Vsako leto imam v mislih nekaj vrhov, na katere me vleče neka posebna energija...in predvsem nepopisna želja po doživeti in videti nekaj več
...pa naj si bo razgledov ali pa samo opazovanje čudežev narave...
Tako smo se že sredi tedna odločili, da bo ta vikend preživet v osrčju Julijskih Alp, v Razorjevi skupini
.
Parkirišče v Vratih je bilo ob cca.5.30 nabito polno. Vedeli smo, da se večina planincev odpravlja proti Očaku, tako da je bila le peščica ljudi, ki se je pri Šlajmarjevi vili odpravila desno proti Škrlatici in vrhovom nad Kriškimi podi
. Pot nas je popeljala skozi gozd po grapi in nad razgledno gozdno ramo pod Dolkovo glavo. Markacije zavijejo iz široke doline pod Stenarjem ostro desno proti Bivaku IV, kjer smo uživali na sončku slabo urco
. Zame je stati ob kateremkoli bivaku nekaj povsem novega
, tako da je bilo veselje pod ostenji mogočnega Stenarja prav nepopisno. Skupinica 12ih pohodnikov je nadaljevala na Škrlatico, mi in še nekaj pohodnikov za nami pa smo nadaljevali v smeri Bovških vratic. Pot poteka po visokogorski kraški planoti, ki je polna vrtač, brezen in škrapljastih podov. Na vrhu sedla lahko gledamo čudovito ostenje Dolkove špice, pa Razor, pa tja proti vrhovom nad Vršičem, pa še in še
. A pozornost preusmerimo drugam...na mladička ovce, ki je sameval
...in ves prestrašen,v upanju, da končno najde svojo mamo, hodil za nami...brez uspeha
. Vse nas stiska pri srcu, saj se nam žival kar precej smili. Popokovina priča o tem, da je mladiček star kak dan ali dva. Hiteli smo na bližnji Križ do katerega imamo še nekaj minut hoje. Do vrha se povzpnemo po kratki jeklenici in ozkem kaminu, kjer sem dala nahrbtnik dol in ga potiskala pred mano
...Vrh je imel kar nekaj obiska, tako kot tudi vrhovi v okolici. Meglice in oblaki nad vrhovi so bili vedno bolj gosti in temni, tako da smo kaj kmalu sestopili. Sledu o mladičku-hehe, mi smo ga imenovali kar Bacek Jon, ni bilo več. Kasneje smo ga videli, predvsem pa slišali pred kočo
. Mlajša pohodnika sta bila tako prijazna, da sta ga odnesla s seboj do planinske postojanke
. Šli smo proti Pogačnikovi koči, a se nato na hitro odločili, da gremo še na Stenar. Že rahlo utrujeni smo sami sebi "lagali", da pa res samo še malo, in da bomo na vrhu. Tega smo dosegli po kaki uri hoje. Pa se je bilo res vredno potruditi. Razgled na Škrlatico in okoliške vrhove je čudovit in fascinanten
. Triglav se je že nekaj časa kopal v megli, zato vrha pač ni bilo moč videti. Spet nas je kar nekaj. Vsi uživamo na sončku kar nekaj časa, nato pa nas močnen in hladen veter hitro prisili, da sestopimo proti Pogačnikovi koči. Ta leži na skalni grbi, imenovani Griva. Pot je spet precej gruščata, zato je priporočljiva posebna previdnost. Od Dovških vrat do Pogačnikovega doma nas ob poti spremljajo kozorogi...nekateri počivajo in v miru prežvekujejo, nekateri razkazujejo svoje moči pred svojimi tekmeci, nekateri pa se zgolj pasejo... Kakorkoli že, vsi so čudoviti. Na planoti, ki leži na višini cca.2100m, ležijo tri čudovita jezera
. V zadnjih milih zimah se je odkrilo še četrto, ki leži med zgornjim in spodnjim jezerom. Opazujem tudi raznovrstno cvetje...hja, tudi murko sem opazila
. Gneča pred kočo mi da vedeti, da bo danes zabavno in pestro... Ob pogledu na Pihavcec in Bovški Gamsovec zagledam še meglice, ki so kar vztrajale, tako da so se sanje o "skoku" še na enega izmed teh dveh vrhov razblinile
. Pa naslednjič. Priložnosti bo vsekakor še dovolj.
