rozka - Zadnja sporočila

​Brez besed in hkrati toliko za napisati, deliti,…in kje, kako sploh začeti?!

Pred leti mi je prijateljica Anka povedala, da je mnda obstajal prehod​ za drobnico,​ iz Dunje v Reklanico​, čez Forca de la Puartate​ in ravno tedaj sva se mudili nad Dunjo, pa sem si mislila, a sploh ve, o čem govori, a ne vidi divjih strmali, kjer je še trava ​pripeta​. A nekaj se je vseeno premaknilo in začela sem iskati, brskati, sicer našla ​redke​ opise Igorja in Kibuba družinice, kar je radovednost še bolj motiviralo. ​Le​ta​ 2020 sva okusila surovost, divjino, samoto tega sveta, ki po drugi strani toliko da, če le znaš ceniti in vidiš, kar je skrito. Del poti sva že poznala, zato se po​ slabih​ ​dveh​ letih​ čakanja​ in zapori Predela prejšnjega vikenda, le prebijeva do Reklanice in res zgodaj, pohvalno za naju, že zapuščava vedno čaroben Pato​k​. Le kaj ima ta vasica, da me je tako začarala?!
Do križišča 620/621 pot ​že ​poznana​,​ sicer v slabem stanju, predvsem neočiščena, ​še bolj ​zaraščena​, kot 2020​, naprej na prečki​​ ​je ​bolje, vse dokler ne prideva pod​ pobočja​ Monte Jovet​a​. Prečenje osrednjega dela poti​, ki je ponekod ni, je ali odneslo, ali ​so nasipi kamenja, dreves, vej, peska, vse za "to go", ​sicer se vidi, da so stopi, a vseeno​ ​je neprijetno, pod nogami leti​ v praznino, nad glavo pa šviga​, sploh če presenetiš par poskočnih gamsov. Ko se ostenja Joveta omilijo, pred Rio Fontanis​, je naprej pot v dobrem stanju, a mi2 greva samo do Rio Livinal, kjer zagrizeva v poraščeno strugo. Ma je blo enega prepogibanja, telovadbe, pretepov z vejami in si kar oddahneva, ko je konec​ in stopiva na čistino krnice Livinal​.

​Od tu naprej stopava na nov teren, vklopila sva najine »smrčke«, js sicer s črvičkom, ​sploh na takih turah, ko neznano vzbudi neprijeten občutek strah, ​še dobro, da je moj souživač bolj na free in avantura se je začela. Od konca ​krnice se usmeriva levo, pod steno, kjer ​naju zavede prvo požagano rušje, a sva ​hitro​ ugotovila,​ da​ te stečine niso užitne za hojo, saj je bil iztek daaleč v Dunji​. Greva en »štuk« višje​, se malo prerekava z rušjem​ in ja, ​udela sva ​Forca di Dog​no, čeprav moj črviček je še vedno malo dvomil,​ da nama je tako hitro uspelo, a požagano rušje, sicer malo je bilo pretikanj​a in skromna stezica​, ki​ je kar vodila, ​prehodi so se odpiral​i in ko sva stala pred Zlodejevo poličko, je bilo jasno, no sama sem bila na ene ​98​%, hahaa, da je to to. Nadeneva si čelade in že sam "Zlodej" je poskrbel​ ​za dvig utripa, saj je del poličke ozek, ​naložen, ​prepaden in da slutiti, kaj vse nudi nadaljevanje. Za prečko​ prideva v lažji svet, ter kmalu pogledava na drugo stran, no bilo je tako, da sem se sama še pretepala z rušjem in samo zaslišim vrisk mojega souživača in ja, upravičeno. Zagledaš markantno steno Strme peči, pogled​ na/d Dunjo, Montaž in pokuk na nadaljevanje, razgled, ki poboža in hkrati razširi zenice. Hodiva po policah, pod Jof dei Mi​e​zdi, tu in tam prestr​aš​iv​a spretne 4-nož​ce​ in edine stalne stanovalce, ki nama​ od daleč​ pozdrav​e​ ​pošiljajo s kamenjem, a verjamem, da so presenečeni na​d​ ​"​drugo vrsto«. Napredujeva brez težav​, ko iz leve naenkrat opaziva rdečo piko, pa še eno in tu se je priključila pot​ iz Dunje​ in so pike stalnica naprej. Nadaljujeva čez eno grapco, na lušno, zračno poličko, pa druga grapca in vrtoglavih stezic kar ne manjka, ko le prideva do ​zloglasne ​prečke in glej, čez je napeljan štrik, hmm​, a ​sama se vseeno še dodatno navežem, sem kar spretna na luftnih ​prečicah, tako, da je za ziher bolje 2x. A prava češnja prečk čaka za ovinkom, saj je pojedlo pol steze, med krušljivimi skalami, prečka peščena, stop pa minimalac, nikjer dreve, ali trdne skale za varvat, le trave, za zagrabit. Počakam na varnem​, švicam ob že samo gledanju souživača, ki mu prepustim prvo mesto, da me potem varuje, bolj za glavo, kot čevelj, ker za tega itaq ni placa in grabim trave, da ne vem če je ostalo kaj zelenja​. Tu je vrtoglavih prečk in prečenja na sploh konec, konec pa tudi kakršnekoli poti. Rdeče pike izginejo, pred nama strm​a​ travno-skalna krnica​, ki sva se jo lotila po zelenjavi, kar ni bila dobra izbira​, a ko zabredeš, nadaljuješ in iščeš najboljše prehode. Vedela sva le, da se morava držati​ ​levo​ in po mukotrpnem travniku, prideva do pod stene, kjer naju še zadnja polička, mimo okna, ki je veliko lažje dosegljivo, kot z druge strani, ​pripelje ​do Forca de​ la Puartate in... občutek zmeden, brez besed, hkrati pa je od znotraj kar vrelo…a sva res, a sva jih našla in prehodila, jaaaaa, Semide dei Agnei so se dale »ujeti«, za kratek čas​, ki se je kar ustavil,...
Letos sva se vpisala kot prva, potem brezbesedno poležavala vsak na svojem koščku trave in vpijala občutke...neprecenljivo.

