bos - Zadnja sporočila

Smo se družinsko podali na Krk, da bi ga spoznali še malo drugače. Za začetek smo prehodili prve tri etape, ostale še sledijo, več informacij o celotni poti pa na Camino Krk.
Za našo celotno pot lahko rečem, da je lepo označena in poteka po asfaltnih, makadamskih in gozdnih poteh z manjšimi vzponi in spusti. Prvo nočitev smo imeli malo s poti v vasici Linardići, vendar je ogrevan bazen odtehtal tisti dodaten kilometer vzpona in nato drugi dan sestopa nazaj do trase, ki smo se je vse tri dni načrtno držali, čeprav so možne bližnjice, samo zakaj bi potem hodili po Camino Krk.
Vse ostale tri nočitve smo imeli v Malinski, tako da smo potem po treh dneh hoje še malo uživali in seveda se še vrnemo, saj nas čakajo še štiri zanimive etape.

Danes sva se z mlajšim sinom pridužila naši starejši skupini v PD in smo se skupaj sprehodili od športnega parka Malečnik po bližnjih gričih, kjer kraljujejo vinogradi.
Pot primerna za vsakogar, različnh poti je veliko, ob poteh je veliko možnosti za okrepčilo in tudi za vsakogar se kaj zanimivega najde.

Kratke družinske počitnice v Gozd Martuljku smo izkoristili tudi za obisk soteske Ziljice.
Smo se podali kar s kolesi po lepo urejeni kolesarski poti, v eno smer cca. 20 km.
Zanimiva soteska, vredna ogleda.

Lepo Tone, si preveč slikal in si ga spraznil.

Včeraj smo šli na Kokrsko sedlo spat (za tri s popusti 77 € v šestsobni sobi), danes pa na vrh, da je naš mladi planinec dodal nov kamenček v svoj mozaik SPP.
Ajdova juha in zavitek 11 €, kava, 2x čaj in hrenovka 17 €, carski praženec in isotonik 11 €, družinsko doživetje ... neprecenljivo.
Posebej bi pohvalil markaciste za obnovo poti, čelado dol, naslednji mesec bi pa naj pogledali pot oz. podor z Dolške škrbine.

Včeraj sva prevozila 24. etapo in preostanek 25. etape, torej pot Brežice - grad Podsreda - Koča na Bohorju - Planina pri Sevnici - Šentjur.
Pot večinoma poteka po asfaltnih poteh in je skoraj v celoti dobro označena. Celotna pot je normalno prevozna, edino en spust (Turnče) sva raje zaradi ozke in strme poti prepešačila ter en vzpon (19. km v 25. etapi) je bil za naju prezahteven za vožnjo zaradi uničenega kolovoza.
Koča na Bohorju je ob ponedeljkih zaprta, a ker je oskrbnik urejal okolico, nama je tudi prijazno odklenil, da sva se osvežila s pijačo in odtisnila žig STKP, ki je drugače v koči.
Glede logistike, v Brežice naju je zjutraj spremljal prijatelj, ki je potem zapeljam avto domov, da je popoldan lahko prišel po naju starejši sin v Šentjur. Se staramo, otroci rastejo, a za vse je nekaj dobro.
Drugače pa je to kar dolga pot z veliko višinci, v Šentjur sva prišla ravno, ko so padle prve kaplje.

Po še eni hladni noči pod šotori, se včeraj malo kasneje zapeljem do Rabeljskega jezera ter pri topu zavijem na neoznačeno stezico in mimo vodnega zajetja grem do ostankov vojnih objektov skozi zelo krušljivo grapo.
Sama pot je lepo sledljiva, do vodnega zajetja jo je nekdo popackal z modro barvo, dalje pa je bolj naravna z možici.

Sem v sredo opravil pot, kot jo je Janez opisal, samo vzpon na vrh sem si začinil, kar z druge strani, seveda je normalni pristop, kjer sem sestopil veliko lažji.
Dan primeren za hojo, drugače kar sveže, razgledi pa zadovoljivi.

V sklopu mladinskega planinskega tabora v Podkorenu se podamo narediti nekaj novih Slovencev.
Jutranji pogled iz tabora na najlepšega princa je obetal lep dan, zato se popoldan podamo iz Kota proti kralju. Po spanju na Domu Valentina Staniča, se že pred sončnim vzhodom podamo proti naši najvišji postojanki, ker pozajtrkujemo in se pripravimo za vzpon na vrh naše dmovine. Na včerajšnji dan je bilo veliko obiska, predvsem tujci, vreme idealno za hojo, razgledi z vrha lepi, edino roko sem kar razmigal na vrhu.
Sestop po isti poti je minil brez težav, malo nas ohladi krajša ploha, ki pa je pri studenčku, ki komaj teče, že minila.
Preživeli smo dva lepa dneva v triglavskem kraljestvu.

Včeraj v sklopu mladinskega planinskega tabora v Podkorenu obiščemo Špik.
Čez smo pri vzponu čez Kačji graben uživali v prijetni senci, smo pri sestopu v Krnico "uživali" v vročini dneva.
Pot je normalno prehodna, edino markacije prosijo za novo preobleko.

Krasno, včeraj bi se skoraj srečali.

Po šestih letih, ko sem delal HPO, se tokrat družinsko vrnem na Pag.
Preverili smo novi kamp v Povljani, ki ima vodni park in je lepo urejen, če si v hiški še gre, drugače pa je zelo malo sence za pravo kampiranje.
Seveda pa smo obiskali tudi Sv. Vid, enkrat od Sv. Marije in enkrat iz smeri Kolana.
Pa malo smo obiskali še druge kraje, pokukali smo tudi v Zrče.

Sem se danes tudi jaz malo sprehodil po Marsu.
Zanimiv je ta svet do zaliva Malin, kjer je res lepo, samo senca manjka.
Potem pa grem ob morju, da te vidim, če mi bo uspelo po ferati. Vsa čast tistim, ki ste jo preplezali samo na rokah, eni celo tja in nazaj, čelado dol. Če si doma ne bi pripravil tri različno dolge vrvice, da sem vmes malo počival, bi tudi jaz pristal v morju, ker samo na rokah mi ne bi uspelo.
Zagotovo se še kdaj sprehodim po Marsu, vendar brez nepotrebnega mučenja.

Lepo Tone, kot vedno.
Pa nisi bil pri zadnji sliki slučajno že utrujen.

Ob poti na morje zavijemo v Paklenico ter se sprehodimo do jame Manita peč, za katero lahko rečem, kratko, a sladko.

Krasno, že dolgo na seznamu, mogoče pa letos le ...

Včeraj zaključim svojo trilogijo kratkega oddiha po gorah z vzponom po Via Palmi na Matajur in sestopom v Sužid.
Strm je ta vzpon, 16 odsekov z jeklenico, do izhoda pa poteka večinoma v dopoldanski senci.
Hladna pijača na Domu na Matajure, kjer je plačilo v prostovoljnem prispevku, potem še na vrh ter sestop v Sužid, od planine Svino v prijetni senci do dolinske vročine.
Žal je na slikah ostala vročinska meglica od prejšnjega dne.