darinka4 - Zadnja sporočila

15.11. 2024. Letos je november krasen. Da bomo v tednu dni stali na obeh Babanskih Skednjih si niti nismo mislili. Tam okrog osme zjutraj smo šli iz Žage. V strmino. Si višje ogledali slap Boka. Nadaljevali do planine Baban. Naprej pa po poti, ki pelje po gozdu. Vse do odcepa za Veliki Babanski Skedenj. Mi se odločimo za desni pristop do vrha. Sestopili smo po levi strani in prišli nižje na znano stezico. Oziroma bolj mulatjero. Pod vrhom je nekaj plezanja med skalami. Na vrhu pa na obe strani kar prepadno. Razgledi pa res čudoviti . Ko jasnina vztraja. In hladno niti ni bilo. Tik pod vrhom v travah se ustavimo kar debelo uro. Za sestop smo se odločili mimo planine Ognjenik in potem po strmi poti, ki so pred kratkim markcisti obnovili markacije , saj je planinska pot, prišli še v svetlem na izhodišče v Žago. Srečali nismo prav nikogar. Naneslo je nekaj manj kot 1700 višincev in 12najst km hoje. Tura , ki nam bo ostala v lepem spominu . Prav tako kot pred dnevi, ko smo bili v teh koncih .

Mene pa zanima , ali je kdo hodil iz planine Zaprikraj na Lipnik? Ali se da v enem dnevu prehoditi Lipnik in Javoršček?

29.06. 2025 . Nedelja, ko je cel dan sončen. Z malo vetra. Z Maksijem sva pričela s hojo v Bavšici. Po poznani poti. Sva že hodila pred leti. Takrat sva šla skozi snežni tunel. Sedaj so še vedno snežišča kar nizko in bodo ostala. Potka je takšna kot jo opisuje Peter. Zaraščena. A sledljiva. Le v enem delu sva poiskala pot naprej. Sem videla da je nekdo postavil možica. Pod planino Bukovec teče potok. Vode več kot dovolj. Tam sem jo tudi natočila . Na planini malo postanka. Pri lovski koči. Potem naprej v strmino, ki nama je poznana. Pri odcepu za Kanski preval so postavili table. Dva gamsa sta tekla čez melišče višje. To je bilo pa tudi vse , kar sva videla od živih bitij. Prav nobene kače ni bilo na spregled. Presenečena sem bila , ker so obnovljene markacije na grebenu do Vrha Brdo. Do koder sva midva prišla. Sva šla pogledat do vstopa proti Malemu Grintavcu. So bile tudi naprej vidne. Do tu je 1400 višincev. Sva ostala nekaj časa . Sestopila po poti vzpona. Vreme pa krasno. Na poti domov še postanek ob Soči, kjer je imel Maksi še plavanje. Pravzaprav oba. Ko sem ga spravila iz vode , se mi je izmuznil in še enkrat zaplaval. Kar je dobro ni slabo pravijo.

Danes pa hribovski Maksi.

babim hvala. Kaj mu češ- takšen je.

Ja danes tako. Komaj sem ga ujela. Ampak na suhem.: Pod jezom je že skoro vse suho.

Ja še zdaj ga vidim, kako se je gospod - baje profesor usedel tam na travo in razgrnil zemljevid. In kar ni mogel verjeti, dokler se ni prepričal. Ja eni so nejeverni Tomaži.

Je še ena sicer ni ravno kratka iz Bavšice, čez ene tri vrhove . Čez Vrh Ruš, Vrh Brda in na Mali Grintavec. No potem se je treba spustiti nekoliko navzdol .Kar malo zahteven spust, ker kar se spomnim je bilo na poti dosti grušča. Naprej do vrha Bavškega Grintavca pa v redu pot. Ni nobene zajle na poti. In tudi markacije po grebenu so slabo vidne ali jih sploh ni. Na razpotju je treba pazit, da ne greš proti sedlu Kanja . Tam je bil napis na skali. Pot gre v desno za Bavški Grintavec. Se pa spomnim ko sva bila pred leti z Marijanom sta prišla za nama še dva pohodnika. Na Malem Grintavcu starejši pohodnik ni verjel, da je pot speljana navzdol. Potem je vzel zemljevid v roke in se prepričal.

Včeraj. Čista desetka.

