Viševnik, Mali in Veliki Draški vrh, Ablanca

ja res, opazila sva krajši palici kmalu na začetku vzpona na Ablanco (smučarski), najbrž otroški, pokriti s skalami, da jih veter ne odnese.. Začetek je mal krušljiv, sicer pa nč posebnega, nekaj minut in si gor. Žal nama je zmanjkalo časa še za Tosc, a nč ne de, osvojila sva več kot sva načrtovala in v petih urah..

Katty a sta slišale tud kako jodlanje? Drgač sva pa križana s kozli glede hitrosti in plezanja. Hihihihihi :P
Je pa res da bi blo škoda da ne bi šla sam na M. Draški vrh. Naju je kar potegnil še na ostale tri. Veselim se še takih dni. Juhuhuuuuu.

V prečudovitem vremenu opravil to pot v obratnem vrstnem redu, a zato nič manj prijetno.
Že zjutraj na planini Konjščica stopiš v pravljični svet, ki mu ni konca. Pot do Jezerc je kopna, potem pa do Studorskega prevala kar nekaj snega ki je pomrznjen a ne predstavlja ovir. Na Ablanci sam z nekaj krokarji, začetek poti proti VDv precej zaraščen, pod Toscem pa so se pasli gamsi in se niso dali motiti. Na vrhu VDv super razgledi, vreme pa prav tako. Pot proti Srenjskemu prevalu je na nekaterih mestih zasnežena a so dereze ostale na suhem.
Nato pa proti MDv - pot je precej strma in kar grizeš kolena. V takem vremenu je škoda prezgodaj zaključiti zato še skok na Viševnik, kjer je bilo kar nekaj planincev.
Nazaj dol spet do Jezerc in po že prehojeni poti do avta.
Super tura in super vreme - bo treba ponoviti

pri meni pa včeraj vse isto, le MDV bo počakal... do naslednjič! Čudovit dan je bil!

13.11 je bil Viševnik kopen, snega od nikjer na spregled, je pa malo drselo na posameznih odsekih ali zaradi zmrznjene ali pa zaradi mokre prsti, ni pa neke sile

Kar se pa temperature tiče, zame je kljub temu da sm s sabo imel 3 rezlične jakne zadostovala kratka švic majca (ob 9h vrh).. Je pa res da imam malo bolj debelo kožo.

LP, Matevž

Se pridružujem zgornji oceni včerajšnje situacije na Viševniku, dodal bi le, da je senčna pot (vsaj v popoldanskem času) čez kačji rob bolj poledenela, z nekaj lisami snega. Šel sem po normalni zaradi sonca, potem pa pogledat še malo naprej proti pravalu. V senci že kar krepko zahladi.

Danes na Velikem Draškem Vrhu

Bravo Aleš,zdaj počasi spoznavaš,kaj mene že dolga leta žene v naše ljube gore.Slikce lepe,še lepši pa verjetno vtisi.
Lep pozdrav in še veliko podobnih tur.

Hehe Aleš, a so kavke kej kradle? Ko sem bila na vrhu, so se kar pošteno lotile sladkarij. Je bila tud ena zanimiva dogodivščina.

Vprašala bi ali je potrebna za pot na Mali Draški vrh čelada, menda je krušljivo, mislimo pa iti z Rudnega polja preko Viševnika, zaradi varnosti, hvala za informacijo, pa lp

Po mojem bi bila čelada zelo pametna izbira, tudi na delu poti, ki poteka pod M. Draškim vrhom proti studorskemu prevalu, če nameravate narediti krožno turo.

Ne bomo delali krožne, pustili jo bomo za pomlad, tokrat samo Viševnik, Mali Draški vrh, hvala @gorski svizec za nasvet, jo bomo vzeli, varnost je na prvem mestu, pa lep pozdrav

