Solčavska tisa, Hribarska(Huda) zijalka, Huda peč.

Še v Solčavi nisem vedel, da bo to moja današnja pot. Namen sem imel iti povsem drugam. Pa sem se malo nad Solčavo ustavil in začel klepetati z enim domačinom. Povprašal sem ga za Solčavsko tiso. Možakar mi je tako lepo opisal pot še naprej na Hudo peč, da sem koj spremenil plan in se podal tja gor. Do Solčavske tise je pot lepa in lahka, od tam dalje pa so stvari postajale z vsakim metrom čedalje težje. Markacije od Hribernika navzgor mi niso bile v veliko pomoč, saj so že povsem zbledele. Tako sem se začel zanašati kar na svoj orijentacijsko kar dober občutek. V tretjem poskusu mi je le uspelo najti pravo pot do Hude zijalke. Je res huda ta pot, bi rekel kar zelo zahtevno brezpotje. V zijalki sem bil nagrajen z čudovitim razgledom in s prijetnim hladom. Sledil je sestop pod zijalko in nadaljevanje poti strmo navzgor na Hudo peč. Sledil sem, se mi zdi, edini možni poti na vrh. Pot je zelo strma. Prilezel sem na vzhodni vrh-greben Hude peči in prek škrbine splezal na glavni vrh Hude peči. Vse skupaj je bilo eno samo uživanje. Tudi plezarija je bila na določenih mestih že kar kakšna štirica.
Ja, je bilo res fajn. Bo treba kmalu ponovit, zdaj ko vem pot. Da je ne pozabim.
Lep pozdrav in varen korak izpod lepih Golte, Janez

Danes sem se lovila po poteh do Hribarske zijalke. Iskanje markacij je kot lov za izgubljenim zakladom, ki se je zame končal brez nagrade (kljub vztrajnemu grizenju kolen ). Zadnja markacija, ki sem jo še uspela videti, je bila na skali pri vstopu v melišče. Potem pa komorkoli sem šla, navzgor, levo ali desno, vsepovsod sem naletela na steno. Razen gamsov seveda nisem srečala nikogar, sedaj prosim nekoga na forumu, da mi pove, kam gre pot od melišča dalje .
LP vsem!

@pika, imaš zasebno sporočilo.

vauuuuuuuuu ..krasne fotke ...bo treba it pogledat ...

Pa mi je uspelo najti to sobo z razgledom. Kot prava sramežljiva lepotica se uspešno skriva nezaželenim pogledom, če vztrajaš, pa se ti le odkrije. Janez T., hvala za pomoč .

Tudi midva z ženo sva danes uživala in martinčkala v Hribarski zijalki.
JTrogar - tebi je ponudila hlad v poletnem dnevu, nama pa je v tem lepem decemberskem dnevu ponudila toploto. Sprednji del votline je bil lepo obsijan s soncem.
Povzpela sva se še na Hudo peč (brez plezanja) in krog zaključila navzdol od oddajnika in po travnikih in cesti v dolino.

Parkirala v Solčavi in se napotila proti Solčavski tisi, potem pa naprej proti Hribarski zijalki. Se vmes parkrat izgubila in že skoraj obupala, ko sem končno našla tisto bukev podprto s skalo. Ja je res prava lepotica ta zijalka, vse je bilo super sonce, razgled...Hvala J.Troger za izčrpen opis poti. Še bom šla.

Ali mogoče kdo ve kaj pomenijo tiste izkopane luknje - deloma tudi že zasute v Hribarski zijalki. Lp

Verjetno gre za arheološko sondiranje terena...

