Visoki vrh in Mojstrovica

Včeraj sem se z gozdne ceste na Belco, prek Šteng in Vretovega vrha povzpel na Visoki vrh. Izlet sem podaljšal do Mojstrovice in nato sestopil čez pašna območja planine Bavha (Bašinov breg). Cesto iz Belce do Sedliča sem dosegel na zadnji desni serpentini (gledano od spodaj navzgor). Sledil je še dolg sprehod do doline, kjer sem imel parkiran avto.
Pot čez Štenge in nato čez Vretov vrh je orientacijsko zelo zahtevna, na nekaj mestih pa predvsem zaradi velike razmočenosti terena tudi nevarna za zdrs. Orientacijsko lažjo pot po dolini Za Vršičem, pa mi je domačin odsvetoval. Prečiti je namreč potrebno strmo grapo, prehod čez njo pa je v mokrem smrtno nevaren.
Sicer pa je pot v glavnem kopna, nekaj snega je le med Visokim vrhom in Mojstrovico.

Lp, Tadej

Morda že malo starejše, a mislim, da se razmere niso bistveno spremenile, le še lepše (manj sive) bodo ob koncu tedna...
Lepa napoved naju z ženo tokrat (29.10.2011) zvabila v ta samoten in krasen gorski svet. Prijazna domačinka naju še v Srednjem vrhu posvari:"Kaj se nič ne bojita medveda?!"
Vseeno jo ubereva proti Vavčarjevi domačiji in naprej po začetni gozdni vlaki lepo malo po občutku zadeneva Vavčarjev Vršič. Vsa zasopla od skoraj dirke pred dvigajočo se meglo v miru dočakava sončni vzhod, potem pa lepo po slemenu preko manjših vršičev slediva dokaj dobro vidni stezi proti severu. Obideva le Rez in Vršič, se za nekaj trenutkov spet vrneva na greben, potem pa kmalu zavijeva desno mimo "starih zajl" in se lahno spustiva do planine Bašca. Tu se pri novem (1998) stanu vpiševa v vpisno knjigo, potem pa se po travniku vzpneva na greben med Visokim Kurjim vrhom in Mojstrovico. Obiščeva in se naužijeva obeh, potem pa sestop nazaj do planine Bašce, od tod pa spust po lepo vidni stezici proti potoku Hladnika. A same struge ne doseževa, saj naju spet "prestreže" gozdna vlaka, ki naju lepo pripelje ponovno do Vavčarjeva kmetije. Izredno lep krog je tako sklenjen. Sledi le še prečenje Hladnika in kratek klanček do Srednjega vrha.
Vsa pohvala Ireni Mušič in Vladimirju Habjanu za zelo uporaben in nazoren vodnik, brez katerega bi tokrat gotovo malo bolj "štrikala". Toplo priporočava! Vodnik in turo! Sneg praktično ne predstavlja nobene ovire, mir je pa tudi zagotovljen. Srečala nisva namreč nikogar. No ja, le eno veverico, tri gamse, štiri krokarje in nešteto sledi jelenov... Medveda pa žal ne.

Nore slike!

Predvsem 10. fotka je nora.

Ali pa je jedla nore gobe in je zato tako postrani

Hvala, Tadej za prestavitev.

Hvala Nacek in Sherpa. Vseeno pa mislim, da je bil nor....dan!!!

Meni so slike brez komentarja avtorja bolj tako... škoda...
sherpa... tudi meni se tole zdi da se nekam zliva.. samo kam... kdo bi vedel....

Včasih je brez podnapisov...Pa saj vendar vsi poznamo vrhove kot so Špik, Jalovec, Triglav, Viš, Montaž, Kepa... Česar pa "ne poznamo", pa spada pod uganko, mar ne?

Sicer sem pa na razpolago, če koga zanima katera fotografija še posebej.

Boštjan MK ne gre samo zame ampak ta portal beremo tudi ljudje, ki ne hodimo v hribe iz različnih razlogov.... tak da... pa brez zamere...

Se opravičujem in dodajam besedila.

Danes sva se odpravila »raziskovat« tale – po Habjanu – »otok nedotaknjene divjine«. Pot sva začela pri zapornici v dolini Belce, nato slabo uro skoraj ves čas po cesti do planine Mikulovica. Tu sva se ceste naveličala in jo nad planino ubrala proti zahodu po dobro uhojeni stezici, ki naju je lepo vodila in pripeljala na Visoki vrh. Nadaljevala sva na Mojstrovico in sestopila do ceste. Ker se nama spet ni ljubilo ves čas po cesti v dolino se odločiva za prečenje pod Tišlerico do planine Brdca (Na planji). Tu spet prideva na cesto in do izhodišča ni več daleč.
V paketu z vso lepoto, samoto in čudovitimi razgledi sva dobila tudi kaj, kar nisva ravno pričakovala – predvsem občasno na poti še precejšnjo količino snega, ki se globoko predira (mislila sva, da greva na povsem kopno spomladansko turco ) in malo »zgubljanja« na zadnjem prečenju proti planini Brdca. Stezo sva zaradi snega in res velike količine podrtega drevja večkrat izgubila in ni bilo druge kot »čez drn in strn« po brezpotju do naslednjega »snidenja« s stezico….pa večkrat nisva vedela, ali je tista prava, ali samo gamsja. No, ko se je dan vse hitreje prevešal v večer, sva bila vesela, ko sva kar naenkrat »vdela« lepo lovsko stezico, ki naju je pripeljala na planino in do ceste…krasno samotno potepanje je bilo tole…

O, ti potepinka, z opisom in fotografijami si mi polepšala večer.

Mojstrovica včeraj

Včeraj... izhodišče Štenge... na Visoki Kurji vrh in naprej na Mojstrovico... Presenečena nad lepotami, ki jih ponujata tadva vrhova... od razgledov, do tega da sedaj res vse cveti... Srečala gamse in še kura mi je poletela mimo glave... Čudovit dan!

Jaz sem se nekoliko nerodno lotila iskanja poti na Mojstrovico in sem nanjo pristopila po strmih zahodnih pobočjih. Sem pa zato našla skrito naravno okno do katerega me je pripeljala lovska stezica... Zelo lepo. http://stezeinsledi.blogspot.com/

http://tomazsarc.blogspot.si/2015/11/visoki-kurji-vrh-in-mojstrovica-7112015.html

Danes 11.2. proti Mojstrovici po cesti z Belce. Do lovske koče je snega do 30 cm. Nato se količina hitro podvoji, hitrost napredovanja pa ustrezno zmanjša. Na Mojstrovico žal nisem prišel, le do konca ceste. Nič zato, bil je lep dan.

Blaž, zelo lepo...važna je pot in ne samo vrh, slika št.12 pa meni osebno nadvse čudovita

Tole me spominja na mojo avanturo gaženja na Votlo sleme s Skočnikov. Gaženje tudi do pasu in preko. Neprecenljivo za kondicijo...

V zadnjem delu poti kjer postane pot precej strma je zagotovo vsaj še enkrat več snega kot na koncu ceste.Mislim, da je bila odločitev, na vrh kdaj drugič... na mestu.
So pa fotografije res odlične.