Zavarovane plezalne poti

Če za izhodišče vzamem Slovensko/Mangrt, katero sem dvajset let plus nazaj, bi previdno predlagal dve zavarovani poti in sicer Rekarjevo na Vrbanove špice in Hanzovo na Malo Mojstrovko. Na teh povezavah poglej fotografije in preberi vtise s poti:
https://www.hribi.net/trenutne_razmere/slo/vrbanove_spice/1/674/7
https://www.hribi.net/trenutne_razmere/slo/mala_mojstrovka_-_hanzova_pot/1/1847/15

V pomoč še moj album Rekarjeve poti, par fotografij je kar zgovornih kar se težavnosti, izpostavljenosti in varoval tiče:
https://photos.app.goo.gl/MQME5FZGTipcf4g69

Hvala za odgovor. Za pot na Vrbanove špice sem prebrala, da je precej krušljiva in tehnično dosti bolj zahtevna kot ti dve, ki sem ju opravila. Na slikah sicer izgleda zelo privlačna, a ne bi rada precenila svojih sposobnosti... mogoče za kdaj kasneje. O Hanzovi na Malo Mojstrovko sem pa že razmišljala. Lansko leto sem imela nekaj pomislekov zaradi velike izpostavljenosti, a naj bi bila skala bolj zanesljiva in pot odlično zavarovana. Jo imam v planu v kratkem.

Ne moreš falit z Gradiško turo, po želji še z nadaljevanjem po Otmarjevi.

Rad bi odprl problem, kaj sploh "zavarovana" pot je - problem, o katerem razmišljam zadnja leta, ko (čedalje redkeje in bolj po sili razmer) zaidem na označene poti. Težava je v popolnoma drugačni populaciji ljudi, ki naše "zavarovane" poti uporabljajo danes, glede na populacijo izpred 40 let, in opremljenosti teh poti, ki ostaja enaka.

Naj pri tem opišem razmišljanje kar iz zadnje ture - prečenje Mojstrovk, Travnika, Šit (do sem jasno brezpotje), ki se je na koncu končalo z vzponom na Jalovec (iz Škrbine) in spustom na Kotovo sedlo.

Včasih smo bili od malih nog navajani na plezanje ob redkih klinih in še redkejših jeklenicah. Kot otroci smo se kalili na teh poteh s starši, starimi starši, izkušenejšimi kolegi, na taborih, tečajih in seveda sami. Predvsem smo obvladovali naše zašodrane police, plate, podrte grape in žlebove ter dojemali razsute grebene kot nekaj normalnega.

Danes v hribe zahaja populacija, ki večinoma teh izkušenj v (malih možganih) nima. Gre v trgovino po SVK, pas in čelado in s tem dobi občutek varnosti in popolne pripravljenosti na ture.

Zadnji vzpon na Jalovec in sestop z njega me je spet oblil z grozo, kako nevarne so naše zavarovane poti za ljudi, ki niso pripravljeni na tovrstne terene. Še posebej v luči opremeljenosti podobnih poti v sosednjih državah.

In s tega stališča vzpon in spust z Jalovca izstopa. Tudi če je za koga to enostavna pot, se prosim vzdržite takih komentarjev, ker objektivno ta pot to ni in nikoli ne bo.

Po mojem mnenju bi morali te poti vsaj prekategorizirati in opremiti z napisom "zelo zahtevne označene nezavarovane poti", da bi ljudje vsaj pomislili na to, da morda SVKja nimajo kje uporabiti.

Kaksno je vaše mnenje?

(Pustimo zdaj formalno plat, kaj vse bi bilo potrebno za nekaj takega).

Problem je samo v tem, da se za vse zavarovane poti priporoča SVK. Četudi je marsikje moteč in nudi lažno varnost. SVK bi morali priporočati za poti težavnosti D in več. Ker potem se na lažjih poteh, kjer je potrebno tudi poplezati, ne bi zanašali nanj. Problem je tudi v tem, da v tujini vse nazivajo s feratami. Ko sem zadnjič pod Cristallom gledal, kako se opremljajo, sem najmanj pričakoval težavnost D ali več. Ko se pripenjajo na vsako zajlo, kot da so v Gardalandu! Ves čar poti se s tem zgubi.
In doreči bi morali, kaj so ferate in kaj zavarovane poti. Tudi tu bi morali začeti z imenovanjem ferate z D težavnostjo.
Da pa vse poti opremijo z jeklenicami, pa tudi ne vodi nikamor. Naj ostanejo tudi takšne, kot je ta pot z Jalovca. Da vsaj kje vidijo, da ni vse odvisno od nenehnega pripenjanja.

Samovarovalni komplet marsikomu z manj izkušnjami pride prav že na B/C, tudi na lažjem, ali na kakem delu Rekarjeve na Vrbanovih na primer in še in še. Niso vsi bivši alpinisti in jim je vse, kar je lažje od D, mačji kašelj. Če se na primer na zavarovani na Rjavino nekdo dvakrat pripne, ker se tako varneje počuti, zakaj ne, in če je nekdo tako dober, da se za jeklenico sploh ne prime, tudi prav.

Res je bilo hecno videti čelade in svkje na B. Gamsovec z Luknje... Mogoče za spust proti Sovatni a tudi tam mislim da ni potrebe.

Bojim se, da SVK ni vzrok problema. Je le odziv trga, ki se razvija. Koristi sicer lahko marsikomu (če je infrastrukura), zavaja pa tudi (če je ni). In ker se ta trg razvija, kot se, infrastruktura pa se ne (razvija), imamo težavo. To pa so pričakovanja, da lahko varno obiskuješ težje ture zgolj z nakupom opreme, ki naj bi kompenzirala pomanjkanje izkušenj gibanja v takem svetu brez izrazito slabih posledic.

Ker ne verjamem, da se bo infrastruktura razvijala (recimo neptretrgane jeklenice, verjetno iz različnih vzrokov), bi bilo lažje opozarjati, da jih ni. Da je torej SVK neuporaben in brez znanja ljudje ne bodo prišli varno domov.

Čelada pa je po mojem obvezna vsepovsod pri nas, k(j)er lahko nate leti drobir. Jaz jo ob spustih včasih še dlje obdržim , da mi sonce ne pripeka na glavo .

Hja, za zacetek: hribi.net za Bovski Gamsovec navede
"Priporočena oprema (poletje): čelada, komplet za samovarovanje". Domnevam da genericno, iz kategorije poti.

Pa v bistvu ima tudi PZS na svoji spletni strani omenjene SVKje pri zelo zahtevnih zavarovanih poteh. No sej jasno, klasifikacija je pregroba, pod take poti spada vse zivo.

Informacije imajo vsaka svoj doseg in tule ne bomo nikoli ugotovili ali je to Tripadvisor, turisticni bilten, uradni mediji, facebook ipd., hribi.net (slednji je z res velikim zabelezenim stevilom obiska sigurno referenca tudi za tujce) ...

Ko informacija enkrat krozi jo je tezko odsukat v drugo smer, pomoje da so primer tega opozorila glede bivaka pod Skuto ki ne zalezejo ...

Celada pa ... kar janezs73 pravi.

Kaj neki bi na te informacije porekla Luka in Matevž?