Ker so vrhovi še pobeljeni in po snegu se mi ne da sedaj hodit sem se odločil za potep po Solčavskih koncih.Parkiram v Solčavi nasproti Zadružnega doma in ga mahnem v smer Solčavska tisa od tam pa naprej proti Hribarski zijalki.Malce zašel a na koncu le našel tisto "znamenito" bukev.Zelo zanimiva je tale zijalka in ni mi žal te ture sploh pa v tako čudovitem vremenu kot je bilo danes

Pa še dodanih nekaj video utrinkov
VIDEO

Včeraj mimo Solčavske tise proti Hribarski( Hudi) zijalki. Pot je sedaj dobro označena z RDEČIMI PIKAMI, ki pa so me tokrat zavedle preveč v levo in pristala sva pri oddajniku nad Solčavo, ki sem si ga ogledovala v nedeljo ob povratku z Olševe. Ob sestopu sva zlezla še do Hribarske zijalke, pa sedaj lepo označeni poti nazaj v dolino. Pohvala tistemu, ki je narisal pike, res pa je da je s tem izgubila tisti čar( kdor išče- ta najde).

Tudi midva z možem sva zmagala in osvojila lepotico Hudo zijalko 26.08.2015. Sodeč po vpisih v zvezku tega ne najde vsakdo. iskanje je bilo poplačano s prečudovitim razgledom in s sprehodom po zijalki.

27.5.2016 Včeraj sva se z Milanom potepala po grebenih Hude peči. Parkirala sva malo pod Ramšakom in šla po markirani poti do Solčavske tise. Hribernikova domačija pri tisi in njena okolica je zelo lepo urejena. Tam sva naredila plan, saj se grebeni od domačije gor lepo vidijo. Začela sva z desnim. Pristop do njega sva kar zlahka našla. Do njega naju je pripeljala prav lepa lovska pot. Greben sam pa prav uživaški za plezanje. Skala kar solidna, težavnost pa II-III, večinoma II. Tako varovanja nisva uporabila. Kar prehitro ga je bilo konec. Nato sva se spustila nižje, na začetek sosednjega levega grebena. Pri tem sva našla spet lepo lovsko stezo, ki je povezana s stezo za v Hribarsko zijalko. Zato sva se povzpela gor do zijalke in v njej uživala v igrivosti lastovk, ki gnezdijo v zijalki. Nato pa nazaj dol in na greben, ki je še lepši od prvega. Ima pa ta greben nekje na sredini en skok težavnosti IV, ki nima lažjega obvoza. Zato sva se tam varovala. Z višino nama je greben ponujal vse lepši razgled na KSA in Karavanke. Malo pod vrhom grebena sva si na čudoviti razgledni točki privoščila dolg počitek. Pri tem so naju zabavali mladi krokarji z vratolomnimi letalskimi akrobacijami, včasih samo kak meter nad nama.cool Namen sva imela povzpeti se še do antene, vendar naju je zvabil še tretji greben, ki si ga je z doline ogledoval že Milan. Po njem sva sestopila . Orientacijsko nama je malo delal težave v zgornjem delu zaradi mnogih kratkih grebenov, ki se kmalu končajo, zaradi gozda pa se to ne vidi. Šele tretji je bil pravi. Ta greben je malo lažji od ostalih dveh. Je pa po njem večji del speljana lepa lovska pot. Konča pa se greben skoraj navpično spodaj v potoku, kjer sva se lahko prijetno ohladila. Vse dogajanje je bilo eno samo uživanje. Za nameček pa nama je en domačin povedal za votlino pod enim grebenom, kar bo razlog, da še prav gotovo prideva.
Lp in varen korak vsem izpod lepih Golt

Na takšnem skromnem območju tako zanimiva tura in lepe slike! Vidva znata najti tisto ta pravo.

