Via Apsyrtides

Via Apsyrtides je novejša tematska pot, ki povezuje Cres in Lošinj. Poteka od rta Jablanac na skrajnem severu do rta Radovan na skrajnem jugu, vmes pa je uradno za 149 km hoje s 4000 višinci. Svoje ime je dobila po starem nazivu za ta otoški arhipelag, označena pa je z VA – stiliziranima začetnicama Via Apsyrtides. Na Cresu in Malem Lošinju se dobi tudi namenski pohodniški dnevnik, kar sva izvedela šele post festum .

Na celotni trasi je 11 žigov, ki so pospravljeni v lične skrinjice. Te stojijo na zelo naključnih mestih daleč od civilizacije, razen v turističnih Lubenicah. In ravnu tu je bil v času najinega obiska žig ukraden, nadomestile pa so ga prazne konzerve in vrečka s pasjim drekom . Prvi žig je na rtu Jablanac, zadnji na rtu Radovan. Tudi markacij in info tabel je ogromno, tako da kakšnih posebnih težav s smerjo ne bi smelo biti. Dvoumna je samo povezava Čunski - Mali Lošinj, kjer je dostop na prvotno obalno pot zaprt z ograjo, nove oznake VA pa te vodijo na pločnik ob glavni prometnici. Začuda markacij potem kilometre ni več, se spet pojavijo in spet izginejo. Nerazumljivo.

Prehodila sva celotno pot in lahko rečem, da sva na njej uživala . Je precej bolj hribovska kot Camino Krk, lepa in razgledna, obenem pa kar zahtevna, tako logistično kot pohodno. Pohodno v smislu terena na določenih odsekih, logistično zaradi izbire izhodišča in povratka nanj. Camino Krk je zaradi krožne poti tu v veliki prednosti, Via Apsyrtides pa je linijska in je potrebno precej več načrtovanja. Midva sva štartala iz luke Merag blizu mesta Cres, kamor sva se ob zaključku tudi vrnila, spala pa v še odprtih nastanitvah čim bližje poti. V posezoni namreč ni več toliko izbire kot poleti.

Pod črto sva prehodila precej več kilometrov od uradnih podatkov, saj se je v celoti nabralo 199 km in 5400 višincev. Pri tem sva vse dele poti naredila peš, le dostop na otok Ilovik in povratek na Cres je potekal po morju. V luko Merag sva se ravno tako vrnila peš in to po isti poti kot prvi dan. Še enkrat pod črto ... toplo priporočam . Več sledi v nadaljevanjih …

Bagi, če imaš gpx sled se priporočam. lp Matjaž

smatjaz
na tej povezavi imaš opisano pot razdeljeno na 11 etap. Poleg opisov si lahko na svoj računalnik preneseš GPX sledi.

Povezava:
https://viaapsyrtides.hr/

Matjaž, če želiš vse v kompletu kar sva prehodila, vključno z dostopom iz Meraga mi pošlji svoj E-mail. Mojega dobiš v profilu

Emil

Dan 1 ...

Ravnokar prehojen Camino Krk je narekoval tudi izhodišče za Via Apsyrtides. Zapeljala sva se v luko Valbiska, od koder ima trajekt redno linijo na sosednji otok Cres. Avto sva pustila malo pred luko, saj ga na oni strani nisva potrebovala. To se je izkazalo za velik plus, ker sva bila prva na trajektu in ga prva tudi zapustila .

Začetna info tabla za najino pot je že kar takoj v luki Merag. Na njej piše, da je to vstopna točka za Via Apsyrtides, a kot sva kasneje ugotovila niti ni edina. Ta oznaka naju je povedla desno mimo vasice Merag čez hrib in še naprej na obrobje mesta Cres. Markacije so stalnica, tako da sem le redko pogledal na GPS sled. Sledil je postanek za kavico v trgovskem centru Plodine direktno ob poti, nato pa sva zavila desno na sever.

Po široki cesti sva hodila mimo številnih oljčnikov in neskončnih kamnitih zidov. Suhozida je res veliko in obseg dela generacij naredi močan vtis. Kasneje se vozna cesta spremeni v ožjo, a z nenavadno utrjeno podlago. To je bil projekt Napoleona, ki je hotel čez oba otoka vzpostaviti kopensko povezavo v širini kočije. Pot po morju so mu takrat namreč blokirali Angleži. Impresivno, a to cesto sva kmalu zapustila in nadaljevala po precej bolj neudobnih kamnitih stezicah. Vmes sva nepričakovano naletela na skrinjico z žigom, za katere sploh nisva vedela da obstajajo . V tej skrinjici je bil žig s številko 3.

