V soboto sem naredil krog Planina Zapleč – Krnčica – Srednji vrh – Griva – Skutnik – Lopatnik – Planina Zapleč
Cesta na Planino Zapleč/Zaprikaj je v dokaj slabem stanju. Sicer se še vedno da tudi z navadnim avtom z dobro mero previdnosti speljati brez poškodb podvozja, lahko pa tudi ne, odvisno od voznika. Sem pa tistih zadnjih par km makadama peljal skoraj 15 min. Lastniki malce višjih avtov so tu v očitni prednosti.
Ko korakam po mulatjeri proti Krnčici in prav hitro nabiram višino, razmišljam o tem, da morda ni bila najbolj premišljena odločitev, da grem julija na Primorsko korakat po južnem pobočju. Čeprav sem bil zgoden, je že zjutraj vroče. Na srečo sem vzel s sabo 5 l vode, to bi vendarle moralo biti dovolj, vmes je pač ne bo nikjer.
Tik pod sedlom zavijem na desno. Na karti je označena kot navadna steza, pa je v resnici tudi to široka in udobna mulatjera, na vsakem ovinku označena z rdečimi črtami, ki te pripelje naravnost na vrh. Še pred tem pa gre pot skozi krajši predor, v katerem je temperatura opazno nižja in kot taka super za kratek time-out in ohladitev. Je to najvišje ležeči predor v Sloveniji?
Tudi iz vrha Krnčice (2.143 m) do Srednjega vrha (2.131 m) je pot podobna, zelo lepo razgledna, dobro označena in kot taka primerna tudi za navadne pohodnike. Greben je zelo raven, tako da gre tudi ta del prav hitro.
Za Srednjim vrhom zavijem na drugo stran, kjer naj bi bila pot proti Grivi. Ta pot pa je bolj kot ne narisana samo na zemljevidu, medtem ko gre v naravi za več kilometrov ostankov obrambnih položajev, zidov, poti, zavetišč… kjer je mestoma povsem očitno, kje naj bi človek šel, mestoma pa, er…, malce manj. Hvala vsem predhodnikom za vse možice, zelo so mi bili v pomoč! Vsakemu, ki sem ga našel, sem dodal še kakšen kamen. Ene dvakrat sem sicer tudi zgrešil pot in potem malo po svoje kolovratil naokoli, ampak ni težko, le zaradi razbitega terena nekoliko zamudno. Vseeno pot morda ni najbolj primerna za dneve, ko bo slabša vidljivost, saj je vse polno brezen in škrapelj. V večini brezen je tudi še sneg, ponekod pa je ta tudi v kakšni lahko dostopni zavetni luknji, tako da si slečem majico in se kar uležem nanj. Aaahh, kako paše.
Tudi ko že grem me še par minut drži ohladitev, na koncu pa vendarle zmaga sonce, ki na polno nažiga. En bidon z vodo zakopljem v sneg in si označim lokacijo na karti, kasneje se vrnem ponj.
Griva (1.995 m) sicer tehnično gledano ni ravno vrh, prej zaključek stranskega grebena, nudi pa sijajne poglede na vse strani. Na celem krnskem pogorju je sicer polno vojnega železja, toda na Grivi ga je pa resnično ogromno na vsakem koraku, lahko bi odprl železarno.
Na vrhu se obrnem in nazaj grede se mi zdi, da je pot povsem očitna, prava avtocesta, vse jasno, vse prehode vidim vnaprej, lahko bi hodil miže z rokami v žepih, le kam sem prej gledal… Eh, prav hecno, niti ni prvič, da se mi je to zgodilo. Spotoma poberem ledeno mrzel bidon (ocenim ga z 10/10) in se usmerim proti Skutniku, ko vmes stopim le par cm stran od krasnega gada. Oba se izkaževa s fantastičnimi refleksi, na srečo on v smer luknje pod kamnom. Še četrt ure kasneje mi srce nabija, ampak si ne upam več nikamor usest.
Na Skutnik (2.072 m) sem šel morda malce preveč naravnost gor, pa sem moral potem na ene dveh mestih malce bolj prijeti za skalo, ampak še vedno kvečjemu slaba enka. Čisto možno pa da tudi to ne, če greš bolj prav od mene. Ker je vročina vendarle opravila svoje se usmerim proti sedlu in sproti, ko sem že ravno tam, stopim še na Lopatnik (2.011 m). Po premisleku – je tole verjetno najlažje dosegljiv dvatisočak pri nas? Dobesedno imaš od parkinga do vrha travnato mulatjero… Mene čaka samo še dolg sestop v dolino in še daljša vožnja proti domu…
Se opravičujem za dolgo pisanje, danes sem očitno pisateljsko navdahnjen.