Tour de Mir in Puig Sec
Že kmalu po tem, ko sem nenačrtovano obiskal kraje, ki ponujajo pestro bero pohodniških poti, sem imel slabo vest, ker jih nisem takoj predstavil še tukaj. No, to zdaj popravljam
Pireneji, ki ležijo med Španijo in Francijo (v njih pa se »skriva« tudi državica Andora), se geografsko delijo na Atlantske (ali Zahodne), Centralne in Vzhodne Pireneje (v Španiji poimenovani tudi Katalonski Pireneji) – in na francoski strani slednjih sem se znašel tudi jaz. Bival sem v kraju Prats-de-Molló-la-Preste, ki se nahaja v departmaju z enakim imenom kot omenjeni del gorovja - Vzhodni Pireneji (Pyrénées-Orientales), najbližje večje mesto Perpignan leži ob sredozemski obali, približno 50 km severovzhodneje.
Iz omenjenega mesteca, ki ima komaj kaj več kot tisoč prebivalcev, je na zahodu – poleg višjih vrhov – lepo opazen srednjeveški signalni stolp Tour le Mir, ki leži na višini 1530 m vzhodnega roba grebena jugovzhodnega predgorja Pirenejev, ki v bližini opazno prehaja v visokogorje s številnimi dvatisočaki, tudi do 2700 mnv.
Do stolpa se je mogoče po označeni poti vzpeti iz omenjenega Prats-de-Molló, do njega pa je mogoče priti tudi s katerega od kolovozov, ki v njegovi smeri vodijo z glavne ceste, ki poteka med omenjenim mestom na francoski strani ter katalonskim mestom Camprodon, ki ima približno dvakrat več prebivalcev, kot njegov francoski sosed. Med obema mestoma čez prelaz Col d'Ares poteka markirana, zgodovinsko pomembna Pot umika (izgnancev) (katalonsko Camí de la Retirada de l'Exili), saj so se po teh poteh v Francijo umikali španski republikanci ob koncu Španske državljanske vojne (1936-1939), iste poti pa so kmalu za tem, v času 2. svetovne vojne, ubirali člani francoskega Odpora.
V bližino omenjenega stolpa je mogoče priti tudi po grebenski, markirani poti s prelaza Col d'Ares, ki leži na meji med državama, ki pa poteka po goličavi – zato je v poletnih vročinah izbira kolovozov, ki potekajo skozi skoraj že mediteranski gozd (čeprav tam naletimo tako na smreko kot macesen) – malce bolj smiselna
Do omenjenega signalnega stolpa – mreža tovrstnih komunikacijskih stolpov je bila zgrajena v srednjem veku, ponoči je obveščanje potekalo z ognjem, podnevi pa z dimom, od stolpa do stolpa – smo se v vročem dnevu v začetku letošnjega avgusta odpravili – kot sem že nakazal – po enem od senčnih kolovozov, za lep razgled pa je poskrbel vzpon na prej omenjeno grebensko markirano pot – in vrh z imenom Puig Sec (1642 mnv). Od tam je bilo še približno 20 minut hoje do že dobro vidnega Tour de Mira. S stolpa je lep pogled v dolino, na mesto Prats-de-Mollo, zaradi nižje lege pa ni tako bogat kot s prej omenjenega vrha. Nazaj smo se vrnili po isti, neoznačeni poti, ki je znašala prb. 8 km v eno smer.
Zdraviliško naselje La Preste, ki leži ob koncu ceste v dolini reke Le Tech, 8 km od Prats-de-Molló-a, je najbližje izhodišče za zgoraj omenjene dvatisočake, nekako najznamenitejša okoliška gora pa je Costabonne, katal. Costabona (2464 mnv), pod katero ležijo tudi nekdanji rudniki mineralov. Do nje je mogoče priti tudi po grebenski poti s sedla Col d'Ares, ki je sicer daljša, a višinske razlike je iz tega izhodišča za 500 mnv manj.
Za boljšo orientacijo na omenjenem področju je seveda potreben zemljevid – priporočam izdelek španskega založnika Editorial Alpina št. 25: Costabona - Alta Vall del Ter (Pireneu Català), uporaben pa je bil tudi Locusov LoMaps zemljevid Occitanie (Oksitanija, druga največja francoska regija, kamor spada opisano območje) – čeprav na njem Tour de Mira žal ni.
Upam, da se kmalu vrnem v te kraje ter se naslednjič odpravim na kakšno daljšo pot po hribih ter gorah v bližnji okolici.