Panoramski utrinki z včerajšnjega Viševnika

Ja Katty takle ke izgledalo v družbi kavk

Malce težko je ostati doma v dolini, ko pa imamo vreme prekrasno in res, pravi planinci ali tisti, ki vsaj malo dajo na gore take dneve ne zamudijo. Narava nad tisoč petsto metri nam ponuja prekrasne poglede na okoliške vršace, a ko pogledamo v dolino vidimo, kako prav smo imeli. Tudi naš stalni sestav se je odločil, da bomo zakoračili proti Viševniku in Malemu Draškemu vrhu. Start je bil pri - 6 stopinjah na Rudnem polju, a to nas ni zmotilo, tudi veter, ki nas je spremljal na odprtem mu tega nismo dovolili, da ne bi dosegli Viševnik, ki je bil naš prvi cilj. Res prekrasni pogledi, na našega očaka, na kavke, ki so nas budno spremljale in po krajšem postanku smo se spustili do Srenjskega prevala, od tu pa zagrizli proti Malemu Draškemu vrhu. Seveda na tem mestu bi dodal, da smo pospravili palice ter si nadeli čelade, saj je bila pot strma, kamni krušljivi, markacij na tem delu pa ni bilo opaziti. Ko si dodobra zgrizeš kolena si že na vrhu in trud nam je bil poplačan z prekrasnimi pogledi v dolino Krme, proti Velikemu Draškemu vrhu še bolj naprej proti Tošcu, seveda ne morem mimo našega najvišjega vrha, ki nam je bil kot na dlani. Ko pogledamo proti Bohinjski dolini in bolj desno proti Jesenicam in Ljubljani so se mi zasmili tam spodaj, saj je bilo, kot da bi živeli v večni megli. Po okrepčilu na vrhu MDV smo se spustili ponovno do Srenjskega prevala in tukaj zavili desno v dolino, pot kje se razcepi proti Studorskem prevalu, Vodnikovi koči ter proti planini Konjščica in koči na Uskovnici smo zavili levo mimo in nad planino Konjščica ter nazaj na izhodiščno točko Rudno polje. Seveda, kot se za nas Primorce spodobi, po taki lepi krožni poti, je padla odločitev, da naredimo tudi krožno pot z avtomobilom, seveda s postankom v Zgornji Radovni, kjer so nas v gostilni Psnak pogostili z njihovimi dobrotami.

Včeraj na VDV, MDV in Viševnik. Iz Rudnega polja nad planino Konjščica proti Studerskem prevalu nato na vrh VDV. Sledi sestop ter prečenje pod pobočjem MDV do Srenjskega prevala.Od tu na vrh MDV ter nazaj po isti poti na preval nato sledi vzpon še na Viševnik ter sestop mimo smučišča proti Rudnem polju.
Odlična krožna tura v čudovitem sončnem dnevu.

Še kar traja. In to je treba izkoristiti. Danes klasična tura nad Konjščico. Veliki Draški vrh, Mali Draški vrh in Viševnik; pozabil sem na Ablanco. Sonce prijetno grelo, vetrič slaboten, planincev malo.

V petek sva opravila omenjeno turo z začetkom pri vojašnici na Pokljuki. Zanimivo se je bilo povzpeti na vse štiri dvatisočake, saj poti z izjemo Ablance niso pretirano zahtevne. Kljub temu, da nekatere poti na vrhove niso markirane, so dobro vidne. Mali Draški vrh je v primerjavi z Ablanco manj krušljiv in tudi pot nanj je manj izpostavljena. Z Malega Draškega vrha sva se spustila nazaj na Srenjski preval in po markirani poti nadaljevala v smeri VDV. Izpostavljeni deli so bili dobro zavarovani. Na delu, kjer pot močno zavije v levo v smeri Studorskega prevala sva skrenila na neoznačeno, a dobro vidno pot na vrh VDV. Pri sestopu po grebenu, že v bližini Studorskega prevala, je pot na nekaterih mestih precej zaraščena z nizkim borom, kar pa tudi ne predstavlja večjih težav. Nadaljevala sva na Ablanco, na katero vodi kratka pot, ki pa je večinoma izpostavljena, na enem delu pa je težje viden prehod za nadaljevanje poti. Pri sestopu je potrebna previdnost. Ker je bila tura dolga se nama je pot čez planino Jezerca do Pokljuke kar precej vlekla. Kar se tiče časa, pa je daljša kot piše na tabli na planini Jezerca. Na tej poti sva srečala veliko pohodnikov, katerim je bil skupni cilj Triglav.
Še slike s poti:

Misliš na tole tablo (30 min), ki je tudi mene zmedla ob povratku na Rudno polje. Za utrujenega planinca, ki ne pozna teh poti to ni prijetno, lahko mu celo poraja dvom ali je sploh na pravi poti. Čas bi že bil, da tisti, ki je tablo postavil tudi spremeni napačno napisan čas.

Kaj pa po tvojem predstavlja tista omenjena pot na VDV za 73 letnega planinca samohodca, s sicer bogatimi planinskimi izkušnjami. Letos jeseni se nameravam povzpeti nanj, pa se še nisem odločil po kateri poti.

Sicer se pa vidijo fotografije s tega mojega vzpona na MDV leta 2010 na tem linku:
https://picasaweb.google.com/105542164406791269945/MaliDraskiVrh#

Mislim, da nobena od omenjenih poti na Veliki Draški vrh ni preveč zahtevna. Prva (vzpon) je bolj primerna če prihajamo po markirani poti s Srenjskega prevala, druga (sestop) pa je grebenska in se začne na Studorskem prevalu. Bolj neudobna se mi zdi pot s Studorskega prevala, posebno zaradi nizkega bora.

Gre za ravno to tablo, tudi midva sva pomislila, da lahko planincem, ki ne poznajo poti, vzbuja dvome, če so sploh na pravi poti.
Lep pozdrav