Grebensko prečenje Goličica, Germlajt, Kanceljni, Prevčev stolp, Planja

Zmoreva ali ne zmoreva ta s samimi presežniki opevan greben, sva se že nekaj časa spraševala z Milanom. Kako to ugotoviti ne gre drugače kot, da se podaš tja gor. Tako se je predvčerajšnjim še v trdi temi pri Cestarski bajti na 38. vršiški serpentini začela in končala najina avantura. Že po nama znani razgibani poti sva že ob svitu stala na vrhu Goličice in tam počakala na sončni vzhod. Kljub ledenemu vetru je bilo vredno počakati. Mi je skoraj zanohtalo, tako mrzlo je pihalo. Nato sva se podala v nama neznan svet šepetanja tišine. Spustila sva se na škrbino z Germlajtom. Spodnji del po vrvi. Po kratkem spustu po strmem travnem žlebu sva se po prijaznem travnem tepihu povzpela na vrh Germlajta. Malce sva tudi poskusila njegov greben. Zelene trave Germlajta so nama šele po daljši pavzi pustile dalje. Na škrbino z Velikim stolpom sva se spustila kar po vrvi. Ko pa se je tako luštno abzajlat. S škrbine sva se spet spustila navzdol po gruščnati strmi grapi do prehoda v levo. Na tej travni gredini sem prekmalu zavil navzgor in že vpel dva kompleta, ko mi je nekaj reklo, da ne lezem prav. Zdelo se mi je namreč pretežko. Zlezel sem nazaj do Milana in ko je Milan zvijal vrv, sem jaz šel naprej po gredini. Takoj nad manjšim skokom se je na levi ponudila lepa grapa, ki se mi je zdela prava. Vrh grape sem spodaj slišal Milana, ki mi je sledil. Splezal sem še malo zahtevnejši skalni skok, se povzpel po široki nagnjeni gredini na čudovit majhen travnat pomol in tam počakal Milana. S pomola sva si lahko ogledala nadaljevanje v pokončno grapo, ki se je Milanu od daleč zdela čisto enostavna. Samo neka skala na vrhu grape je naloženo svarila, da ne bo tako. Ampak pomol naju dolgo ni spustil dalje. Spet sva malo zmanjšala težo na ramenih. Pod samo grapo pa se tudi Milanu ni zdela več tako lahka in tudi mene kot prvega je pošteno navila. Me je najbrž poležavanje spodaj na pomolu malo preveč uspavalo. Ko je še Milan prilezel ven in pogledal naprej, je rekel, da tam čez pa že ne bova prišla. Čez Prevčev stolp namreč. Sledil je vzpon po travah in skali na vrh Kanceljnov, ki so naju dlje časa zadržali na sebi. Medtem nama je tudi Prevc postal veliko prijaznejši. Sam prehod s Kanceljnov na Prevca poteka po dokaj ošiljenem grebenu z veliko zračnosti na obeh straneh. Varovana sva se spopadla s Prevcem. Po nekaj metrih prečke sem se hotel zrinit kar naravnost navzgor, kjer pa prijateljev klinov ni bilo več in sem zato poskusil desno, kjer se mi je po nekaj metrih ponudil klin in nadaljevanje do štanta višje. Vse skupaj je izpadlo veliko bolj enostavno, kot sva pričakovala. Vsa še v adrenalinu sva kar poletela na vrh Prevčevega stolpa in si tam močno stisnila dlani ter se objela, saj sva tedaj izvedela odgovor na vprašanje na začetku te ture. In ta je, da zmoreva. Čudovit nama je bil občutek ob pogledu na premagano. Na Prevcu sva spet morala zmanjšati težo na ramenih, da sva smela dalje. Sledil je še spust po vrvi v zadnjo škrbino, menda imenovano Hruška, nato malo zoprn vzpon na Planjo in na njej spet reduciranje teže na ramenih. Posledično pa mi je na Sedlu Planja zmanjkalo vode, a je bilo k sreči pri sestopu te za vsakim ovinkom dovolj za sprotno gašenje žeje. Seveda pa se mora nadaljevati tradicija in sva za konec spet malo zaštrikala. Kaj, pa bo ostala najina skrivnost.
Obema je bila to zelo čustveno doživeta tura in ena najlepših. Prav gotovo bova tudi midva nekaj časa govorila o njej v presežnikih. Si jih tudi zasluži.