Bavški Grintavec

Ste šli brez zimske opreme?

Da

A kdo ve, v kakšnem stanju so kaj poti iz Zadnja Trenta (Flori)?

Severni pristop (zelo zahtevna pot s sedla Kanja oz. Kanskega prevala - ki je dosegljiv tako iz Bavšice kot iz Zadnje Trente - in še bolj direktna pot iz Zadnje Trente) je še vedno zaprt.

Na voljo sta še dve poti - iz Bavšice po JZ grebenu (zahtevno, slabše markacije) ter iz Soče, ki je najdaljši in v poletju zelo vroč pristop.

Živijo,
kakšna je kaj pot iz Soče. Kaj podrtega?
Če je kdo kaj hodil tam v kratkem.

Hvala in lp

Tri tedne nazaj je bilo vse ok.

Nedelja 17.09. 2023. Parkirni za dve vozili je bil zapolnjen. Zato sem vozilo pustila pred cerkvijo. Sva malo pozno z Maksijem pričela s hojo. Petnajst do osmih. Ko sva prišla v Lemovje sem zaslišala glas. Sem vedela od lovca Milana . Maksi , Maksi. Naju je videl. Potem je prišel za nama.Kratek klepet in se poslovim. Še dolga pot čaka. Postanek pri lovski koči. Tam naju dohiti pohodnik. Ko sem že mislila da bova zadnja. Nadaljujeva po poznani poti. Nekdo že sestopa. Gor višje starejši par s psom. Sta rekla da se vračata z vrha. Vso pot so se oblaki spuščali. Tudi veter je zapihal. Ko sem že mislila da prideva na vrh v sivini, se je nebo drugače odločilo. Že pred vstopm v žleb se je pokazala modrina. In tako ostalo vse dotlej dokler nisem še zadnja sestopila. Potem se je vrh nadel sivo preobleko. Zanimivi razgledi so bili. Belo morje v dolini. Sploh Kaninsko pogorje se ni več videlo. Bilo je kot se spodobi za nedeljo.

Darinka,
ko boš naslednjič parkirala poleg cerkve, si pojdi pogledal freske Toneta Kralja. Čudovito, zanimivo, provokativno, sploh glede na čas in okoliščine nastanka. Če ne najdeš Mussolinija, potrkaj na prvo hišo poleg cerkve ali eno od njih, z veseljem ti bodo pomagali najti duceja, če ga sama ne boš

https://primorske.svet24.si/2011/09/10/hitler-in-mussolini-v-primorskih-cerkvah

Hvala Bojan. Škoda , ker je bila ravno takrat domačinka v cerkvi in je urejala cvetje.

Sreda 27.09.2023. Že dolgo časa sem imela v mislih Bavški Grintavec, pa nekako nisem zbrala poguma. Pa ne zaradi dolžine poti, ampak zaradi zgornjega dela poti. Z mislijo, da še vedno lahko obrnem, če ne bo šlo, se parkiram na izhodišču in krenem. Višje ko se dvigam bolj toplo je postajalo, poleti mora biti tu res vroče. Pot do Planine nad Sočo je hitro minila in uživam v čudovitih razgledih. Ko pot doseže melišča, je treba malo bolj premišljeno stopati, ampak ni panike. Pred žlebom čakam, da se pot izprazni. Ravno sestopajo trije in še trije psi. Je kar trajalo, da so spravili pse varno dol. Lahko sem si temeljito ogledala kako je speljana pot. Za gor nisem imela nekih težav in po dobrih 15 minutah sem na vrhu. Sama. Razgledi. Na vse strani. Brez oblačkov. Na vrhu je bilo kar hladno in veter, zato kar kmalu obrnem nazaj v dolino. Dol je šlo težje kot gor. Res previdno kam stopim. Ko se spustim čez žleb, si, priznam, oddahnem. Težji del je za mano. Pod žlebom me čakata dva, da gresta gor. Si zaželimo srečno pot. Pri lovski koči si privoščim daljšo pavzo in nekaj martinčkanja.
Bavški Grintavec ne vem, če me bo še kdaj videl, ampak Planina nad Sočo pa mora biti, ko zlatijo macesni, pravljična. Je že v planu za kakšnega naslednjih oktobrov.

Bravo! Tudi mene še čaka, ampak se mi kar dobro izmika!
Srečno!

30.9. iz Bavšice po grebenu na Bavški Grintavec in sestop v Sočo.

Čudovit dan v kraljestvu kozorogov (in jelenov ).
Štart v Bavšici ob 7h; že takoj sva s kolegom zaslišala znane glasove - rukanje jelenov. Le to naju je spremljalo še vsaj 2 uri, na momente dokaj blizu. Prijetna popestritev sicer kar strme poti, ob raznih asociacijah pa kar nekaj smeha.
Na razcepu poti za Sedlo Kanja so nameščene nove smerne table. Ob podatku "Soča 7h" sva ugotavljala, da je to eden daljših časov na teh tablah. Ob prihodu na greben naju je čakalo prijetno presenečenje - sveže markirana pot!
To je zeloo olajšalo napredovanje. Če samo pomislim na moje iskanje obledelih markacij pred 3 let...
Nadaljevanje z Malega Grintavca kar zanimivo, greben slikovit, spust po grušču pa počasi in "na zihr". Tu sva srečala skupinico mladih kozorogov. Na najino prisotnost so opozarjali druge s posebne vrste žvižganjem, ki naju je lep čas spravljal v smeh.
Na vrhu skoraj sama, sledil pa je še manj prijetnejši del ture - spust do vasi Soča. Vesela sva bila, da sva za turo izbrala September. Temperature so bile ravno prave.
Tura je kar naporna, vzpon iz Bavšice je kar strm. Po grebenu in po grušču potreben previden korak. Sicer pa gorska poslastica.

Aplikacija mi je naračunala 1750 m vzponov in 1950 m spustov.
Žičo, hvala za sodelovanje!