​Po daljši pavzi je bil čas za sestop, katerega sva že poznala, a sva ga kar malo podcenila. Po že opravljenem dolgem pristopu​, je bil tokrat sestop čez Il Rop​ ( op. kjer gre del sestopa čez prepihno stenco, je letos napeljan štrik, leta 2020 ga še ni bilo)​​ res​ naporen, brez konca, strm​e stečine za že tako utrujeno telo​, ko grabljenje in nabiranje šopkov ni​ ​več ​​smešno, ampak zelo utrudljivo​​. A ker je vsega ​kdaj​ konec, sva tudi mi2 ​dočakala pot 621 in v tišini lovila korake do Patoka​, ter ​se predala svojim mislim​...uspelo nama je​.

Tura, kjer moraš začeti na koncu, da se lahko lotiš začetka. Poznati moraš sestop​, ​​drugače te travniki ne izpustijo iz svojih objemov. ​Mi2 sva potrebovala 14 ur, nisva hitela, večjih težav nisva imela,​ rušje obžagano, pomagajo rdeče pike, ​​a vseeno, že prečenje podrtih grap, varovanje, ​neenostaven teren, ​ti vzame​​jo čas​. Gre res za edinstveno doživetje in prav smešno je, ko iz doline brni civilizacija, ti pa v surovem, divjem svetu...tako blizu in tako daleč in ja...VEM, da še prideva​!​

In za konec...še danes se sprašujem, so resnica ali mit, kar na meji neverjetnega, nepredstavljivega,...