Naslednji dan se povzpnemo še na Razor in Planjo
. Pridružili smo se množici ljudi, ki so drveli še na ta dva vrhova, ki kraljujeta nad Kriškimi podi. Na nekaterih delih je nekaj jeklenic. Le te so v odličnem stanju. Nekajkrat smo se tudi malo zaplezali in hodili bolj levo od shojene poti
. Na eni izmed poličk sem ostala brez ene palice, a sem jo, zahvaljujoč prijaznemu gorniku, dobila nazaj. Ob vzponu smo na desni strani zaslišali padajoče kamenje...slišati je bilo prav grozljivo
. Pozneje smo izvedeli, da so ga sprožili kozorogi, ki so se nahajali na skalnatih pečinah pod vrhom Razorja. Tisti, ki so se ta čas nahajali na poti pod njimi, so imeli zares srečo, da so ostali celi, saj je bilo kamenja kar nekaj
. Na sedlcu Planja nas poleg peščice gornikov pozdravi tudi kar hladen veter
...ja, prišli smo na odprto in je bilo nekaj takega tudi za pričakovati...Nekateri izmed pohodnikov so že bili na vrhu, nekateri še na Planjo, nekaj jih je prišlo celo iz Vršiča
...ja, vsa čast. Nadaljujeva proti Razorju. Jz nekako oprezam za kozorogi in upam, da se tudi nama ne zgodi kaj podobnega, kot skupini pred nami
. Ves čas je pot kar krušljiva, kar pomeni, da bo ob sestopu potrebna posebna pazljivost in 100%predanost hoji. Spet sva šla previsoko-skoraj do mesta podora...ki je očitno kar veličasten. Prečila sva v levo in prišla na uhojeno pot, ki je dobro označena z možici. Skupaj hodimo skupina štirih. Na nekaterih mestih je potrebna uporaba rok, tako da je fino, če se pustijo palice nekje nižje. Na vrhu pa spet veter in meglice, ki prekrivajo okoliške vrhove
. Škoda. Vseeno narediva nekaj slik, nato pa varno sestopiva...brez kakega nesmiselnega hitenja. Kreneva še do Planje. Njena gladka stena je, vsaj predvidevam, kar težek plezalni zalogaj
. Tudi tu je nekaj skokov, ki pa izkušenega gornika ne sme odvrniti od vzpona. Pod vrhom vidimo zanimivo igro narave-Utrujeni stolp
. Ta naslanja svojo glavo na plečati bok Planje. V nekaj min. sva dosegla vrh. Ob pogledu na Razor se kar nasmejim. Lepo je...in vredno obiska
. Ne zadržujeva se predolgo. Sestopimo v smeri Pogačnikovega doma. Srečamo še nekaj gornikov, nekaj tudi tistih iz foruma
. V dolino smo se vračali preko Sovatne. Karnica je kar dolga, in ob vzponu najbrž kar mukotrpna. Tod naokoli se nahaja veliko kozorogov. A pozor: prožijo kamenje
. Kar zna biti izredno nevarno, zato pazljivo. Jz sem imela srečo, da je kamen letel kak meter stran od mene, sicer bi se lahko zadeva končala precej tragično. Je pa od tu božanski razgled na Severno Triglavsko Steno in del Tominškove poti na Očaka
. Čudovito. Po predvidenih 3,5h smo pri Aljaževem domu. Srečni in veseli, da smo varno sestopili. Sledi še nujna tekoča osvežitev, nato pa počasi do avta in proti dolini.
"Ni potrebno, da v gorah vsakič dosežeš kak vrh, naučiti se moraš tudi, da te premagajo in se skromno zadovoljiš z dosegljivim. Kljub temu boš prinesel domov dovolj radosti."
dr.Julijus Kugy
Jz sem z dosegljivim v tem preteklem vikendu izredno zadovoljna-dosežti vrh Stenarja in Križa, pa seveda tudi Razorja je bila ena izmed tistih "top" želja na listku
. Radosti, veselja, sreče in nasmeha na turi je bilo precej, tako da si ta tura, poleg tiste na Rušnato Mlinarico, zasluži čisto 10ko...in je vredna ponovitve. Naslednjič dodam še Pihavec in Bovški Gamsovec.
Aja, pa gospodu, če slučajno bere tale post, bi se rada zahvalila za vrnjeno palico. Sem je bila prav vesela. Prav tako pa bi pohvalila še osebje v koči, ki je izredno prijazno in ustrežljivo. Faca ste.