Naš prvotni cilj za včerajšnji dan je bila plezalna pot na Rjavino. Ker pa nam jo je malce zagodlo vreme in v steni še kar precej snega
, smo raje našo pot nadaljevali do Staničevega doma in se od tam povzpeli na Begunjski vrh. Pot skozi gozd smo premagovali še v temi, je pa precej spolzka, zato so nam klini in jeklenice prišli še kako prav
. V daljavi nas je že pozdravljalo sonce in obarvalo vrhove Vrbanovih špic in Rjavine. Čez pas rušja se vzpnemo na bolj kamnito pobočje, ki nas kmalu pripelje do Debelega kamna. Od tu naprej pa nas na poti spremlja tudi sneg, ki pa se ga da na nekaterih delih lepo ogniti, nekje pa smo vanj zakorakali tudi do kolen
. Težko se poslovimo od razpotja, kjer levo pelje plezalna pot na Rjavino, a kljub temu veseli nadaljujemo naprej proti Staničevi koči, ki pa nas pričaka v toplem soncu. Odpre se nam čudovit pogled na Triglav in tudi na naš današnji vrh. Pri koči si na sončku napolnimo želodčke in se podamo naprej proti Begunjskemu vrhu, ki nam tudi včeraj nudi prečudovite razglede. Seveda se prvi pogled ustavi na Rjavini, nadaljuje preko Triglava proti Kaninskemu pogorju, pa čez Jalovec in Mangart proti Razorju, Stenarju, Dolkovi špici, čez Škrlatico proti Karavankam. Vrh je bil samo naš in res smo uživali v teh lepotah. Kljub temu, da je bilo nebo brez oblačka, so čez čas nebo začeli zakrivati temni oblaki, zato smo se kaj hitro spustili nazaj proti Staničevi koči, kjer pa se nismo mogli upreti niti zimskim radostim
. Čaka nas še spust nazaj v dolino. Kljub vsemu, da ni šlo vse po planu, pa smo preživeli čudovit dan in opravili lepo turo
.