»K al pr« Matevžu, peljemo, gledamo in parkiramo, v prelepi Trenti, med Sočo in Logom. Pridruži se še naša »mama« skupine in že grizemo kolena, švinglamo po opisu in prepričani smo, da hodimo več kot prav. V ključih, ob grapi in ja, do tu je bilo vse ok, potem razpotje, gremo v desno, do razbite grape, polne snega in podrtega drevja, a nas ne zavede, zato gremo nazaj, v levo in na prvo ramo, kar direkt, kot v opisu. Sledimo, hmm, stečinam, tu in tam požaganim deblom, sama pa se poleg vseh teh opravil še borim s sabo in drsečim listjem, ma nalog za cel nahrbtnik. Smo vedno višje in ko stopimo za tren iz gozda, je na naši desni podor, naš cilj pa precej bolj desno in ugotovimo, da smo pri napačni grapi in na napačni rami, hmmm. Sem že videla, kako bi pasalo sončenje ob Soči, s pivom za ohlajanje, a se moja so-uživača sploh nista zmenila za moja sanjarjenja in smo strumno, seveda brezkompromisno, prečili nad podorom, ter čez siten prehod, nato prečka v desno in že smo kjer bi morali biti. Prva malica danes, nato stopimo v svet trentarskih strmin in vrtoglavih globin in ker smo začetek začinili po svoje, je bil strm, a ker ima najin vodnik odličen smisel za prehode, smo višje ulovili stezico in je bila hoja kar bolj prijazna. Kmalu smo pod stenami, mimo dveh plezalnih smeri, nato oranžne pike in jaaaaa, Velika vrata, mi smo tu!!! Wauuu, kako nor svet, sploh pogled na drugo stran, pa na levo, in desno, kamor je meni uhajal delček očesa. Mi2 se opremiva, »mama A.« se odloči braniti Vrata, in že prečiva melišče, ter v grapo. Po grapi je šlo ok, sicer sama brez varovanja ne bi nadaljevala, a zame se težave začnejo, ko je grape konec, madona, sem mislila, da je «Srebernjakov Česen hud«, ma tele trentarske travice ti kar pospešijo, oz. ustavijo bitje. Gor sem grabila, kljub štriku, vso zelenjavo, vso cvetje, po redkem ruševeju kar skakala od veselja in koončno, bila na vrhu Zapotoškega vrha. Se razgledujeva, vse imaš na dlani, slikneva moje velike oči in ja, sledil je spust, sestop, oz. jok in stok, čez absurdno strmino, sploh nisem vedela, kako naj se lotim sestopa, s štrikcem bo treba priti na »ti«. Nekako se spravim čez, je pa trajalo, hahha in je grapa pravi balzam, še dva skokca in že se na položnem terenu objemam s preprogami cvetja. Sva potem ugotovila, da bi lahko šla po polički višje in se ognila skokcema, a sva si, kot že ničkolikokrat začinila pristop, pa še gledala sva možicla na desni, pri vzponu. Zaslužena malica in že se poslovimo od prečudovitega sveta. Sestop poteka brez težav in kmalu smo v gozdu, kjer najdemo odličen prehod in ker je moj "pilot" zapadel v meditativno stanje, sem samo sledila mojima so-uživačema. Glavno »sestop-besedo« je prevzela »mama« in čisto resno vzela »po rami«, saj smo šli diretisima navzdol. Zdaj o stranskih levih, desnih stečinah, stezicah, ne bi, saj ji je kar nekaj. Mi smo naleteli na oranžen križ, ter piko in kar nadaljevali po rami, in nižje prišli na res izrazito stezo, ter ji sledili v desno in ja, pripeljala je do začetne jutranje variante, kjer smo obrnili v levo. Kmalu pri avtu in polovični skok v ledeno Sočo, direkt nad nami pa Velika vrata in Zapotoški vrh.
Še ena imenitna tura, v trentarskem svetu, kjer prevladujeta samota in strmooo, zahtevna turca, saj gre za čisto brezpotje in te odžagane veje zavedejo, saj je tudi ta naša, leva varianta prehodna in požagana in kljub opisu, smo šli po svoje, a se nam je izšlo. Vzpon na Zapotoški vrh, ali bolje, gre za plezarijo, kjer je vršni del res izpostavljen in vsekakor priporočam vrv.
Za nami je minil še en dan, poln branja švinglcev, velikih oči, straha ( beri: mojega), hkrati pa občutek hvaležnosti, da lahko vse to doživiš in deliš s prijatelji na turci…neprecenljivo

Tadej...uživajte v sladkanju

Zlatko, hvala...saj veš, brez souživača, bi še danes hrepeneče zrla v trentarske strmine

Tadej, ko sem videla tvojo fotko, se skoraj v/na ekran skočila...ma je kj viška, hahaha

Hvala. Je Mala Babnca tudi mene presenetila, kljub temu, da je grebenček kratek, je kar fino zračen.

Jany, hvala...svet na Bavšico je res poseben, divji in imeti možnost prehoditi vsaj delček, je zame neprecenljivo

Hja, nekako sva se kar zapeljala v Žago in potem med hojo ugotavljala, da sva izbrala najdaljši pristop.
Ja, celotno prečenje Male Babe je sicer kratko, a zahtevno. Na Veliko Babo sva šla kar iz njunega sedla, no, malo naprej, proti Dolini...na fotki 18, kjer prideš na "rob" in zagledaš Dolino, sva zavila levo, po travah, do stene. Sestopala pa sva proti sedlu Med Baban.

