ja, enkrat je bilo treba na Stol tudi po plezalni poti. Kar tako, zato ker je pač tam
. A ker so jo Tinky in njegova druščina pri sestopu povezali še z vzponom na Celovško špico, je bila odločitev kar hitro sprejeta.
Sploh tale Celovška špica je čakala na mojem seznamu vrsto let, tiho je čakala na primeren trenutek in ta trenutek je napočil v soboto
.
Saj je lepo po plezalni na Stol, a češnja na torto je prišla s Celovško špico
.
Pa saj niti nisva vedela katera je pravzaprav v tem lepem grebenu Orlic, Celovške škrbine pa tudi nisva prej poznala. Sem rekla, tista bo prava, na katero vodi stezica. In res najdeva rahlo uhojeno potko pod stenami Z.Jelenčka (sedaj vem, kateri je
), ki te pripelje na škrbino in razveseli s pogledom proti Celovški koči.
Z rahlo vznemirjenostjo sva se vzpenjala v breg, ne vedoč, ali nama bo dano vrh doseči ali ne. Saj opisi govorijo o precej tveganem prestopu na severno stran prav pod vrhom gore, skozi preduh, neznane širine.
Prvi je ta odločilni korak storil Jože, jaz pa sem sledila in se veselila ob misli, da le nisva bila predebela
, ena točka v plus.
Potem se pa razgledaš po kupu skalovja, na katerem uzreš dva križa. Pa, da ne bi mogel niti do enega, to enostavno ni prišlo v poštev. No, pa sva stopila do obeh, malo premišljeno seveda, a je šlo
. Pa se za zajlo nisva nič vlekla, saj sva to počela že proti Stolu.
Ampak na vrhu nisva ostala dolgo, saj ne moreš mimo občutka, da se vse skupaj lahko premakne, če boš kaj preveč "tacal" po teh skalah, zato sva se po obveznem slikanju kaj kmalu spet zrinila v bolj varen svet
.
Malo sem se še poigrala s pogledom skozi planike na Srednjo peč, proti kateri sem sicer večkrat pogledovala. Skoraj sva si zaželela še njene bližine, ampak sva se po premisleku odločila za hladno pivo v Celovški koči, kjer sva se s svojim vzponom tudi pohvalila. Natakarica je bila navdušena, a midva vsekakor še bolj
.
Po prelepo preživetem dnevu, pa še povratek do avta v Medvedji dol.