Veliki Koritnik/Trogkofel, Rosskofel

Zemljevid poti je Tabacco-018 http://hribi.net/slike1/nassfeld437668.gif Do izhodišča pa prideš čez mejni prehod Rateče, čez Trbiž... v kraju Pontebba zaviješ desno za oznakami "Passo di Pramollo / Nassfeld". Bolj podrobno lahko pogledaš na http://www.hribi.net/zemljevid.asp

A obstaja kakšen zemljevid poti in do izhodišča. Me zanima ta pot.

Včerjašnja napoved na FVG za Karnijske Alpe je bila naravnost odlična, zato nisva z Marjeto prav nič oklevala in sva se zjutraj zapeljala v Pontebbo od tam v Studeno Basso pa na prelaz Lonice (Cason di Lanza). Nebo je bilo brez oblačka in oprano kot je lahko le po dežju. Z Lonic se odpraviva po sirarski poti na sedlo Di Val Dolce. Pogled na Visoke Ture ni bil tako brezhiben, bile so v meglicah, pa tudi precej nizko je zasnežilo, no tudi po naših najvišjih vrčacih je ponoči rahlo poprhalo, v naslednjih dneh pa bo snega še več in nižje. Nadaljujeva po Karnijski transvezali proti vzhodu, zatem pa zavijeva v levo pod Zottach Kopf, na katerem sva sicer oba že bila, tik pod sedlom pa v desno in po Alta Via C.A.I.Ponetbbana na vrh Velikega Koritnika (Creta di Aip - Trogkofel). Sprva nekaj lažjega plezanja, potem kratka feratica in lahkotno po vršni planoti do križa. Razgledi seveda čudoviti, mraza še nobenega, sonce je prijetno grelo, tako, da je slaba urica na vrhu hitro minila. Sledil je sestop proti zahodu, sprva po poti prihoda, zatem sestop po Via normale ( I.) do spodnje poti in po 439 nazaj na Lonice, kjer je bilo toliko obiska, kot sredi poletja. Lepa, ne predolga in razgledna tura z prvimi znaki jeseni, pa tudi še ostanki poletja. Seveda pa sva bila na tem vrhu že oba večkrat.

Gora, ki nima drugačnega dostopa kot plezalnega je bila v soboto kot nalašč za pretegovanje zakrnelih krakov po zimskem spanju . Za izhodišče smo tokrat izbrali prelaz Lonice (Cason di Lanza), kamor pripelje ozka asfaltirana cesta iz Pontebbe. Cesta je trenutno prevozna brez problemov, če odštejemo nekaj nenevarnih lukenj zaradi premikov plazovitega terena.
Za dostop smo izbrali pot 439, ki nas je popeljala do izbrane smeri - ferata Crete Rosse. Celoten vzpon je dobro varovan, jeklenice dobre, snega v tej smeri ni. To pa ni mogoče reči za željeno smer povratka po avstrijski ferati v smeri 413. Tam so nas pričakale zaplate nestabilnega gnilca, tako da smo to varianto opustili in se vrnili po smeri vzpona. Po izstopu iz smeri je povratek potekal proti zahodu do prevala Sella di Val Dolca. Pot 403/458 je izredno zanimiva, saj poteka po starejših, z zelenimi lišaji obraslimi kamninah, po močvirnatem terenu, kjer je vojska kopala jarke za kontrolo meje in celo kraško jamo, izdolbeno v obliki meandrov bližnjega potoka se da obiskati. Vsekakor priporočljiva pot povratka. Več sledi v *Opisih gora* LP Bagi

Za Veliki Koritnik je bila tema že pred pred več kot letom odprta, sicer pod imenom Trogkofel, kar je avstrijsko ime za navedeno goro, tako, da ni smiselno odpirati nove teme. Sicer pa na goro vodijo 4 različne poti, če pa se všteje še dve varianti z avstrijske strani pa kar 6 poti.

Igor imaš prav. Spregledano, ker mi iskalnik pod nobenim imenom ne ponudi opisa. Kar se tiče dostopov so mi znani 3 iz italijanske strani, četrtega ne poznam, je pa od teh Crete Rosse najbolj varovana, čeprav morda za koga težavnejša.