Sem se morala odkupiti za Oltarček, zato sem ga naslednji dan »peljala«, ne na eno, kar na dve Babnci, haha
Ma, ti grebenčki, zame ponavadi težki, za mojo glavo naporni, ampak za telo in dušo, več kot potrebni in privlačni. Tega sva imela že zelooo dolgo v »pacu« in seveda, dejva na veliko ali raje nič.
Začela v vasici Žaga​, mimo Globoškega potoka in ubrala nemarkiran pristop, ki je sicer stara, ohranjena mulatjera, a je​ vzpon dolg, višinci se počasi nabirajo, saj cik-caka vse do, skoraj, vrha in zelo počasi pridobiva na višini. Zagona v nogah po prejšnjem dnevu kar ni in ni bilo. Na Skutnik sem se koomaj privlekla. Tu se razveseliva pogleda v pravljično Rezijo, ter že pogledujeva proti travnati, kakopak, strmi Mali Babi. Nadaljevanje je šlo bolj lahkih nog in hitro sva na Mali Babi. Prečenje po grebenu​ je zrač​no in ozk​o, redki umiki pa seveda, mini travne, viseče v zraku, poličke. Naletiva na staro jeklenico, ki pomaga pri spustu v škrbinco, potem pa prestop na nadaljevanje grebena, ki ga je res hitro konec. Sledil je sestop, seveda sem se štrikala, no, souživač se kot gams znajde na takem terenu, a je tudi sam poprijel za štrik, sploh zadnji del je kar navpična travna visina, sicer je napeljana stara zajla, a moraš nekako priti do nje. Kmalu sva na travnem sedlcu, nadaljujeva do naslednjega sedelca, kjer se kar po, ja, ja, spet travah, zaženeva v strmali Velike Babe. Naletiva celo na možicle in pri prebiranju Prleta, le ta napiše, da je pristop lahek od I do III. Seveda, prevzamem vodenje in seveda, se znajdem pred visečo stenco in zakaj bi blo enostavno, če imava štrik, haha. Po tem skoku kmalu doseževa vrh Velike Babe, jupiii in ker sva pozna, sama uživava vrh, v razgledih in na trenutke močnem vetru. Ko napolnima lačna usta, se ​počasi odpraviva, saj pot v dolino je dolga in ponovno ena tistih…gre za markirano pot, tle ne bo težav, hahahaaa, ma kako sva se zarekla. Sicer sva že oba stala na vrhu, a je od tega dolgo nazaj in sva kar šla, prenizko seveda, spomin mi je prepozno posvetil, da gre pot ob steni. No, pa sva naklepala še malo višincev in časa. Potem pa, hmmm, ​Dolina, dolga krnica, z zelo slabo vidno, ali sploh ne, stezo, s šopi trav, luknjami in korak je bil vse prej kot hiter. Kako sem si oddahnila, ko sem ugledala planino Baban. Odločitev sestopa je prevzela druga polovica, sicer za nemarkirane stezice v poznih urah nisem navdušena, a s​va šla. Po par sto metrih​, kjer gre markirana pot naravnost, sva zavila levo​. To stezo sva ​sicer delno​, v zgornjem delu, že prehodila, ko sva raziskovala ob/nad slapom Boka. Pri tem razpotju,​ kjer se ti 2 poti združita, slabo vidno, sva tokrat nadaljevala naravnost, proti Žagi. Sprva je steza lepa, mehko listnata, zelo ohranjena mulatjera, vmes pa kar na lepem zgine, oz. je slabo vidna, podrta, tudi teren se postavi pokonci navzdol, nižje spet stopiva na lepšo stezico, ki naju​ v cik-caku pripelje do Žage, tik pr​ed koncem dneva

Če bi še kdaj lotila ​se grebena Male Babe, bi vsekakor ga prečila v obratni smeri in iz Rezije, saj sedlo med Babami omogoča krožno turco, ​ki je krajša. In ja, potrjeno, da je Mala bolj huda od Vlke Babnce, a tudi na slednjo si lahko fino začiniš pristop. Kar se tiče​ oznake »markiran​a pot​" od planine Baban na V.B., bi jo označila kot brezpotje, saj steze praktično ni, so tu in tam stare, obledele markacije, a jo vidiš, ko si ob njej.

