Prišel je čas za osvežitev pet let starih zapisov in se včeraj podam na to pot. Parkiram na Prodih, vplačam desetaka in čakam na kombi, ki me pobere malo po četrti uri
Odloži me na predzadnji postaji. Še malce zaspan in zmeden, ker ne vem kje sem, saj si prej nisem ogledal kje se ta postaja nahaja. Kakšne pol ure lutam po asfaltni cesti gor in dol in iščem vhod proti dvojki. Nisem ga našel. Odločim se za eno od vlak, ki me med podrtim drevjem in koprivami nekako le pripelje na pravo pot. Začelo se je tudi že daniti in ni bila več vsaka krava črna.
No, super. Izgubil sem skoraj eno uro, kot bi se iz Dovja odpeljal ob petih in ne ob štirih. Gor je šlo vse gladko, prvič se ustavim na Brinovi glavi, kjer je čas za zajtrk. Višje so stope v strmi travi lepo vidne, tudi nekaj meliščnih odsekov premostim brez večjega truda, saj sem hodil po senci vsaj do višine Spodnje Šplevte. Pod Grlom se preoblečem v dolge cunje, odložim palice in nadenem čelado. Prav prijetno so me presenetili možici, ki jih je nekdo zelo smiselno naložil, pogled proti Oltarčku se mi odpre po slabih dvajsetih minutah. Slikam, slikam in slikam. Kaj, če sem tu zadnjič?
Grapa, ki seka Oltar je vedno globlja, zato jo je dobro prestopit čim nižje, ker z višino globina narašča. Vse do vrha sem užival v plezariji, tu je možicev malo manj (ali pa jih nisem videl), je pa na skalah ogromno drobirja, ki posebno ob sestopu zahteva popolno zbranost.
Na vrhu v brezvetrju brezmejno uživam, ogledujem se po osamljenih sosednjih vrhovih, le na VMP je nekaj življenja. Površno prelistam knjigo, v njej se najdem 10x, zastavice (ki mi niso všeč) sem pustil pri miru, tudi polimana palica ne vem, kaj predstavlja. Najbrž je bila nekoč križ.
Kot rečeno, dol do Grla s 110% zbranostjo, povzpnem se tudi na strminico nad njim, saj me čas, kljub jutranjim zapletom nič ne priganja. Še dol do cunj, ki so se medtem popolnoma posušile in po vezni stezici do vstopa na Dovški križ. Pot nanj, razen na nekaj mestih ne predstavlja kaj več, kot malce zahtevnejši sprehod, mikala me je tudi Zgornja Kopica 2399m, saj sem tu z nje že sestopal, povzpel pa še ne, pa so mi kolena poslala signal 'naj se malo uhladim'
Tu se še dlje zadržim kot na Oltarju, kamor seže oko nikjer žive duše, še ovac ni na Šplevti. Se pa na ta travnat hribček sprehodim sam, ko hočem posnet še nekaj slik, ugotovim, da je mobilec prazen. Žal je zatajil tudi polnilec, ki sem ga imel s seboj in v momentu sem bil v predmobilni dobi
Malce sem le računal, da bo vsaj kdo v dvojki, da se javim domačim, pa je tudi sameval.
Po četrti uri se ukipam v bus in šele od Dani pokličem našo...