Turska gora čez Žmavčarje

Če bi včeraj zjutraj spal kakšno uro dlje, bi na vrhu Turske g. užival v razgledu in se ne bi prebijal čez Male pode kot slep.

Čez Žmavčarje je pot b.p., prvemu snežišču se da izogniti v zajedi ob steni, snežišče pred izstopom na Male pode (pod bivakom) pa je še precej veliko, trdo zato brez cepina in derez ne gre. Izstop je oteževala še izredno gosta megla (vidljivost manj kot 5 m) vendar mi bivaka tudi brez občutka za orientacijo in možicem ne bi bilo težko najti - loputanje ODPRTIH vrat se je slišalo na daleč!

Ne bom krivil oziroma obsojal golobčka, ki sta se prišla kljunčkat in občudovat zvezdnato nebo na Male pode s 23. na 24. maj, kot sta (zadnja) zapisala v knjigo. Lahko je bil za njima še kdo, ki se ni vpisal...

Dejstvo je, da je v predprostoru (odprta so bila tudi notranja vrata) ogromno vode, kar po zadnjem deževju ni nič čudno. Zato naprošam naslednje obiskovalce, ki se bodo vzpenjali in isti dan vračali mimo bivaka naj pustijo tisti čas vrata odprta (ob lepem vremenu seveda), da se bivak presuši. Drugače se bo zgodilo isto kot s prejšnjim, ki je segnil od znotraj.

Od bivaka sem krenil desno (ne navzgor), poiskal ob trenutno boljši vidljivosti prehode in se priključil markirani poti, ki gre po grebenu Turske gore. Vršni greben je kopen razen nekaj manjših snežišč, ki ne predstavljajo težav. Ob derezah in cepinu je prišla še kako prav kapa in zimska vetrovka, hladen in močan veter pa je poskrbel, da se je razkadilo, ko sem že sestopal.