Že lani sem se ozirala po njej s Celovške špice in iskala v razgledu možnosti za vzpon na njen vrh. Pravzaprav mi je bila v mislih od takrat, ko je Edina objavila, da se je povzpela nanjo, to pa je bilo pred šestimi leti
. In od takrat se mi je pogled vedno znova lovil na njej, saj je prav čarobno postavljena v svet med Stolom in Vrtačo. A koraki ljudi, ki hodijo v njeni bližini, niso usmerjeni proti njenemu vrhu, zato ostaja redko obiskana, nepoznana in skrivnostna. A razgled z njenega vrha je čudovit, lepši kot si predstavljaš, saj ti ponuja poglede na vrsto lepih vrhov, ki jo obkrožajo.
Ja, je bilo kar nekaj novega včeraj na tej poti. Zastavili sva malo nižje od Tinčkove koče, se usmerili na neoznačeno pot preko Zagona in lepo našli prehod na markirano, spodnjo pot proti Stolu. V bližini odcepa na Celovško kočo pa sva krenili v levo in prav hitro opazili stezico, ki se je prečno vila preko melišča pod Srednjo pečjo. Nato sva zagrizli v strme trave, ki so naju privedle prav na rob grebena, kjer se nama je odprla globina brez dna. Se nama je zdelo, da kar malo preveč, zato sva pri povratku raje poiskali prehode malo nižje.
Na vrhu pa knjiga vpisov od leta 2000, ki kar kliče po obnovi, saj listi kar malo zafrčijo, ko jo odpreš. Pa mislim, da sem uspela vse polovit
, čeprav mi veter pri tem ni bil najbolj v pomoč.
Turo sva potem podaljšali še do Srednjega vrha, se spustili do Koče pri izviru Završnice in se vrnili do Tinčkove koče, kjer smo se pravzaprav spraševali, katera koča je pravzaprav njegova. Jih je namreč več.
Naredili sva 1350 v.m., 14 km, nabralo se nama je pa 8,5 ur z vsemi postanki, od tega nama je vzelo preoblačenje najbrž eno uro, saj sva cunje stalno pospravljale in spet natikale.
Zaključek ture sva pa naredili v Zavrh baru v objemu narave
.