matic4 - Zadnja sporočila

V Berchtesgadnu zavijem na Rossfeld-panoramsko cesto. Malo po plačilu cestnine pridem do kraja Ofnerboden, kjer parkiram. Po asfaltni cesti nadaljujem peš slabih 15 min do koče Enzianhutte (zaprto). Tam zavijem desno na makadamsko cesto in po njej skozi gozd do sedla Eckersattel. Tam sta dve možnosti pristopa do koče Purtschellerhaus: nemška in Salzburška. Prva je eno samo leseno stopnišče, ne priporočam. Od avta do koče je uro in pol. Prespim v koči in zjutraj nadaljujem proti vrhu. Sprva po travah do stene, tam pa desno ob stenah in potem v lažjem plezanju proti stranskemu grebenu, malo sestopim, se odločim za kamin in po njem na glavni greben. Lahko bi šel tudi po Salzburši poti desno, mislim ,da ni kaj dosti lažje.Do sem ne preveč zahtevno in prijetno plezanje. Grebenski del do vrha se kar vleče, vmes še nekaj lažjega plezanja. Na vrhu krasen razgled. Sestopim v smeri vzpona nato pa zavijem levo po skrotju v ključih do prepadnih sten. Tam se začne zavarovana pot proti Kehlsteinu. Veliko je navpičnih spustov in vzponov, sestopov po zagruščenem terenu, celo dva preduha in proti koncu prijeten sprehod med balvani. Ta del je za stopnjo bolj zahteven kot pristop na vrh iz koče Purtschellerhaus. Zahtevnega dela je cca. za eno uro. Od koče do Kehlstein je s počitkom na vrhu 6 ur. Od Kehlsteinhaus sestopim po asfaltirani poti proti postajališču za avtobuse, tam pa spet po asfaltirani cesti (zaprto za promet) proti Ofnerbodnu. Pot je zelo razgledna, poteka med macesni in je polna serpentin. Ko se strmina unese, cesta preide v makadam, macesne zamenjajo mogočne smreke. V prijetnem sprehodu pridem do avta. Od Kehlsteinhaus je do Ofnerbodna uro in pol do dve uri.

Na goro sem se podal po običajni poti, to je od koče Arthurhaus. Sprva je pot bolj sprehod, višje pa že malo bolj zahtevna. Opisal bi jo kot delno zahtevno. Pot je razgledna in zelo raznolika, od pašnikov, melišč, travnatih pobočij in višje skalne pokrajine.Pot je dobro obiskana in označena. Višje pot označujejo drogovi (poleg markacij), to je zelo koristno v času megle. Začel sem malo čez dvanajst in v kočo Matrashaus na vrhu prišel kot zadnji malo pred šesto. Ker naročila za večerjo zaključujejo ob petih, je bila večerja bolj skromna (juhca). Vrh je znan po lepih razgledah in doživetjih sončnega zahoda in vzhoda. Ni me razočaral. Pot je sicer kar dolga vendar je posebno doživetje (v obe smeri).

Ja @dprapr tako nekako, vmes pa koga vprašaš . Po naključju sva šla z @rozko včeraj v isto smer, sem se kar nje držal. Orientacija je zapletena, pot en čas je ,potem jo zmanjka, spet je in tako naprej, na ključnih mestih je tudi po 50 m brezpotja, vseskozi huda strmina, možicev nobenih. Skratka sam bi zelo težko našel pot do stanu. Naprej do Strelovca je pot dobro uhojena.

Mi lahko kdo zariše približno potek poti do stana po Utami ?

Poglej si tole stran: https://alpirocnik.rasica.org/index.php/Glavna_stran

To je učbenik za alpinistično šolo, kar pomeni da je podobno kot pri izpitu za avto: eno je teoretični del drugo je praktični ,za to drugo boš rabil inštruktorja.

Da ne odpiram nove teme. Včeraj iz Tamarja na Srednjo Ponco in naprej do Struga. Krasno vreme in krasni razgledi. Na Italijanski strani kar nekaj snega, dopoldne je bilo treba stope zabijat. Dva Italijana sta prišla po Kugijevi na Strug, drugače pa nisem srečal nikogar.

Včeraj iz zaselka Culzei, Val Pesarina na vrh. Z vremenom nisem imel sreče, vrh je bil v megli. Pot 321 na mestu kjer prečiš peščeno grapo je zavarovana na najtežjih mestih, vse pa ni mogoče zavarovat zaradi sipkega in krušljivega terena, prehod je tu zahteven. Do škrbine Forc. Creta Forata srečaš komaj koga , več jih pride s severne strani iz Sappade. Pot je normalno prehodna. Pot do okna vzhodno od Creton di Tula je zelo dobro označena in na najtežjih delih zavarovana z jeklenicami in skobam. Malo za krajem Pesaris je znak za prepoved vožnje, ampak se pride brez problema do izhodišča.

Stanje poti na SV deber (Gola NE): prestop iz snežišča na vstopno polico (Mali Viš) je lahek saj ni krajne poči, za prečenje snežišča vseno priporočam cepin. V sami grapi sta dva manjša snežišča, ki ju obideš. Varovala so v solidnem stanju, na enem mestu jeklenica prosto visi čez steno in je uporabna. Pot je markirana bolj na pol, pomagajo možici. Parkirnine zaenkrat še niso pobirali.

