Včeraj s prvo gondolo do postaje D, nato do sedla pod Prestreljenikom in sestop po snežiščih (juhuuuuu), kar jih je še ostalo od zime, do Prevale. S Prevale se kar dolgo spuščava in ko misliš, da je že konec spusta, se prične pot ¸v stilu "gor dol, gor dol,..."
. Na koncu izgubiš občutek o višini. Sonce naju je tudi že pošteno žgalo, zato komaj čakava, kdaj se bo začel tisti pravi vzpon. Čeprav se je zdel Rombon s sedla pod Prestreljenikom še preklemano daleč, je bil kar naenkrat preblizu. Pojavil se je dvom ali nemara nisva odcepa za Črnjelo, kot ji pravijo domačini, že zgrešila. Pa ga nisva. Markacije so obledele in potrebne osvežitve, a pot je dobro vidna. Ko po skoraj dveh urah le zagledava odcep za Črnjelo si oddahneva in takrat se vzpon dejansko šele začne. Sprva lepa pot preide v gruščnato in tik pod prvimi ostanki objektov iz I. sv. vojne zavijemo v levo in nadaljujeva po dokaj strmih travah do ožjega predela, kjer naju palice samo še ovirajo, zato jih pustiva in po cca 10ih minutah rahlega poplezavanja doseževa vrh. Kljub občutku, da ne hodiva prav hitro, sva vrh dosegla v dveh urah in pol. Imela sva srečo, saj so se občasno pripodile megle, ki se kasneje nikakor niso hotele umakniti z vrha, ampak midva sva bila takrat že na poti proti Prevali. Z vrha spet lepi razgledi, le proti očaku ne.
Na poti nazaj naju so naju sprva spremljale meglice, ki so bile pravi balzam na prepoteno kožo od sonca, kasneje od Prevale do postaje D pa sva v glavnem hodila v megli tako, da nama je bilo občasno prav prijetno frišno. Razgledov seveda takrat več ni bilo.
Sprva sva imela namen sestopiti s Prevale skozi Krnico do B postaje, a mi tistih 1000m višincev spusta nikakor ni bilo po godu, zato sem kljub jamranju boljše polovice dosegel, da sva se s Prevale povzpela še do sedla pod Prestreljenikom in se v dolino odpeljala z gondolo. Razlog je preprost; temperatura zraka in brez vetra bi bila kar hud zalogaj, saj je bila turca kar utrujajoča, še posebej že po štirih dneh pohajkovanja po hribih, treba se je pa je bilo še odpeljati domov.
Proti pričakovanju sva na poti srečala kar nekaj pohodnikov, dve sta šli na Črnjelo, ko sva midva sestopala (malo nad odcepom), trije so šli (verjetno) proti Lopi, dva proti Rombonu,..
Sam vrh je prijeten z lepimi razgledi proti Pecolu (itak ) pa Rombonu, Jerebici,..
Žal je tako, da uradno gondola štarta šele ob 08.00, čeprav je to za tako turo kar nekaj ur prepozno. Pri načrtovanju ture je potrebno to upoštevati. Namreč, čeprav je bila za ta dan napovedana »šajba«, naju je na poti proti Predelu ujelo celo nekaj dežnih kapelj.
Če bi me pa kdo vprašal, po čem mi bo tura ostala v spominu bi mu odgovoril: »po: gori doli, gori doli, gori doli,…«. Mene osebno to pretirano ne moti, nekoga pa…
. Vzemi ali pusti..