Bil je še en lep dan tam višje,​ a počasi bo treba turce skrajšati, saj dan ne vztraja več dovolj dolgo

Je rekel, da mu manjka še samo ta greben in sva šla, ponovno ne zgodaj, prej prepozno in se čudila polnemu parkirišču, beri, 3 avtoti, kar je za Bavšco polno😊, kajne. Oprtam pre-težak nahrbtnik in že sva lovila višince do planine Bukovec, kjer malo posediva, nato kar poletiva do sedla Kanja. Do tu srečava že dva pohodnika. S sedla se malo spustiva​, čez Lužo in že naju objame sonček, s svojimi toplimi žarki. Sicer sva, po Prletu, izpustila Šmihelovec, a nič ne de, je treba vedno kaj pustiti, da imaš potem razlog za še. Začetni vzpon na Zagorelec je netežaven, a sama že zrem nadaljevanju v strme visine pred nama?!! Sestop iz Zagorelca prav lušen, hja, potem pa, že takoj dva sitna mesta, ena ozka​, prepihna prečka in mix trava skala v sestopu do mini sedelca, kjer se vzpneva na vrh Velikega Jelenka. Še preden sva nadaljevala, je iz smeri Skutnika prineslo glasove, nato še dve postavi. Prav začudeno presenečena nad današnjim obiskom in kot se je izkazalo malo kasneje, sta možakarja izbrala kontra smer. Mi2 nadaljujeva in začneva s previdnim sestopom, v travah, ki so na srečo bogate s šopki trav. Kmalu sva na prvem »abzajlu«, juhuuu in že stojiva pred ​pokončnim Olt​arjem, okoli katerega je možen obvoz, a mi2 se, kakopak, odločiva ga »naskočiti«. Ma, tukaj je res prostora za enga ludeka in sva se na vrhu, pri odštrikanju štrika, ki se je kot nalašč fino zaštrikal, kar malo pomudila potem pa…ufff, ko sem imela trave pod nogami je šlo, potem pa prestop v praznino, vedno me malo stiska, a na trdih tleh je pa blo enga vriskanja in smejanja😊. Ko se spusti še so-uživač, pove, da se klin malo-rahlo premika, hmmm, odmislim misel in nadaljujeva. Sledi ​netežaven pristop na Skutnik.​..če bi le vedela leto nazaj. Na vrhu se vpiševa in ker sem imela še dolg, sem tokrat imela pisalo, a​ je bilo preveliko za vpisni kozarček na vrhu, ma v tretje pa ne vem, če bom še tu gor p-lazila. Sestop iz Skutnika, hja, svojevrstna izkušnja, kjer se trentarske trave ne "šparajo". Na vrhu Špičice sva hitro, nato se odločiva za sestop na temačno senčno stran, kjer sva se »štrikala«, saj so trave s pridihom črne drsljive zemlje, več kot idealna drsalnica za globok pristanek.
Sestopiva do Vrh Osojnika, kjer imava prvo resno malico in se še nastavljava sončku, ki ​počasi odhaja. Sva tuhtala, kateri je krajši sestop in se le odločiva za čez ​D​olič. Kot je zdaj že v navadi, je najina obvezna oprema lučka, saj naju je tudi tokrat ujela tema v zadnjem delu poti, kjer sva skoraj pohodila eno dekle, ki je sredi kolovoza meditirala.

Jaaa, Prletovo prečenja Zagorelec-V.Jelenk-Oltar-Skutnik in Špičica, uspelo…ko sem lani pogledovala na to stran, mi je prečenje bilo znanstvena fantastika, ki se je ta vikend uresničila. Divji trentarski konci, brez možnosti umika, če pa le ta obstaja, je vse prej kot enostaven. Dan je bil ​p​opoln, brez oblačka, vse je šlo po planu in ja, seveda še pridem, mogoče se strmina do naslednjič malo vnese, hahhaaa

Jany, lepe fotke, AMPAK, bi jo pa lahko od Slemena "pičil", sploh, ker imaš čas

Jany, čist prav, da si obrnil
Geppo, bi rekla, da vsaj za dva, hehe

op. in seveda, obema čestitke za podvig

Enkrat, ko bom velika, mogoče...čestitke

O, sošolec, hvala.
Nad Bavšico pa le pojdi kdaj v izvidnico

Hvala Drago
Naju so zjutraj spremljali še zvoki jelenov, res je svet nad Bavšco poseben.
Hja, tudi mi2 sva se za tren poigrala z mislijo Zagorelca, a bo počakal, tako imam dober razlog, da se vrneva

Hvala miri
Ja, ja v tišini, baterije so bile skoraj prazne

​​Bila je na dolgu in žulila, se malo potuhnila, ta vikend pa je le prišel čas, za podvig na 2

V svežem jutru nase navlečem težak nahrbtnik in že sopihava iz Bavšice proti planini Bukovec in naprej, na sonce, v strmi svet, razglede iskati.

