Zelo dolga je bila pauza pri objavah na tej strani, kar kaže na to, da Monte Jama ni preveč poznan vrh. Pa je vreden prav vsakega koraka in vsakega km, ki ga prevoziš do izhodišča, kar 125 se jih nabere v eno smer, iz našega kraja seveda.
Izbrala sva krožno pot, saj to možnost moraš izkoristiti, ki jo nudi ta z borovci porasel hrib. Ga praktično obkrožiš, z vrha se malenkost spustiš na prostrano ravnico, kjer pa se ti korak kar ustavi od vse lepote, ki jo ugledaš pred seboj. Lepotci so kot na dlani, v daljavi mogočna, piramidasta gora Amariana, Zuc dal Bor se pa s svojo zasneženo konico postavlja prav pred teboj.
Z desne sva pa lovila skromne poglede na skrivnostni Monte Jovet, ki pa sva ga vključila v svoje načrte za drugo leto
.
Gor torej po poti 644, dol pa do vasice Patoc, kjer je izhodišče tudi za Cuel de la Bareta. Tu se moraš povzpeti vsaj do cerkvice, da ugledaš vso vasico pred seboj. Na izhodišče sva se spustila po poti 620, ki pelje ob slikoviti soteski potoka Patoc, ki navduši z mnogimi tolmuni in slapiči v svoji globini ali pa prav ob njej.
Na celotni poti nisva srečala nikogar, le enega lovca, ki naju je opozoril na podrto drevje ob poti, po kateri sva se vračala. Še dobro, da smo se srečali, da je potem bolj previdno streljal
Naredila sva pa tudi krožno vožnjo, saj sva se vračala skozi dolino Reklanico, kjer sva se čudila, kako mogočno se cesta vzpenja proti prelazu Sella Nevea. Navdušili so naju tudi razgledi na tej poti. Potem pa spust mimo Rabeljskega jezera in pri Trbižu je bil krog sklenjen.