Za torek je bil napovedan zadnji več ali manj sončen dan, zato sem se odločil, da se s sinovo pomočjo poizkusim povzpeti na Veliki Skutnik. Na koncu dan ni bil tako lep kot sem si predstavljal, pa vseeno lepši kot je kazalo po slabih dveh urah hoje.
Začela sva ob 7;00 z Vršiča. Zanj sem se odločil, ker je od tam kljub veliki oddaljenosti najmanj višinske razlike. Po treh urah hoje sva bila pod Vršacevim vzhodnim zatrepom na skoraj isti nadmorski višini kot je Vršič. Prava tura se je tukaj šele začela. Od poti proti Zavetišču do tu je pot tako dobro markirana, kot le malo kje. Markacije, večinoma rdeče črte, se pojavljajo na približno deset metrov. Od tu dalje pa so vse redkejše in vse bolj blede.
Najprej se v cik caku vspenjaš po deloma zaraslem melišču in na levi strani iščeš prehod na višji nivo. Ponuja se več takih prehodov, vendar pravi je prav zadnji, najvišji. Pot vodi po strmem gozdu, vendar je vseskozi blatna in izredno spolska. Ta del se mi je zdel skoraj zahtevnejši kot samo plezanje na Skutnik.
Ko sva končno prilezla iz gozda na travnato izravnavo, sva na levi strani zagledala skalo z zadnjo markacijo. Markirana pot se tukaj, po kartah sodeč, začne spuščati rahlo navzdol, midva pa sva se vzpenjala po strmih travah Vršacovega južnega pobočja (sl.2).
Prečla sva Vršacev južni zatrep (sl.3) in nadaljevala po travnatem grebenu proti grebenu Pelcev (sl.4). Udobne hoje je bilo kmalu konec, saj sva prišla na neugodna melišča (sl.5) Po njih sva se povzpela do skalnega roba (sl.6), kjer se je vseeno lažje hodilo.
Ko sva prišla do vstopne grape (sl.7), sva si nadela čelade in se previdno podala proti njenemu vrhu. S sedla sva zavila desno v lepo razčlenjeno pobočje in v parih minutah priplezala do jugozahodnega grebena (sl.10) V.Skutnika. Tukaj sva se odločila za levo, modro varianto. Pri sestopu sva ugotovila, da je desna, rdeča, ugodnejša. Žal se je največ megle navleklo ravno med najinim vzponom na vrh (sl.9). Ker se ni nikamor videlo sva se hitro obrnila nazaj.
Sestopa se nisem prav nič veselil, saj sem se bal, da bova izgubila smer vzpona. To se je tudi zgodilo, a sva se na srečo "izgubila" v lažjo smer.
Po sestopu v škrbino, pa naju je čakalo še tri ure sestopa do Koče pri izviru Soče.