Je rekel, da mu manjka še samo ta greben
in sva šla, ponovno ne zgodaj, prej prepozno in se čudila polnemu parkirišču, beri, 3 avtoti, kar je za Bavšco polno😊, kajne. Oprtam pre-težak nahrbtnik in že sva lovila višince do planine Bukovec, kjer malo posediva, nato kar poletiva do sedla Kanja. Do tu srečava že dva pohodnika. S sedla se malo spustiva, čez Lužo in že naju objame sonček, s svojimi toplimi žarki. Sicer sva, po Prletu, izpustila Šmihelovec, a nič ne de, je treba vedno kaj pustiti, da imaš potem razlog za še
. Začetni vzpon na Zagorelec je netežaven, a sama že zrem nadaljevanju v strme visine pred nama?!! Sestop iz Zagorelca prav lušen, hja, potem pa, že takoj dva sitna mesta, ena ozka, prepihna prečka in mix trava skala v sestopu do mini sedelca, kjer se vzpneva na vrh Velikega Jelenka. Še preden sva nadaljevala, je iz smeri Skutnika prineslo glasove, nato še dve postavi
. Prav začudeno presenečena nad današnjim obiskom in kot se je izkazalo malo kasneje, sta možakarja izbrala kontra smer. Mi2 nadaljujeva in začneva s previdnim sestopom, v travah, ki so na srečo bogate s šopki trav. Kmalu sva na prvem »abzajlu«, juhuuu in že stojiva pred pokončnim Oltarjem, okoli katerega je možen obvoz, a mi2 se, kakopak, odločiva ga »naskočiti«. Ma, tukaj je res prostora za enga ludeka in sva se na vrhu, pri odštrikanju štrika, ki se je kot nalašč fino zaštrikal, kar malo pomudila potem pa…ufff
, ko sem imela trave pod nogami je šlo, potem pa prestop v praznino, vedno me malo stiska
, a na trdih tleh je pa blo enga vriskanja in smejanja😊. Ko se spusti še so-uživač, pove, da se klin malo-rahlo premika
, hmmm, odmislim misel in nadaljujeva. Sledi netežaven pristop na Skutnik...če bi le vedela leto nazaj. Na vrhu se vpiševa in ker sem imela še dolg, sem tokrat imela pisalo, a je bilo preveliko za vpisni kozarček na vrhu
, ma v tretje pa ne vem, če bom še tu gor p-lazila. Sestop iz Skutnika, hja, svojevrstna izkušnja, kjer se trentarske trave ne "šparajo". Na vrhu Špičice sva hitro, nato se odločiva za sestop na temačno senčno stran, kjer sva se »štrikala«, saj so trave s pridihom črne drsljive zemlje, več kot idealna drsalnica za globok pristanek.
Sestopiva do Vrh Osojnika, kjer imava prvo resno malico in se še nastavljava sončku, ki počasi odhaja. Sva tuhtala, kateri je krajši sestop in se le odločiva za čez Dolič. Kot je zdaj že v navadi, je najina obvezna oprema lučka, saj naju je tudi tokrat ujela tema v zadnjem delu poti, kjer sva skoraj pohodila eno dekle, ki je sredi kolovoza meditirala.
Jaaa, Prletovo prečenja Zagorelec-V.Jelenk-Oltar-Skutnik in Špičica, uspelo
…ko sem lani pogledovala na to stran, mi je prečenje bilo znanstvena fantastika, ki se je ta vikend uresničila. Divji trentarski konci, brez možnosti umika, če pa le ta obstaja, je vse prej kot enostaven. Dan je bil popoln, brez oblačka, vse je šlo po planu in ja, seveda še pridem, mogoče se strmina do naslednjič malo vnese, hahhaaa