To z "bohinjskim občinskim transportom" je tako: Nakup vozovnice ne zagotavlja prostega mesta na določeni liniji ali ob določenem času.
Vozovnica se aktivira ob prvi uporabi (ob prvem skeniranju kode s strani voznika) in velja do roka izteka (npr. 24 h, 48 h ...).
Poleg tega so zdaj spremenili še potek linije, npr. Senožeta-Vogar, ta zdaj ne gre naprej do Bohinja.

Vidim ,da sem šel bistveno previsoko, po slikah mi je zdaj bolj jasno. Naslednič sprobam. Hvala lepa !

Šel sem dvakrat čez gozd, potem sem šel poševno navzgor. Levo pod mano so bile strme trave ,desno pa shojena stezica na 4.sliki. Torej bi moral od drugega gozdička dalje le še prečiti vodoravo v levo in potem naravost navzgor ?

Bala nikoli ne razočara, trenutno je to botanični vrt v naravi. Tokrat sem pristopil na vrh preko Slapcev in V. Rupe. Sem in tja se pokaže nakaj kar je bila nekoč pot, dejansko je pa to brezpotje. Odcep z markirane poti je lahko najti, steza pa se potem hitro izgubi. Nad meliščem je treba kar strmo zagrist v trave, in tako je vse naprej do V. Rupe. Po opisu bi moral pristopit v krnico V.Rupa po strmem žlebu. Očitno sem šel previsoko in zavil na shojeno stezico po polički desno, potem pa malo naravnost (severno) ,desno okrog roba in po travanati grapi na vrh neimenovane vzpetine. Znašel sem se vzhodno od krnice z lepim razgledom. Sestopil sem proti severu in potem levo med balvani (ne priporočam). Nadaljujem po melišču do skalne pregrade, usmerim se v smeri strme grape. Sprva se kar da kaj prijet, potem so pa kar bolj plošče. Odločim se za sestop in se usmerim na gredino v levo (tako kot Drago40, 5.6.2017, slika 9). Gredina je strma in zagruščena in bolj podobna plitvi grapi, možni so obvozi levo po travah. Izstopim na grebenu točno pred Oblico. Skočim še na vrh, potem pa po isti poti nazaj, v krnici se tokrat držim levo, je bistveno lažje izogneš se kolovratenju med balvani. Kač nisem videl, gamsov pa veliko. Zdaj pa še vprašanje za tiste, ki ste tukaj že hodili: Kakšen je običajen pristop v V. Rupo ? Ali je pred začetkom travnate grape treba še malo sestopit v levo ?

Jaz pa sem se lotil prečenja gore po jugozahodnem grebenu. Izhodišče je vzhodno od Tolmezza. Na lokalni cesti proti Amaru parkiram pred predorom oz. mostom (cesta je naprej zaprta). Začnem po poti 462 proti M. Amarianute. Sprva položno čez prodišča ,potem pa strmo v gozd, pot je nezahtevna in dobro označena. Vrh je lep razglednik (do sem 2 uri).Malo pred vrhom sledi spust po vzhodnem pobočju gore in nižje v škrbino, potem pa po grušču do začetka poti "Mario Dalla Marta". Pot vodi čez več robov, izpostavljenih prečnic (zavarovano) in potem strmo navzgor proti grebenu, sledi nekaj malega lažjega plezanja (I), vseskozi strmo navzgor ob ali na grebenu, težjim delom se izognemo. Pot bi označil kot zahtevno in ne zelo zahtevno, je odlično označena z rdečimi pikami, smerokazov za to pot pa ni. V zadnjem delu sledi strmo vzpenjanje po travah do predvrha, kjer se priključimo markirani poti 443 s severa, vrh je že blizu. Do vrha je vsaj 5 ur naporne hoje.Sestopim po poti 414 do sedla Forca del Cristo, tam pa desno na asfaltno cesto. Po njej nekaj sto metrov, ko ta na ovinku preide v makadam, ki je kasneje vse bolj porasel s travo. Cesti sledim do hiše (gospodarsko poslopje), kjer se ta konča (od sedla par km, brez vseh oznak ali kažipotov). Od hiše naprej pa po markirani potki v dolino. Pot je precej zaraščena vendar dobro sledljiva, pripelje me točno do izhodišča (tam ni nobenih oznak). Prečenje me precej spominja na Loško steno, s tem ,da je tu precej lažje. Še nekaj o izhodišču: iz glavne ceste zavijemo v Tolmezzo, potem pa v prvem krožišču desno (zona industriale) , naravnost do konca ceste, kjer pridemo do lokalne ceste proti Amaru, tu desno in po cca 2 km. pridemo do mostu oz predora,kjer na desni parkiramo na večjem parkirišču.

Včeraj iz Konca čez Žmavcarje na vrh. Sneg se začne malo pod bivakom, večinoma je južen vse do vrha. Grebenski del je delno kopen, v teh razmerah je kar zahteven.

Danes mimo Žagane peči čez Kalce na vrh. Do Kalc je kopno, naprej je sneg predelan, udira se malo. Grapa je dobro zalita, sneg solidno pomrznjen.

Dolina Korošice v spodnjem delu ni prehodna (naprej od prvega razcepa pri soteski), treba je preko Brsnikov. Z avtom je možno preko Predoselja in Brsnikov do peskokopa, to je sicer kar velik ovinek.

V nedeljo od Magozda po Štefkini poti na Pirhovec in Špik. Je bilo kar nekaj pohodnikov, temperature pa že kar poletne, avrikelj že cveti. Nazaj grede lep prizor kroženja jastrebov.