V petek (21.6.) sem bil na vrhu po tehnično najlažji poti iz Soče. Alternativ v zadnjem času ni veliko, če upoštevaš zaporo poti prek Kanjskega prevala, ostane samo še varianta iz Bavšice po grebenu prek Malega Grintovca, ki pa je videti zelo malo obiskana. Žal je malo obiskan tudi sam vrh, pa ne samo zaradi težavnosti. Žig je popolnoma obrabljen, knjiga pa polna, zmečkana in vsa plesniva počiva v omarici. Ampak tale prispevek pišem predvsem zaradi žalostnega stanja poti. Oznako "planinska pot" si pravzaprav zasluži samo spodnji del od Soče do Lemovja, zadnjih nekaj sto metrov pred Lemovjem je celo vzorno pokošena v širini metra in pol. Res hvalevredno in prijazno. Prav tako tudi studenček nad Lemovjem. Gor grede prijetna osvežitev, nazaj grede ga pa sanjaš že od vrha. Od Lemovja do Planine nad Sočo še nekaj časa kar gre, predvsem skozi gozd, kjer se pot zlepa ne zaraste. Na prečnem delu, približno zadnjih 200 višinskih metrov, pa se začne boj s travo, grmičevjem in zlasti klopi. Tudi kako kačo boste srečali (jaz nisem nobene strupene), ampak to nima dosti zveze s stanjem poti. Na odprtih delih je pot, ki večinoma že tako ni širša od 20 cm, skoraj popolnoma zaraščena. K sreči je edina in se v strmini ne da zaiti. Ko se po zaraščenem pašniku med šopi visoke trave, skritimi skalami in vmesnimi luknjami prebijete do Planine nad Sočo, ste na pol poti. Druga velika prijaznost na poti je tamkajšnja lovska koča s klopco, ki nudi nekaj sence in prijetno zavetje. Tu se ponovno napršite s sredstvom proti klopom, ker jih je res veliko (od velikih do majhnih, zaradi redkega obiska pa so sestradani in vas komaj čakajo). Od lovske koče gre pot naprej po nekdanjih pašnikih, pa skozi gozd in nato ruševje. Spet ista zgodba, človek bi si najraje od lovcev sposodil sekirico in posekal odvečne veje, ki bodo v nekaj letih skromno stezico popolnoma skrile. Doslej nisem omenil markacij. Sveže niso, vendar nimam občutka, da bi jih bilo premalo ali da ne bi bile vidne. Vendar pa se s potjo očitno že vsaj 10 do 15 let ne ukvarja nihče in počasi bodo tudi te markacije do konca zbledele, pa bo na ta zanimivi vrh moč priti samo še po zahtevnem brezpotju. Blizu 2000 m dosežemo rastlinsko mejo in tam se razmere spremenijo, pa ne na bolje. Sprva lepo speljano in nadelano pot so brezobzirni "drsalci" in nato tudi naravna erozija uničili do neprepoznavnosti. Namesto v preudarno speljanih okljukih torej napreduješ proti skalnemu prehodu pod vrhom naravnost navkreber po drsečem grušču. Videti je, da je neka brihtna glava celo označila te navpične "bližnjice" z rdečimi črtami in tako legalizirala uničevanje poti in narave. Podobno kot na začetku je pot vredna svojega imena samo še na zadnjih 100 višinskih metrih pod vrhom. Skratka, narava je čudovita in vredna ogleda. Planinska zveza, pristojno društvo, občina, turistične organizacije in gostinci pa bi lahko temeljito premislili, ali jim je v interesu, da hodijo v hribe samo najbolj zagnani, trmasti in vzdržljivi. Taki namreč ne plačujemo za drage apartmaje in kosila v Bovcu, Soči in Trenti. Tisti, ki to počno, pa si soška korita, slapove in muzeje ogledajo v dveh dneh, potem pa gredo naprej. In gledajo Bavški Grintovec, Rombon, Kanin in druge vrhove, iz doline, ko jo z avtom ali motorjem prevozijo v pol ure.