Novembra lani sem nazadnje hodil po vrhovih nad Matkovim kotom in čas je že bil, da spet malo pokukam v kraje mojih pradedov.
Parkiral sem spodaj pri rampi in kot da bi se zmenila, se za mano pripelje Tone. Na kratko sva poklepetala in odšla vsak po svoje. Mene je zamikal Grintouc, Toneta pa škaf.
Vreme je bilo odlično, le tu pa tam nekaj vetra. Do Lesnikovega sedla sem šel malo po cesti, malo po svoje. Sneg v zaplatah se je začel že pod sedlom.
Iz gozda sem izstopil na grebenu kjer se prične lovska steza, jaz pa sem nadaljeval na mejni greben, ki se dvigne z Lesnikovega sedla. Vršni greben je bil kopen, prečenje na severno stran pa lepo zalito. Izbral sem prvo grapo levo, ki s severa pripelje na greben. Sneg je bil ravnopravšnji, da sem lahko popikal s čevlji in lepo pristopil na greben.
Ni se mi mudilo, zato sem kar dolgo posedel na vrhu in užival v razgledih. Kopa je vabila, a naj še malo počaka, za danes bo ta vrh dovolj.
Sestopil sem po lovski, ki pa je bila še kar dobro zabasana s snegom. Na trenutke sem zagreznil do pasu in moker sneg je hitro našel pot v čevelj. Prečenje je bilo kar pestro. Tudi gaženja po cesti nazaj do sedla je bilo vrh glave.
Po dobrih petih urah sem prišel do Bajte v kotu, kjer sem se malo poguncal na gugalnici in srkal sončne žarke. Kasneje je tja prišel še Matk, ki mi je povedal, da so naši pradedje hodili in vodili po stezah nad kotom. Lepo je bilo to slišati. Povedal je tudi, da je nekdo o lepotah tega kota enkrat rekel, da se je tu svet rodil! Kar močna misel, in glede na energijo, ki jo nosi ta kraj, bi kar pritrdil!
Srečno!