Solčavska tisa, Hribarska(Huda) zijalka, Huda peč, Strevčeva peč

Med vožnjo proti Logarski dolini sva včeraj še razmišljala kam bi se podala. Malo pred Solčavo pa nama je pogled na Hudo peč dal odločitev. Parkirala sva pri Rinki v Solčavi. Kaj kmalu sva že bila pri Solčavski tisi. 700 let, kaj vse je že videla. Še celjski grofje so bili vmes, pripomni Milan. Do Hude zijalke potem ni kakšnega posebnega razgleda, je pa zato iz Zijalke zato toliko lepši. Ker sva vso opremo pustila v avtu, sva se na vzhodni breben Hude peči povzpela kar po običajni varianti. Do antene sva potem uživala v kar zahtevnem poplezavanju po grebenu. Sledil je spust na panoramsko cesto. Ker se z Olševe nikakor ni hotela umakniti megla sva skrajšala prvotni plan in nadaljevala kar po cesti proti Sv. Duhu in navzgor na Strevčevo peč. Z nje sva sestopila strogo po Zahodnem grebenu. Spust po njem nad vseskozi veliko zračnostjo je precej adrenalinski. Najtežji del je čisto spodaj. Ker je bila oprema v avtu, sva naredila lovski obvoz po desni. Spodaj sva si ogledala, kolikor se pač da, čudovit kanjon potoka Globovšek med Strevčevo in Golarjevo pečjo. V njem se tudi izvaja kanjoning. Nato sva se povzpela nazaj na sedlo pod Strevčevo pečjo in nadaljevala spust po južnem grebenu v dolino. Da pa še ni bilo dogodivščin konec, sva še malo pokukala v Fidov gaj. Midva bi še, ampak saj mora ostati še kaj za naslednjič.
Lep pozdrav in varen korak vsem izpod lepih Golte, Janez