni oblak ve, da jaz vem, da me zafrkava, zato spoka nekam stran.

Šmohor, pravzaprav kar oba, Mali in Veliki, sta simpatična in lahko dostopna vrhova z lepimi razgledi, ampak meni se pozna, da mi je pol kondicije pobralo sedenje v službi, drugo polovico pa Corona, zato kar sopiham do vrha. Vseeno, s kakšnim postankom vmes sem kmalu na vrhu, kjer ugotovim, da je škatla za vpisno knjigo do roba napolnjena z vodo. Konstrukcijska napaka ali jo je pač kdo pustil odprto? Tudi na kartah je zmeda, kateri vrh je dejansko Mali in kateri Veliki, saj sta ponekod zamenjana. Nazaj grede se oglasim še na kosilu v koči (postrežba bliskovita, prijaznost visoka, njoki bolj tako-tako ampak recimo da še ok, cena razumna), potem pa je že čas za odhod nazaj v dolino in dolgo dolgo pot domov.

Izredno lep opis prehojenega. Kar vabi na pot .

Včerajšnji obisk Šmohorja iz Lepene. Zjutraj je bilo sicer oblačno, a naredil se je lep in ne prevroč dan. Na vrhu smo bili štirje, kar sploh ni bilo slabo. Pot lepo označena in brez posebnosti.