Camino Vadiniense je verjetno najmanj znan, daleč najmanj označen in najbolj cestni od vseh štirih, ki sva jih letos povezala v celoto. Začetek naj bi bil v Potesu kot nadaljevanje Camina Lebaniega, a prva oznaka zanj se nerazumljivo pojavi šele 65 km kasneje v mestecu Riano
. Nato oznake spet skrivnostno izginejo in se pojavljajo le vsakih nekaj kilometrov. Niti domačini ga ne poznajo prav dobro in brez GPS sledi bi se prvi dan hoje po Caminu Vadiniense zagotovo vprašala o pravilnosti smeri. Je pa logično nadaljevanje Camina Lebianega ( …
Klik ) in mu razen omenjenih težav nimam kaj očitati. Pokrajina je lepa, ljudje prijazni, cene več kot ugodne
. Kasneje so tudi oznake dovolj pogoste, da nadaljevanje ni več vprašljivo.
Albergov je malo, so pa na voljo druga prenočišča po zmerni ceni. Tudi tiendic in barov se najde kar nekaj. Lačna in žejna nisva bila nikoli. Srečala nisva prav nikogar vse do zaključka Camina Vadiniense v mestu Puente de Villarente
. Tam sva se za nekaj deset kilometrov priključila Caminu France vse do najinega prenočišča v Leonu.
Camino France je seveda zgodba zase in za naju po dnevih samote kar majhen šok. Na poti so se zgrinjale množice peregrinov, ki zamaknjeno gledajo predse in le težko odzdravijo. Čisto drug svet. Ogromno je poševnookih vseh sort in ti so prvaki v skupinskem fotkanju in selfanju. Menda jim potrjena Compostela zagotavlja prednost pri iskanju službe. Kakorkoli že, vesela sva bila nove, mnogo manj obiskane poti sledečega dne, Camina del Salvador ( …
Klik ).
Več informacij sem dodal v komentarje fotk, dodatna pojasnila so na voljo preko ZS ali maila ( nahaja se v profilu ).