Dolina Belega potoka pod strmimi stenami te najprej prevzame že iz opisa v vodniku, pot po njej pa lahko občuduješ že prav od njenega pričetka, ko korake usmeriš ob potoku in nad njim, v katerem se voda preliva v slapičih čez skale in zbira v neštetih tolmunčkih. Kako naj bi bila taka dolina sploh osamljena, saj sem prepričana, da jo nosi v srcu prav vsak, ki je že kdaj stopal po njenih poteh in občudoval svet, ki se dviga nad njo.
V soboto tako po poti 625 na čudovito razgledno goro Lepa glava, ki se dviga nad to slikovito dolino in se prav zares lahko ponaša s tem lepo izbranim imenom. Z njenega vrha zreš v naročje Viševe skupine, občuduješ Visoko belo špico, tudi lepotico, ki kraljuje prav v bližini.
Občudovali smo tudi Visoko polico, preko katere se zarišeta Mangart in Jalovec in razmišljali o njeni zahtevnosti in možnosti vzpona tudi nanjo.
Skok nam ni povzročil težav, še prav prijetno je bilo prijeti za skalo in se malo potegniti, pri povratku smo se pa malo porazdelili, dva po skoku nazaj, eden pa okoli po rušju.
V zvezek na vrhu se pa ni bilo mogoče vpisati, je bil popolnoma moker in obarvan.