Opis preživelega v plazu. Na koti 1776. Na božični večer so nam ukazali naj bomo skrajno previdni , vendar so si vojaki lahko vseeno sezuli čevlje. Sovražnik je na našo koto usmeril hud topniški ogenj , ki je spet in spet sprožal snežne opasti, da so se z manjšimi plazovi grmadile na naše položaje. Ob desetih se je vreme kar na lepem spremenilo. Nenadoma je pričelo močno snežiti.Sneženje je zakrilo zvezdnato nebo , snežne gmote pa so nas zasipale. V to zmedo v metež, tuljenje in zavijanje viharja, so se nenadoma posvetili še blisk , katerim so takoj in brez presledka sledili treski. Telefonske vode je potrgalo. S puškinih cevi , ročnih granat so sijale iskre. Elijev ogenj. Kar potruditi se je bilo treba , preden sem potolažil prenekaterega korajžnega fanta in mu pojasnil nedolžni položaj. Bali so se in bi najraje poskakali iz zavetja v viharno noč. Kljub temu smo se vsi obuli, si zapeli bluze in marsikdo je oblekel tudi plašč. Malo po 23.30 smo spet zaslišali bučanje in šumenje. Še preden smo se sploh ovedli in utegnil zavpiti nas je obdalo grozno tuljenje in stokanje. V sekundi se je veliko bojnih tovarišev za vselej poslovilo iz vrst 2 stotinje. Moje zavetje je bilo v skalni votlini. Plazovina ga je najprej stisnila in sploščila, zatem me je potegnilo v globino. Sredi tuljenja , žvižganja in ječanja me je obdajal občutek , kot da mi je obraz zasukalo v tilnik. Občutil sem rezek mraz, slišal sem posamezne krike tovarišev. Nato se je na moje prsi spustila teža in oklep mi je vzel dih . Zgubil sem zavest , vse je bilo končano. Kmalu sem se spet zavedel. Zbudil sem se v ledenomrzlem grobu. Slišal sem samega sebe , kako diham, kako bije moje srce. Obraz sem spet čutil na pravem mestu. Ležal sem na hrbtu. Dihal sem sunkovito in krčevito. . Telo mi je stisnilo , roki sta otrdeli na hrbtu. Kljub temu , da me je v nogi strahovito zeblo, sem ju samodejno poskušal premakniti. Suval sem in cepetal , smrtni strah mi je dal nadčloveško moč. Opletal sem z rokami in nogami v mraz in zagledal sem zvezdnato nebo. O bliskanju ni bilo več ne duha ne sluha. Grmenje in metež sta izginila. Bil sem prost in rešen. Celo moja zapestna ura je tekla. Na svetleči se številčnici je kazalo točno 23,50. Torej še ni bila polnoč. Šele tedaj smo se prav zavedali , da smo preživeli in vrgli smo se na delo. Jokali in molili smo , brskali in reševali. Malokdo je imel rokavice , nihče ni imel plašča. Nekateri so bili brez čevljev. K sreči so imeli vsaj debele nogavice ali dokolenke. Pri minus 25 stopinjah mraza smo se z nadnaravnimi močmi brez orodja dvigovali opornike , železne opore in kamenje in jih rahljali. Nato nam je uspelo priti do skladišča orodja , ki ga je tudi zasul plaz. Potem nam je bilo lažje. Iz kaverne smo izkopali zdravnika . Bil je živ in od veselja smo kričali. Našli smo tudi signalne rakete in klicali na pomoč. Bela smrt je pobrala 58 hrabrih mož. 40 pa jih je bilo huje ali lažje poškodovanih. In marsikdo med njimi je kasneje umrl zaradi posledic nesreče. Spodaj v Lepeni , ob vznožju položajev , ki jih je s toliko žrtvami branil naš polk je nastalo pokopališče , kjer so pokopane zasuli.

Cesta je razrita. Za nižja vozila ne priporočam.

V četrtek 19. 06. smo prehodili še drugi del poti iz Zapleča po sledljivi potki nad Predolino. Ter po dolini Dolič- nekoč so ji rekli Kapelental, najbrž po kapeli, kjer smo se tudi ustavili. Ostale so le stopnice. Zraven nje je bilo avstrijsko pokopališče , kjer naj bi bilo pokopanih 300 vojakov. Dolina je kar precej zaraščena vse do kote 1776, kamor smo bili namenjeni. Tam smo si ogledali kaverne in ostanke nekoč žičnice . Vrh je nasproti Lipniku. Namen je bil do Vršiča in potem po mulatjeri na izhodišče. Sestop s kote je bil kar zahteven. Zaraščeno . Pot, ki je nekoč bila na Vršič nismo našli. Smo šli preveč levo , kljub navigaciji, ki smo jo vseskozi rabili. In zašli v strme trave in po robu prišli do sedla . Potem na Vršič niti ni bilo daleč. Tura ni bila lahka. Orentacijsko kar zahtevna. A smo bili vsi štirje prav zadovoljni.Vrh kota 1776 ali Ruševa glava, kot jo imenujejo, je ravno na božični večer pokopal plaz 58 vojakov. 40 jih je bilo ranjenih. Bela smrt temu pravijo.Ostaja zapis vojaka , ki ga je plaz zaobšel. Med prvo svetovno vojno, saj so bili tam gor položaji velikega strateškega pomena za avstroogrsko vojsko.

In mlade lastovke.

Najlepša ti hvala.

Če slučajno koga zanese pot v Sežano, so danes postavili pri cerkvi kip Srečka Kosovela. V roki drži knjigo in gleda proti knjižnjici, ki je tam čez cesto.

14. 06. 2025. Ko ni nikjer nikogar. Pa tako lep dan je bil. Bavšica - sedlo Brežič - Plešivec. Namreč tako sedlu pravijo domačini. Naj bo tako.

Od danes z Bavšice proti Plešivcu.