Strevčeva peč - 1338m

Kako zahtevna je pot od Sv. Duha do vrha Strevčeve peči za slediti in za prehoditi.
Razmišljam, da bi šli z družino (5 letni fant) v soboto na potep, nekam kamor še nismo bili...
Hvala za odgovor

Od cerkvice Sv. Duh je gozdna vlaka. Do vzpona v gozdu je cck. 15 - 30min nezahtevne hoje. Potem je pa nekaj minut ( cck 15min ) vzpona, ki je precej strm. Fanta, lahko kjer se ti bo zdelo zahtevnejše neseš. Mislim, da bo šlo in boste opravili vzpon.
lp

@geppo: se pravi, da je vsega skupaj cca 45. minut vzpona?

Vzpona je v resnici cck. 15 min do 30min, ostalo je sprehod po gozdni vlaki - ravno.
V strmini pazi na fantka, drugače pa za odraslega ni problema.
So pa najlepši razgledi s te pečine na Logarsko in KSA - vredno je narediti ta sprehod!
lp

Lep, razgleden vrh. Dostop od Sv. Duha je kratek, a strm, "prava" obutev je priporočljiva. Sam sem se sprehodil še po zahodnem grebenu peči. Ta je dovolj širok, da se da varno spustiti do robov nad potokom Globovšek daleč spodaj, s pogledom na Golarjevo peč.

Po dopoldanski migreni in popoldanskem potepu po vršnem delu Olševe, je ostalo še dovolj časa, da po več kot petnajstih letih spet obiščem vrh te markantne peči.
Kako lepa in divja je po robu! Spustil sem se proti zahodu, skoraj do prepada, ki pada v kanjon med Golarjevo pečjo. Tu je res kaj za videti! Prava umetnost narave! Nazaj sem se vrnil po isti poti.

Ne vem kaj sem čakal tako dolgo, da jo spet obiščem?
Lp

Na ta griček nad Sv. Duhom sem "skočil" nekaj dni pred koncem lanskega leta. Hoje od parkirišča pod cerkvijo je v obe smeri skupaj manj kot uro, a je ob lepem vremenu toliko več časa za razglede in raziskovanja po grebenu tega koščka divjine nad Savinjo.

Po kolovozu mimo cerkve, rahel vzpon v gozd in spust na sedelce pred zaključnim vzponom s približno 100 metrov višinske razlike.
Nekje na polovici strmine poiščem potko proti vzhodnem grebenu, po katerem nadaljujem do vrha. Ta del poti je rahlo izpostavljen, a hkrati razgleden ter kratek. Pot je bila praktično kopna – nekaj krpic snega na njej ni predstavljalo težav.
Če bi se odločil za bolj direkten vzpon, bi v zgornjem delu gozda pod vrhom naletel na sneg, a tudi tega ni veliko in zimska oprema – v trenutnih temperaturah – tudi tam ni potrebna.

Na soncu je bilo prijetno toplo, razgledi na okoliške gore lepi – v daljavi pa se vidi celo Triglav.

Kratek in prijeten izlet, ki pa vseeno zahteva primerno obutev in previdnost - tako v strmini, kot na izpostavljenih delih grebena in vrha.

Pravzaprav je Obel kamen bolj desno (vzhodno) na sl. 21.
Lep izlet, lepi razgledi!

Bojan, res se najvišja točka Obel kamna nahaja bolj desno (vzhodno), Zijalka pa je pod njegovim predvrhom (1883 mnv)

17.7.2023: Vzpon na Strevčevo peč po kanjonu potoka Globovšek človeka nikoli ne pusti ravnodušnega. Spomini se zato še bolj globoko vtisnejo v našo pamet in jih rad ob vsaki priliki obujam. Tako sem tudi to jutro med vožnjo proti Logarski dolini to omenil kot eno od možnosti za najin cilj. Vinko je bil takoj za. Tudi vse potrebno za zraven sva imela v avtu.
Parkirala sva ob cesti za Čelo. Ravno prvi sončni žarki so obsijali mogočno Strevčevo peč, ko sva se podala v kanjon Globovška. Lovske poti do slapov skorajda ni več zaradi podrtih dreves. Tako sva se prebijala gor vsak malo po svoje in vsake toliko spustila kako sočno kletvico. Ampak je bilo to poplačano pri slapovih, ki so tokrat res glasno bučali zaradi minulih obilnih padavin. Plezanje ob srednjem sva izrabila za ogrevanje pred zgornjim. Vinka je kar razganjalo od navdušenja nad lepoto in divjino kanjona. Vzpon na razglednik pod Strevčevo je precej bolj zahteven kot pred vetrolomi, ampak sva z malo več zbranosti zmogla tudi to. Za sestop si je Vinko naštimal abzajl, ko sem jaz bil že spodaj. Dol do potoka sem po nogah začutil kar dosti pozdravov proti revmi in mi je potem lovljenje postrvi v Globovšku zato še bolj prijalo.
Potem pa zbogom senca. Na strminah Golarjeve peči je žgalo na polno. Malo ohladila sva se šele spodaj v Globovšku. Škoda, da je kanjon v zgornjem delu tako zasut s plazom z Golarjeve peči, da je onemogočen kanjoning, ki je vtem kanjonu res divji.
Pri vzponu na Strevčevo peč tokrat ni bilo na spregled nobenega modrasa, je bilo pa spet veliko plezalnih užitkov. Izčrpana od napora in vročine sva ob prihodu na vrh zavriskala na polno.
Tokrat dobrot pri Strevcu, kjer sva imela drug avto, nisva bila deležna, ker ni bilo nikogar in sva morala zdržat do Majerholda pod Pavličevim sedlom, kjer je ob hladni pijači sledila analiza ture. Bila je zelo lepa, naporna, divja, s toliko vsega, da se bova tja gor še prav gotovo podala, saj je še veliko neraziskanega.
Opis je star a sem ga napisal zato, ker je pred nami jesen, ko je tam gori najlepše. Mogoče pa koga zamika.
Lp in varen korak izpod lepih Golte, Janez