Štartala sva zgodaj v nedeljo iz Krnice. Mimo koče naprej čez Kriško steno (razmere: pot je odlično označena, vzpon čez steno je zelo lepo speljan, na nekaterih mestih nekaj grušča, tako da je čelada kar obvezna, samovarovanje pa.... subjektivna stvar. Midva ga nisva uporabljala).
Na vrhu stene levo dol v smeri Škrlatice do Rdeče škrbine. Od tam na Dolkovo špico, nato pa po isti poti nazaj do vrha Kriške stene (Razmere: pot je do odcepa za bivak dobro označena, naprej pa je markacij bolj malo in še tiste so precej obledele. Je pa kar nekaj možicev, ki orientacijo zelo olajšajo. Po začetnem spustu sledi uživaški sprehod skoraj po ravnem do melišča, ki pa je za gor precej zoprno, za sestop pa super
).
Še skok na Križ (Razmere: sprehod z dvema zajlama in prehodom, ki ni za debele
) in preko Bovških vratic do Pogačnikovega doma (PD), kjer sva prespala (Razmere: uživaški sprehod).
Naslednji dan malo dalj poleživa in jo šele sredi dopoldneva mahneva proti Dovškim vratom in od tam na Stenar (Razmere: pot zelo dobro označena, del do vrat preko Kriških podov sprehod, nato kratek vzpon po melišču, ki pa je kar znosno in končni vzpon po skalnatem, vendar ne strmem vršnem pobočju. Skratka, nič problematičnega).
Sledil je sestop nazaj do Dovških vrat in od tam vzpon na Bovški gamsovec (Razmere: pot je dobro označena, nekje v srednjem delu je del kar izpostavljen, vendar za tiste najbolj previdne je tam ves čas zajla). Spet sestop nazaj do vrat, od tam pa v smeri PD.
Označeno pot sva kmalu zapustila in se usmerila levo proti melišču pod Gamsovcem in Pihavcem, kjer sva se priključila označeni poti od PD. Od tod navzgor po melišču in potem z nekaj plezanja na Pihavec (Razmere: odcep z označene poti proti PD je slabo viden, je pa po cca 200 m od Dovških vrat. Nato je pot s pomočjo nekaj možicev kar dobro sledljiva, ko pa pridemo na melišče, pa sploh ni več problema. Svoja zgodba pa je vzpon po melišču do začetka plezanja na Pihavec. Strmo, strmo, strmo in šodrasto, šodrasto, šodrasto...
. Ampak se ga preživi...
. Sledi nekaj strmega, tudi navpičnega plezanja, vendar varovala in markacije o.k. Je pa tu obvezna čelada, saj je del nad prvim plezalnim vzponom nemogoče prehoditi, da ne bi spustili nazaj prav nobenega kamenčka ali kamna. Če bi bila gužva, je priporočljivo spodaj počakati, da zgoraj toliko napredujejo, da pridejo iz tega zoprnega dela poti. Zadnji del poti je nekoliko gruščnat, zato previdnost ni odveč.) . Do melišča sva sestopila po isti poti.
Že prej nama je padla v oči prej nenačrtovana Šplevta, zato sva se po melišču spustila kar navzdol do poti, ki preči melišče pod Pihavcem v smeri Šplevte. Ta pot ni označena, kot tudi ni označen vzpon na vrh Šplevte (Razmere: pot, ki preči melišče pod Pihavcem je v nekaterih delih dobro vidna z vseh strani, tako da je spust po melišču do nje lahko izbrati. Plezalni del vzpona pa... Nimava ravno izkušenj s podobnimi variantami in mojo je bilo kar malo strah. Sicer je oprimkov kar precej, ti pa hitro ostane v roki kakšna skala... skratka... maksimalna previdnost in preudarnost, tako pri vzponu kot sestopu... saj bi bil zdrs oziroma padec verjetno usoden). Sestopila sva po približno isti poti in nato sprehod do PD, kjer sva še drugič prespala.
Tretji dan sva spet štartala zgodaj v smeri sedla Planja, s sedla najprej na Razor in nato na Planjo (Razmere: pod do sedla večji del po zoprnem drsečem melišču. Tudi markacij ni ravno veliko, zato priporočam vseskozi oprezanje za njim... res pa je, da glede na teren, kakšen korak s poti tudi ni velik problem, saj pot lahko hitro spet najdemo. S sedla na Razor tudi kar precej grušča na poti, vendar večinoma ni posebej strmo, tako da ni tako zelo utrudljivo. S sedla na Planjo pot lepo označena, potrebnega nekaj malega plezanja, ampak nič problematičnega).
Potem pa s sedla proti Prisanku in s Škrbine po Jubilejni poti na vrh (Razmere: pot je zelo dobro označena in varovana. Obvezna čelada, samovarovanje je "okusno"
, o nujnosti samovarovanja pa ne bi... meni je to zelo subjektivna stvar). Sestopila sva po grebenski na Vršič (Razmere: zelo dobro označena pot po grebenu, na nekaterih mestih nekoliko izpostavljeno, vendar zelo dobro varovano... čelada naj še ostane na glavi, samovarovanje pa... odvisno od posameznika), od koder naju je v dolino, kjer sva na parkirišču pod 3. serpentino imela parkiran avto, odpeljal prijazen italijanski par z avtodomom.
Po treh dneh sedaj nekoliko utrujena, pa vseeno... kljub ne ravno idealnemu vremenu drugi in drugo polovico tretjega dneva... super tura!!!!
Priporočam ponovitev, če se še komu zdi zanimiva....
Pa še nekaj slik.