Konkretno z zamikom, ampak vseeno, če komu pridejo prav informacije glede stanja snežišč.
Belopeški jezeri - via Italiana - Mangart - bivak Tarvisio - via della Vita - Belopeški jezeri (razmere 28.7.2018)
Pot na Mangart ok, kopna, brez težav. Oznake poti od Mangarta do bivaka Tarvisio so nekoliko bolj skromne, čemur bom med drugim pripisal predolgo bluzenje z vrha do Roba nad Zagačami (glavni razlog je seveda slaba informiranost o poti, še sedaj ne vem, če se da do bivaka priti po grebenu ali samo po tej poti, ki se spusti na melišče proti Loški koritnici, tako da se je bilo do bivaka potrebno spet vzpenjati).
Na vrhu VDV je bila manjša flika snega, ki se jo je dalo brez težav obhoditi. Po VDV sem šel sicer prvič in pot se mi je zdela precej atraktivna, turistični pohodnik mojega kova si lahko na trenutke celo domišlja, da se spogleduje z resnim plezanjem.
Ena skoba je razmajana, drugo vse brezhibno.
Snežišče pod steno je v primerjavi s stanjem izpred meseca dni precej manjše, kljub temu pa sta bila ob zaključku pohoda izstop iz zavarovane poti in lezenje do kopnega dela na desni strani, brez zimske opreme kar zoprna. Najprej sva poizkušala po levi strani (gledano proti steni), ki se je sprva zdela ugodnejša in priznam, da me je po seznanitvi z globino grap kar lepo zaskrbelo kako bova prišla ven. Če sva se midva kar precej zamudila pri izstopu, mi ni jasno kako se je do prvih varoval dokopal starejši možakar (brez zimske opreme), ki sva ga srečala kmalu pod bivakom (kolega je pomislil, da se je mogoče spodaj obrnil in šel zaradi nezmožnosti izhoda iz krajne zevi še enkrat nazaj). Z izjemo težav z iskanjem prave poti, je bilo to snežišče najbolj problematičen del celotnega, sicer lepega pohoda.