LP Bagi

Spet na Veliki Koritnik, tokrat z avstrijske strani. S kolegom se zapeljeva do planine Tröpolacher, zatem pa greva v smeri planine Rattendorf. Nad planino ujameva pot 416, potem pa greva na nekem odcepu v levo na pot (Klettersteig - Zottach koch), ki vsaj na moji karti ni označena, pa tudi nobena zavarovana pot to ni, temveč le označena smer, kjer je ponekod plezanje I. stopnje. Tako se brez posebnega truda povzpneva na Zottach koch, kjer sem že tretjič, sledi kratek sestop, nato pa naprej po poti Via Alta CAI Pontebbana, katero sem tudi že prehodil, no na nekaj mestih je potrebno tudi malo plezanja, varovala so samo pri vzponu na vršno planoto Velikega Koritnika. Kmalu sva na vrhu, kjer je tokrat kar nekaj ljudi. Na zahodu so oblaki vedno bolj sivi in, ko prvič zagrmi vsi zapustimo vrh, midva po zavarovani poti Josef Iberlacher (jeklenice povsem nove, lojtre pa še stare in še vedno deževati in dež naju spremlja vse do planine Tröpolacher. Zahvaljujoč dobri protidežni zaščiti niti mokra nisva bila, kljub temu sva na planini pri mladenki srknila ta kratkega. Lepa krožna pot, kjer se seveda ne gre ustrašiti nekaj sestopa pri vzponu in nekaj vzpona pri sestopu, pa tudi nekaj lažjega plezanja brez varoval je treba obvladati.

...Veliki Koritnik...Kar ne morem verjeti, da sem bila zraven. Iz prelaza Lonice /Cason di Lanza/ po lepi potki do vstopa v steno - ferate Crete Rosse. Že pogled navzgor po nekakšnem žlebu me je navdal s spoštovanjem. Pa je dobro varovano, samo noga je včasih iskala primeren prostor, da se lahko potegneš navzgor. Vračali smo se po isti ferati. Nato pa nadaljevali proti sedlu Sella di val Dolce. Zanimiva pot, polna obrambnih jarkov, z lišaji obraslih kamnin. In razgledi, ti so bili ves čas enkratni. Spotoma smo si ogledali še nekakšno dolgo jamo Grotta di Attila. Bilo je super Res me danes malo bolijo roke, ampak bilo je čudovito

Prosim, če mi lahko kdo poda informacijo o razmerah na gorah okoli Nassfelda. Kako je s snegom. Katere koče so še odprte za prespati. Je koča na pl. Rudnig alm še odprta in kje se odcepi pot na to planino iz glavne ceste? Zanima me še težavnost poti Uberlacher na Trogkofel, je težja kot npr. naš Bavški Grintavec? Hvala za informacije. lp

Danes sem se peljal skozi Ziljsko dolino ko sem šel na Cellon. Gartnerkofel in Trogkofel sta brez snega.

Pravtako snega ni bilo tudi na samem Cellonu(2238 m) in okoliških vrhovih.

Verjetno tako sončnih in toplih dni ne bo več na pretek. Načrtovana tura na Veliki Koritnik z Lonc po ferati Crete Rosse. Lepa ferata in ravno, ko prideš na okus, jo je konec.
Da se ne bi ponavljali, sta vodnika za povratek izbrala spust po drugi poti štev. 416, ki pa je bil veliko bolj siten. Smer lepo speljana po naravnih prehodih, a s precej naloženega materiala in krušljiva. Nadaljevali proti Sella di val Dolce in zaključili pri koči na Lonci.

Čudovit dan nam je ponudil božanske razglede in poglede. Nikjer sledu o kakem snegu, vse je žarelo v jesenskih barvah. Edino smučišče na Morkrinah je kazilo pogled s svojimi golimi rebri.

Lani v začetku novembra na Veliki Koritnik:

http://coolsimsblog.tumblr.com/post/119676318064/likalnik-nad-mokrinami

Via Alta - manj znani sestop kot tudi dostop na Veliki Koritnik. Tokrat smo se nanj povzpeli po nezavarovani poti 416 ki ni posebej zahtevna niti ni izpostavljena. Večinoma je poplezavanje prve do druge stopnje. Sestopili smo po grebenski poti Via Alta. Ta je zavarovana le v najnujnejšem delu v precej navpičnem in dolgem skalnem skoku, vse ostalo je nezavarovano. Pot ni dosti obljudena, značilnost je krušljivost in nešteto stolpičev ki jih obide ali pa gre preko njih. Na kratko povedano ... divjina . Če je v grapah sneg je pot še bistveno težavnejša. Za posladek pa ob zaključku te grebenske poti še bližnji razglednik Zottach kopf.

