Ja, danes se je bilo pa zares za vprašati, katera je sončna in katera senčna stran alp oz. Karavank.
Zjutraj se odpravim proti Ljubelju. Vreme je bilo oblačno in vso pot do vrha prelaza je rahlo do zmerno rosilo. Spraševal sem se že ali bo v takem sploh užitek kaj pohajkovati. Potem pa, ko pridem iz tunela ven na avstrijsko stran - popolnoma drugačno vreme: delno oblačno s pogostimi razjasnitvami in sončnimi žarki. No, to vreme bo pa ravno prav za hojo - tudi ne prevroče.
Na poti iz prelaza dol zavijem proti Bodentalu oz. Slovenjem Plajberku. Malo naprej od vasi se začnejo smerokazi za Gasthaus Bodenbauer(Podnar). Ker je parkirišče za goste, parkiram ob cesti in grem birta vprašat, če se lahko tam parkira. Razvije se pogovor v nemščini, vpraša kam grem, ali pridem isti dan nazaj in opozori na možnost slabega vremena(ki se k sreči pozneje ne uresniči). Nato me vpraša od kod sem. Rečem, da iz Slovenije "Zakaj pa ne govorite slovensko!?", me malce okara v lepi koroški slovenščini.
"Sem mislil, da ste iz Holandije!", še pristavi
No, odpravim se, odprem žico pašne ograje tako kot piše tudi v slovenščini "z plastičnim ročajem odpret!" in najprej srečam govejo čredo. Bik začne nekaj riniti proti meni in stopim par korakov nazaj. Potem odide, jaz pa tudi grem naprej. Moral je pač pokazati kdo je šef!
Potem nadaljujem proti Märchenwiese, no tam pa se začne pot vzpenjati vendar vse do začetka plezalnega dela čez Stince ni ne vem kako strma. Od priključka na pot iz Vgriza se le blago vzpne čez melišče, potem pa se začnejo zajle. Plezalni del je izpostavljen(pa spet ne tako blazno) so pa zajle(razen na nekaj mestih) več ali manj za zaščito proti zdrsu in ne toliko za napredovanje. Od konca plezalnega dela je do Celovške koče še slabe pol ure.
Po poti bi se morala videti Vrtača s svojim mogočnim ostenjem pa je bila v oblakih. Podobna smola se nadaljuje vseskozi naprej. Iz Celovške koče se ne vidi Stola in sploh je tudi celoten greben, desno od sedla Belščica v oblakih. Občasno pokuka ven le Celovška špica.
Pri koči malo posedim nato pa se odpravim na Svačico. Zajla in skalni skok, ki mu sledi ne povzročata težav. Tik pred sedlom se odcepi pot na levo. Po kake 5 min pride do mejnega rebena. Medtem ko se je na avstrijsko stran lepo videla Celovška koča in skoraj cel Kozjak in je bilo skoraj idilično jasno je bila slovenska stran v popolni megli. Nadaljujem na Svačico. Pot postane konkretno strma nato se uravna in zopet strmo a nekoliko manj dvigne. Predno dosežemo vrh moramo absolvirati še kratek greben. Le-ta je izpostavljen, tehnično pa za povprečnega gornika ne preveč težak. Še par metrov in sem na vrhu.
Megla se je med tem malo razkadila in vzbudi se mi upanje da bom deležen vsaj pogleda na Vrtačo, če že Stol ostaja v oblakih. A kot je zapisal že pesnik, ki mu je posvečena koča pod njim je upanje tudi tokrat 'goljfiva kača'.
Napotim se dol in po tistem strmem delu pridem nazaj na mejni greben. Tokrat grem po drugi strani čez samo sedlo nazaj. Na poti nazaj ima čez tisti skalni skok neka avstrijska družina majhne težave pa svetujem da gredo lahko tik pred njegovim vrhom tudi okoli. Ko pridem nazaj do Celovške koče in posedim vidim pri ograji privezanega psa, ki začne nekaj cviliti. Mislim, da je žejen in napolnim skledo, ki je bila z verigo priklenjena na studenček in mu jo ponudim. Očitno to ni bilo to saj je samo malo pomočil jezik in še naprej cvilil.
Potem grem na Kosiak(Kozjak). Tako se ta gora imenuje. Nikjer ni pisalo niti Geissberg(kaj šele Ovčji vrh) na smerokazih in na vrhu samo Kosiak. Pot, ki se začne, če gremo po cesti par deset metrov proti Bärentalu in nato gor(ni smerokaza, je pa lepo vidna iz poti na Svačico) ni pretirano strma razen morda malo v zgornejm delu. Zgoraj so na križu nanizane spominske tablice preminulim gornikom med drugim tudi Bergfreundu Jörg Haiderju
Ne, Stola se pa danes ne bo videlo in se od pogleda nanj kar poslovim saj je glavni greben Karavank še vedno v megli. Pač pa se na drugi strani lepo vidijo Celovec, dolina Drave in vmesni hribi.
Kozjak je lep primer lahko dostopnega dvatisočaka, brez tehničnih težav. Kdor se hoče izogniti tudi nekoliko zahtevnejšemu delu čez Stince(otroci, pes) naj do Celovške koče dostopi iz Bärentala od koder gre do nje lepa gozdna potka. Sestopim po nekoliko strmejši poti, ki se priključi poti čez Stince nekje med Celovško kočo in vrhom plezalnega dela. Čez kake 20 minut sem že spet na zajlah in se spustim. Ko pridem zopet na križišče poti s tisto iz Vgriza, skočim spotoma še na Ogrisalm. Od tam se lepo vidita oba moja današnja cilja. Vrtača je pa kar še v oblakih.
Sestopim nazaj do križišča in se po isti poti po kateri sem prišel spustim nazaj v Podnar. Tam je gostilna že zaprta, zato grem na pivo na poti nazaj na Ljubelj pri Deutsche Petru. Čeprav se je pri spustu iz Stinc do Podnara že malo oblačilo, uživam sedaj pivo v skoraj popolni jasnini. No, ko pridem iz ljubeljskega tunela nazaj v Slovenijo me zopet pričaka čemerno oblačno vreme.
Zares, katera stran Karavank naj bi bila pravzaprav sončna?