Pot očiščena, dobro prehodna, koprive znosne in kmalu doseževa "lovsko" razgledišče, od koder po zdaj že znani poti, čez Bukovska korita, do sedla Vrh Osojnika, kjer zastane dih...sonček, toplota, razgledi, jesen, wauii, preeečuudovitooo. Posediva za kratek čas, pojem orešček in že se podava prvi dami v nederja strrmih trav. Iščeva najboljše prehode, malo desno, malo levo, pa strmo navzgor, v rahlo lažji svet in kar naenkrat stojiva na vrhu Špičice, jupiii...si lahko samo mislite, kaka zmeda se me je polotila in ko sem zagledala polomljen križ, sem verjela, da sva res na vrhu

Pred obvezno malico, se lotim in popravim, zalepim polomljen križ, lesene deščice z napisom nisva našla?!, nato se vpiševa kot prva letos in končno sledi posedanje, vpijanje, uživanje. Sva se kar dolgo zadržala na vrhu, kako ne, ko je misel eno leto čakala in žulčkala. Kljub obisku na sosednjem Pelcu in tudi Nizkem vrhu, sva čutila občutek samote in kako čas tukaj drugače bije.

Se le pregovoriva, zahvaliva in počasi zapustiva Špičico, ter nadaljujeva po grebenu, čez skok se varujeva in že sva na sedlu, kjer začneva z vzponom na sosednji Skutnik. Ma travna gredina, ko si tam, izgleda čisto drugače, malo bolj pohlevno, a vseeno, kot ponavadi, sva si tudi tokrat začinila vzpon, sva prehitro zavila v levo in je zame kar naenkrat zmanjkalo šopkov, zato me je moj souživač malo povarval in jaaa, stala sva na Skutniku...čisti razvrat zame, stati na dveh takih vrhovih, juhejjj...ko sem v vsej, ja, ja, spet zmedenosti, želela naju vpisati, mi je mini, res mini svinčnik padel med skale, ga hotela rešiti, prestavila par skal, a je padel tako globoko, da zanj ni bilo več rešitve?! Zato prošnja morebitnemu obiskovalcu, naj vzame kako pisalo in ga pusti v steklenem kozarčku. Bom hvaležna.

Če sva se že na Špičici dolgo zadržala, sva se na Skutniku še dlje...ah, kako je včasih fina nevednost sestopa, je "biti v trenutku" bolj prisoten in sproščen. In tudi z vrha, na stran Zapotoka, kamor sva sestopala, je markirana steza izgledala bližje, a je sestop v nesramno strmih travah kar upočasnil to kratko razdaljo. Ta del ture nama je kar fino odnesel del motivacije, saj ni slutiti ničesar, kar bi kazalo na vsaj mini sled, gre bolj, da grabiš trave, ki nemarno pikajo, iščeš primeren stop za čevelj in konca kar ni in ni...ko sva kooončno priplazila iz strmine, sta naju dobro nasmejala dva gamsa, ki sta pridirjala za nama, po najini "špuri" in bila v trenu čez pobočje Skutnika. Nadaljevala sva v iskanju markirane poti, nato lušten, sicer odvečen, vzpon do sedla Kanja in sledil je dooolg sestop do doline. Seveda naju je pri LK objela noč in se je pot zdela še daljša. Sestopala sva v tišini, vrtela film dneva in bila hvaležna za možnost in neverjetno lep, naporen dan, tam nekje višje...

Divje, samotno, naporno, netipično, a hkrati tako tipično za Trentarski konec. Na tej turi imajo glavno besedo res strme trave, zdrava črna zemlja, kjer je pazljiv korak in mirna glava obvezna oprema, a kljub vsemu, vem, da se še vrneva. Spogledljivosti ni manjkalo, hehee