8.7.2018 Iz prelaza Nassfeld na Veliki Koritnik. Za gori po ferati Crete Rose za doli pa po Uiberlacher Steig. Obe poti brez posebnosti. Varovala v dobrem stanju.

Zapeljem se na prelaz Lonice (cesta uradno zaprta) a se da. Na Veliki koritnik grem po poti 416. Snega do vstopa ni in tudi markiran plezalni del gre brez večjih težav. Markacije so pogoste, le drobirja je veliko. KLinov in zajl tukaj ni. Višje so snežišča, ki pa ne delajo nobenih težav. Torej zimske oprema ni potrebna. PO vrhu grem še na sosednji vrh, naj bib il 2m višje, pa se mi ni zdel. Nato sestopim in kolebam kam naprej....odkoral sem na dolgo pot proti Hochwipfel, kar ene 3 ure je blo hoje. Nekaj malega snega, ki ne dela večjih težav, vse je šlo lepo tekoče. Razgledi so pa fantastični. Sestopil sem mimo planine Cordin Grande. Kač nisem srečal, toplo je blo.

Kot je že @bagi napisal - divjina! Alta Via C.A.I. Pontebba. In tudi jaz bi opozoril na res krušljivost. Paziti na kaj se stopi in kaj se prime v roke!

Jaz sem žal imel meglo tako, da nisem mogel uživati v celosti njene lepote (na vrhu pa toplo in sonce). Je pa po moje bolj primerna za vzpon kot spust. To je najtežji pristop na meni priljubljen 'likalnik' nad Mokrinami, ki od tam zgleda tako monolitno, v ozadju pa je dokaj 'raztreščena' gora!

Ravno zaradi neobljudenosti, je težko najti kake informacije o poti. Tole v italijanščini je največ kar sem najdel informativnega: https://supermontifvg.com/2018/08/08/creta-di-aip-alta-via-cai-pontebba/

Dostop iz prelaza Lonic (Passo di Cason di Lanza): od koče (torej z druge strani ceste kot na Zermulo) sledimo smerokazom za Sella Val Dolce (mimogrede si lahko ogledamo t.i. Atilovo jamo - dobra svetilka, če hočemo riniti kaj bolj notri), z njega desno na Karnijsko transverzalo (Karnischer Höhenweg), a pozor: napis na skali se hitro zgreši. Ko se po naslednjem križišču začne pot v ključih dvigovati je treba biti pozoren na napis 'ALTA VIA C.A.I. PONTEBBA', na skali. Tam naredimo na levo par korakov izven poti (ne gor v skale!) in če pogledamo pod noge bomo videli prvo rdeče-modro markacijo, no potem pa samo sledimo, pot je dobro (na začetku celo preveč) označena do vrha!

Sestop: Normalka (kratko prosto plezanje do I+ navzdol), Uiberlacher steig (delno zavarovano, izpostavljeno, sicer pa neproblematično, če smo že ravno prišli po Alta Via), Crette rosse (najlepši sestop, ki sem ga tudi sam izbral, ferata B/C, kratka a sladka)

Cesta na Lonice je uradno zaprta, a zgoraj je mrgolelo avtov, skoraj vsi pa so seveda šli na sosednjo Zermulo. Cesta, ki jo sicer prenavljajo, trenutno ni v najboljšem stanju, a je prevozna, pozor na en del kjer je asfalt popolnoma odneslo in to ravno v večjem klancu (navzgor z zaletom, dol pa previdno)

Po več kot desetih letih se vračam v meni ljube Karnijske Alpe. Tokrat so cilji drugačni, izbiram bolj obljudene poti in krajše dostope . Zapeljem se na prelaz Lonice. Za prvi cilj si izberem Veliki Koritnik. Sledim poti 439 mimo planine Val Dolce do vznožja gore, kjer zavijemo desno na pot 403. Nekaj časa po njej do slabo označenega odcepa za ferato Crete Rosse. Ferata je zelo lepa, vseskozi varovana z jeklenico in ne pretežka, skala lepo razčlenjena. Na vrhu sem uživla v razgledih in načrtovanju naslednjega dne Vračala sem se po normalki, ki je v zadnjem delu zahtevno poplezavanje z nekaj mesti II stopnje. Pot je precej naložena, skala pa dovolj kompaktna za varno plezanje. Nadaljevala sem preko prevala Val Dolce in po poti 458 do izhodišča. Pod sedlom se da, vsaj v tem času, dotočiti vodo.