17.10.2011 eden zadnjih lepih, suhih in jasnih dni za obisk dvatisočakov.., s kolegom sva sprva odločena obiskati le M. Draški vrh, a ker je Viševnik mimogrede, si ne moreva kaj, da ga nebi. Štart izpod smučišča. Dvakrat dohitiva prijazno gospo, ki je šla po poti, midva pa sva žgala svojo. Na vrhu se spet srečamo, po krajšem sestopiva do Srenjskega prevala, nato pa direkt po strmi in krušljivi strmini na Mali Draški vrh. Ker nama čas dopušča, se odločiva še za vzpon na Veliki Draški vrh. Z malega se spustiva po strmem brezpotju, kjer je potrebno biti zelo pazljiv in poiskati prehod, palice je seveda treba zložiti in pospraviti v nahrbtnik ter poprijeti za skalo, ki je mestoma krušljiva. Po nekaj minutah plezarije naju čaka le še sprehod po travah grebena, kjer je treba biti predvsem v mokrem pazljiv, zaradi nevarnosti zdrsa. Na grebenu presenečeno zagledava dve pohodnici, ki se nastavljata soncu. Po krajšem klepetu se spustiva na pot, ki vodi na vrh Velikega Draškega vrha in kmalu naju možic usmeri v desno s poti proti vrhu, ki ga doseževa po slabih 30 min.
Na vrhu spet srečava dva prijetna starejša gospoda (Tržačana slovenskega rodu), katera naju zabavata s pripovedovanjem šal.
Sestopiva po grebenu na Studorski preval, s katerega se po nekaj min vzpneva še na četrti dvatisočak, nato pa le še spust na izhodišče na Rudnem polju.
Lepi razgledi, prijazni ljudje, dan za dušo..