Včeraj (11.1.) zimska pravljica na Vršiču. Prepričana, da je že vse prehojeno in pregaženo po dolgem in počez, sva čisto brez skrbi krplje pustila doma. Napaka! Sva delala pokoro.
Od Koče na Gozdu najprej malo nazaj po cesti in nato po shojeni pešpoti proti Erjavčevi koči. Po cesti nadaljujeva proti prelazu in naprej proti vrhu Vršič. Do Tičarjeve koče gaz, tam so se trije martinčkali, naprej pa veselica. Sprva dokaj udobno po še malo vidni stari gazi, od Poštarskega doma naprej pa skoraj do vrha pa med rušjem ugrezanje khm… tudi do zadnje plati in še malo čez. Tudi stara cesta proti Tonkini koči ni imela gazi, samo eno smučarsko špuro, ki sva jo puščala nedotaknjeno, a ni kaj dosti pomagalo, ker so jo s pridom koristili »popoldanci«, ki sva jih srečevala na povratku. Nama se je zdelo celo lažje in udobneje kar v celo po puhcu, kjer se je le dalo kar čez drn in strn po gozdu kot bi bila s smučmi. Krasen dan!