6.5 2018

Me en dan pokliče prijatelj z Ljubljane za kakšno turo. Dobiva se pri meni in se potem med vožnjo proti Logarski odločiva med Ojstrim vrhom in Hudo pečjo za slednjo. Parkirava malo nad Solčavo pri domačiji Ravničar. Markirana pot do Solčavske tise je otežena z kar nekaj podrtega drevja, vendar se da priti prek. Tisa še stoji, čeprav je okrog nje veliko podiralo. Mimo Hribernikove domačije nadaljujeva navzgor proti Hribarski zijalki. Ko pot zavije z gozdne vlake levo navzgor, se je treba podrtemu drevju izogniti po levi strani in višje prečiti nazaj na pot pri izviru. Tam sva se odžejala. Naprej navzgor s podrtim ni več težav. V Hudi zijalki sva se zadržala kar nekaj časa, saj je bilo res prijetno. Tudi odžejala sva se v naravni kamniti posodi v katero kaplja odlična voda. Nato sva sestopila in se na sosednji strani po navpični grapi povzpela na greben, po katerem sva se pozpela na Hudo peč. Greben nama je nudil obilo plezalnih užitkov in čudovitih razgledov. Je pa greben začinjen z dvema skokoma, kjer brez varovanja ne gre. Že kar precej scuzana sva prišla na vrh Hude peči in tam dlje časa posedela. Sestopila sva dol do ravnega proti panoramski in nato po brezpotju dalje. Nižje sva padla na lepo lovsko pot po kateri sva prečila na pot, ki pride z grebena. Sestop po tem kratkem grebenu je bil res zelo strm. Spodaj sva uživala ob slapovih, bosi hoji in hlajenju pregretih nog v ledeno mrzli vodi. Lepa tura je bila.
Igor hvala, da si naju spravil migat.
Lp in varen korak vsem izpod lepih Golte, Janez

Ooo, kako zanimivo se bere! Se priporočam za tole turco, ker že res pogrešam tvojo družbo, Janez! Pozdravček...

Živio Neža!

Sva gori izgubila ne ravno poceni palico in bo zato treba v kratkem spet gor. Ti takrat javim.

Lp in varen korak izpod lepih Golte, Janez

Danes ob osmih zjutraj se odpeljem iz Nazarij. Plan je bila Mrzla gora, pa me je legenda o zijalki tik pred vstopom v Logarsko premamila, da grem iskat skrivnostne vile. Obrnil sem in se odpeljal nazaj proti Solčavi.
Proti tisi poti praktično ni. Posledice vetroloma so ustvarile labirint iz podrtih dreves, ker mi je teren poznan, grem na pamet.
Od tise naprej se razdejanje nadaljuje vse do razgledne točke. Od tu naprej ni bilo večjih težav in kot da bi me do zijalke vodile vile, me je pot pripeljala do prelepega kraja nad Solčavo.
Strm teren od začetka do konca. Prava uživancija. Vzel sem si čas in v treh urah bil nazaj pri avtu poln lepih vtisov, ki mi jih je podarila pot.
Srečno!

Dosti vode je že preteklo od mojega zadnjega obiska Hude peči in divjine pod njo. Spet ni razočarala.
Pot do Solčavske tise-Hribernikove domačije od Ramšaka gor je zelo lepo urejena.
Naprej gor do Hribarske zijalke pa se je malo spremenila. Od Tise gor je kar daleč narejena gozdna vlaka. Višje pa je nekaj podrtih dreves. Ampak se vseeno da kar lepo slediti strmi potki. Zajla-kabel pred votlino je že dodobra načeta in je skoraj bolj za psihično oporo kot varnost. Uživanje ob čudovitem razgledu iz nje je poplačalo vložen napor.
Sledil je vzpon po grebenu ob katerem gremo gor. Pri dveh detajlih sem se moral prav pošteno pomatrati. Sploh pri drugem, ko sem že mislil odnehat. Ampak potrpljenje se je izplačalo, ko sem končno našel pravo varianto oprimkov. Nadaljevanje je tudi zahtevalo zbranost, saj sem se držal grebena. Ta ponuja obilo plezanja.
Počitek na vrhu mi je zato še kako dobro del. Le ropot pretvornika malo kvari razgled z vrha.
Sestopil sem po grebenu, ki ima skupni vrh z grebenom po katerem sem se povzpel. Do tja sem se vrnil po lovski poti. Je orientacijsko in težavnostno zelo pester. Še zadnji moment sem vdel pravo smer, ker bi se drugače moral kar precej vračat.
V potoku pod grebenom sem si umil utrujene noge in debel sloj soli z obraza.
Lepo se mi je dogajalo tam gor.
Obljuba na zgornjo prošnjo pa bo razlog za še en obisk. Neža, komaj čakam. Vsekakor prej kot v štirih letih, ker se mi že izteka rok trajanja, kot je napisal enkrat Drago.
Lp in varen korak vsem izpod lepih Golte, Janez