Kmalu je sledil izziv dneva. Vzpeti sva se morala na 639 m visok hrib Sis, kar je izgledalo kot mala malica. A to je bil račun brez krčmarja. Zagrizla sva direktno v strmino, sonce je pripekalo na vso moč, vetra ni bilo niti za vzorec. Kmalu je teklo od naju, kot bi ravno prišla izpod tuša. Za povrh je globoko spodaj izzivalno vabilo sinje morje. Zaloge moči so hitro pošle im morala sva vklopiti zasilni program z imenom trma . Seveda sva prilezla na vrh in še daleč naprej, a dehidracija je bila tako močna, da se preostanek dneva nikakor nisva mogla odžejati.

Zaključila sva v Beliju, majhni vasici znani po okrevališču za beloglave jastrebe. Tu sva imela na voljo edino prenočišče daleč naokoli, penzion Tramontana. Na Booking-u sicer oglašujejo klimatizirane sobe, ne povedo pa, da to izvajajo s prenosnimi klimami. Ropotajo kot traktor, za povrh pa je bila vsaj v najini sobi izpušna cev speljana kar skozi odprto okno. Da ne verjameš . Kdor se vsaj malo razume v te zadeve mu je hitro jasno, kaj to pomeni. Celo uro sem porabil, da sem z zavesami in obešalniki vse skupaj nekako podihtal in za silo ohladil sobo. Vsekakor zanimiv dan, več pa v foto-zgodbi …

Dan 2 ...

Drugi dan sva štartala veliko prej kot prvi. Hotela sva izkoristiti hladnejše jutro, saj sva se prejšnji dan dodobra prekurila. Tudi začetna pot nama je bila pisana na kožo. Ležerna, široka makadamska cesta naju je dolgo razvajala, nato pa sva zavila v bolj zahteven teren. Starodavne kamnite steze so naju vodile proti najinem cilju, najbolj severni točki Cresa. Vmes so naju večkrat preplašeno gledale prosto živeče ovce, ki jih je v tem delu otoka ogomno. Nimajo ograj, niso označene, umazani kožuhi se jim vlečejo do tal. Sem ter tja kakšna pogine in razpada, na kar naju je opozorjal sladkoben smrad. Družijo se v manjših skupinah in se skrivajo v čim bolj senčnih predelih. Neverjetno, nekaj podobnega sva doživela le še na Korziki, le da tam prosto živijo domači prašiči.

S časom sva prišla do opustelega zaselka Konac, od koder sva se začela spuščati proti morju. Pot je zložna, mestoma zarasla in tu sva srečala edino kačo na celotni Via Apsyrtides. Bila je kar velika, a menda na tem otočju ni strupenjač. Kakorkoli že, vsak je pobegnil na svojo stran, midva seveda navzdol . Kmalu sva bila na rtu Jablanac, do kamor pač pelje pot. Naprej sledi strm prelom proti morju. Na začetek VA poti opozarja info tabla, v skrinjici pa je žig s številko 1. Iz Belija do sem je 9 km hoje, se je pa potrebno še vrniti.

Vračala sva se po isti poti, le da sva si v bližini ogledala še eno skoraj opustelo vasico Ivanje. Menda v njej živijo le še trije domačini in vse tri sva srečala . Naprej do Belija se je kar vleklo, tam pa sva si ogledala še okrevališče za beloglave jastrebe. Predvsem me je presenetil njihov širok življenski prostor. Tudi tisti v nam bližji Karniji so namreč po poreklu s tega otoka.

Sledil je še povratek na Cres, kar je zgodba zase. Via Apsyrtides v tem delu otoka sva v celoti prehodila, kako torej nazaj ??? Dan je bil spet vroč, zato bi enaka pot čez hribe kot prejšnji dan zahtevala preveč časa in energije. Odločila sva se za cestno varianto in štop mimoidočih avtomobilov. Iz Belija do glavne prometnice itak nisva pričakovala kaj dosti, saj je to stranska cesta skoraj brez prometa. Presenečenje je sledilo na glavni prometnici iz trajektne luke Nerezine do Cresa. Kljub vsaj stotim poskusom štopa ni nihče ustavil, niti ko sem pokazal razgaljena kolena . Naveličana dvignjenega palca sva prenehala s štopom in pešaka odkorakala proti mestu. Vleklo se je kot smrkelj, a je bilo ob cesti vsaj dovolj prostora za varno hojo in še senco sva imela. Sonce je namreč segrevalo nasprotno stran hriba. Po skupaj 19 kilometrih asfalta iz Belija sva le dosegla svoj cilj, poiskala prenočišče in se le še zvrnila v posteljo. Več v foto-zgodbi …

Bagi, lepo in zanimivo kot vedno. Vozniki osebnih avtomobilov pa so vaju verjetno dojeli kot nekaj neresničnega in potencialno nevarnega. Vem, da je moja ugotovitev tudi rahlo abstraktna!

Je varianta do rta Jablanac s "taxi" čolnom iz Porozine?

Mislim da ne. Pristopne obale ni bilo videti, kaj šele kakšnega pomola. Iz Porozine vodi do Ivanj neka steza, ampak potem se zgodba s povratki ponovi.