Pred dnevi omenim gorsko-tekaški kolegici moj namen in včeraj nekaj po šesti se že voziva po dolini Vrat. Parkirišče je bilo zasedeno nekje do dveh tretjin, do pol devetih, ko doseževa Luknjo prehitiva deset pohodnikov, skupina najmanj petnajstih si je nadevala pasove, čelade, vetrovke, saj je bilo na sedlu megleno in hladno. Kolegica kar dobro obvlada gibanje v zahtevnem svetu. Kmalu pokukava iz megle, na kratko se ustaviva na vrhu Plemenic, na Sfingi pa uživava dlje časa. Snega ni praktično nikjer več, nekaj več ljudi prehitiva na Triglavski škrbini. Zadnji del po vročem soncu, med silno množico na vrhu se pomešava ob enajsti uri. Množično slikanje ob stolpu, krsta s štrikom pa nisem nobenega opazil. Bil pa je prodajalec piksen, ki so se grele na soncu (ali pa je imel tam nastavljene samo vzorčne). Po dobri uri zapustiva množico in po isti poti sestopava do razpotja, kjer kreneva proti Doliču. Na poti srečava rablja stare vojašnice Lojza, ki je namenjen v 'svoj' bunker.
Po dobrem okrepčilu izpod rok mladega kuharja Lukca nadaljujeva sestop proti Luknji, ki se vleče in vleče. Spet bi grajal markacistična merila, saj tabla na odcepu za Zadnjico navaja za vzpon do Luknje (250 višincev) kar celo uro. : Za primerjavo - midva sva rabila v žgočem soncu le 27 minut.
Ker na plaže Triglavske Bistrice ni sonce več sijalo, sva opustila namakanje v njenih tomfih in si v Aljaževem domu privoščila kapučin in hladen pir.
Ob povratku po dolini spet naletim na počasneta, ki je vozil 22km na uro
