alyas - Zadnja sporočila

Čičarija je hribovita in pusta kraška pokrajina, ki se razteza od Kozine in Slavnika v Sloveniji, pa vse do Reke in Učke na Hrvaškem. Območje je zelo redko poseljeno, večjih krajev ni, prebivalci, ki se kličejo Čiči, pa so že od nekdaj iskali zaposlitev v drugih krajih, od Kopra in Trsta do Reke in Pule, potem pa se tja povečini tudi preselili. Višje vzpetine so polne kraških vrtač in brezen, deloma poraščene z listavci (hrast, črni in beli gaber, bukev, leska), nad 700 m pa prevladujejo prostrane travne površine, pa vendar boste na planinskih poteh živino ali ovce le poredko srečali. Osrednji in najvišji del pokrajine je Slavniško pogorje, ki se razteza v dinarski smeri. Od Slavnika na severu ( 1028m) pa do Orljaka na Hrvaškem (1106m), je še kar nekaj hribov, ki merijo v višino okoli 1000, med njimi pa se vijejo številne planinske in v zadnjem času tudi kolesarske poti.

Ker je vsak aktiven kolesarski rekreativec na Slavniku ali Učki verjetno kdaj že bil, … zato morda tokrat ideja za krožno turo čez manj znane Čičerijske hribe, kot so Žbevnica nad vasjo Brest in Kavčič, Lipnik, Golič, Kojnik nad Ratitovcem, ki jo začnemo in končamo v Podgorju. Primerno za kondicijsko zelo dobro pripravljene gorske kolesarje ali za e-kolesa, krog je dolg cca 45 – 50 km. In ker se preči državna meja, ne pozabite vzeti s seboj osebne izkaznice.

Janče - Pance – Pugled, tja čez Ravno Brdo in čez Javor nazaj, vmes pa kar še nekaj gričev in dolin.

Na Janče – uradno najvišji vrh Lj-občine, pripeljejo številne ceste in poti, najraje ga obiščem od severa, kjer so ceste iz Laz ali Jevnice še deloma makadamske in manj prometne, od tam dalje pa imate na vse strani zopet številne možnosti nadaljevanja.

Za tokratno kolesarsko nadaljevanje najprej izberem Prežganje in se s hriba spustim v dolino Besnice (kjer je vsem dobro znana cestna trasa Podgrad – Trebeljevo), od tam pa na odcep za vas Ravno Brdo - in kar nemalo sem presenečen, ker so to nekoč lepo makadamsko in gozdno cesto pričeli asfaltirati. Žal - za ljubitelje gorskih koles, najbrž pa fajn za tamkajšnje domačine, no, pa tudi cestni kolesarji bodo zdaj lahko čez ta hrib naredili malo daljši ovinek.

Nekaj km-ski gozdni odsek na Pance je še vedno super, gozdni biser, presežek te ture, bistveno lažji je v opisani smeri iz Ravnega Brda, ker gre v glavnem navzdol, … kjer potem pridemo v lično urejeno vas Pance. Od tam nadaljujemo na naslednji grebenski hrib, najprej na Mali, potem Veliki Lipoglav - od konca vasi pa še malo navzgor, na lepo gozdno in označeno peš pot, ki vodi na Pugled. Vzpon na Magdalensko goro in Pugled je lep in ni težak, iz Vel.Lipoglava se dvignemo za cca sto višincev, žal pa so morebitni nadaljnji spusti iz Pugleda (od partizan.obeležja) čez gozd po stezah v smeri proti Podlipoglavu verjetno prezahtevni za ta okvir nedeljskega kolesarjenja. Zato priporočam, da se raje vrnete po krožno (kolesarski) pešpoti nazaj na Vel. Lipoglav in se od tam – iz vasi, po lepi makadamski cesti spustimo v dolino (cestna trasa Sostro - Podlipoglav – Pance).

Na predmetni glavni cesti v dolini, po cca 1 km vožnje rahlo navzdol, nato v križišču zavijemo desno za vas Javor (naravnost Podlipoglav in Sostro) in se čez lepo in mirno dolino, ko se zmerno vzpenjamo po asfaltni cesti pripeljemo v Javor in potem čez vas na sedlo, od koder se spet spustimo navzdol v dolino Besnice. Od tu imamo zopet več možnosti nadaljevanja, po ravnem ali pa navkreber - če se želimo denimo vrniti spet na Janče, opravimo vzpon na Vnajnarje po edini še neasfaltirani cesti iz južne strani janškega hribovja. Krasna je ta cesta, spodaj senčna, zgoraj pa razgledna, čez Vnajnarje in Gabrje, … in ima samo dva ovinka: levega in desnega, itak.

Čez Kopice na Dovški križ

Dovški križ je »križišče« grebenov, ki se vijejo nanj od Oltarjev, od Široke peči, od Škrnatarice in na jugu od Kopic, ki ga podpirajo iz južne strani. Po višini je podložni greben Kopic najmanjši od ostalih, a po svoji zahtevnosti in razgibanosti prav nič ne zaostaja za višjimi in mogočnejšimi sosedi, saj vse tri markantne Kopice, ki se nekako v treh nadstropjih dvigajo ena nad drugo, kažejo prav strašljivi obraz, tudi če jih gledate samo iz doline ali denimo od Aljaževega doma v Vratih navzgor.
O Kopicah pod Dovškim križem ni kaj dosti uporabnega najti, ne v knjigah, ne na spletu, ne na Hribi.net, ne na kartah, še to si mnogi niso edini, koliko jih je in kako se imenujejo. No, najprej je treba na njih biti in čez njih iti, šele potem o njih pametno govoriti. O prečenju Kopic še največ uporabnega naberem iz opisov in zapisov M.in M. o težavnosti grebena, naloženih slik Heavy bulla na tem portalu, ter seveda od nekaterih dobrih, starih in izkušenih vodnikov iz PD Lj Matica.
Na kratko: Spodnja Kopica – sorazmerno lahka, Srednja Kopica – težka in neugodna za sestop (II), Zgornja Kopica – zahtevna in tudi kratek - zelo zahteven sestop (II-III), skoraj obvezno abzajlanje. Razen na Spodnjo Kopico, kjer je nanjo potrebno z nekaj orientacije in iznajdljivosti najti dober pristop na greben, so naprej vse ostale smeri logične za prečenje. Po Srednji in zadnjem grebenu Zgornje Kopice se ni za špancirat brez varovanja, skala je sicer na ključnih delih še kar, a prav poševnine so zagruščene, izpostavljeni vršički na grebenski rezi pa zelo krušljivi, razgibani stolpi pa zahtevajo še dodatno mero previdnosti.
Ena od posebnosti tega grebena pa je tudi ta, da se iz vsake prečene Kopice spustimo v manjše sedelce, in se lahko tudi kolikor toliko lažje (a ne manj kot I-II) umaknemo z grebena in sicer na zahodno stran proti Šplevti oz. v krnico Na Brinje, medtem ko je na vzhodno stran – v krnico Med plazmi, to bistveno težje ali skoraj neizvedljivo. Tudi pristop in vzpon samo na vrh Sr. ali pa samo na Zg. Kopico je možen iz zahodne strani oz. iz smeri Na Brinju, taki opisi pa so bili sem že naloženi pod to rubriko. Krožna tura na Brinovo glavo gor in čez melišča pod Bivakom II dol, je v tem letnem času – glede na dolžino svetlega dne, še povsem izvedljiva, če preveč na štrikate na grebenih Kopic.

SKUTA - KR.RINKA in čez njene podložne grebene na vzhodni strani

Turo smo si v lepem vremenu zastavili kar velikopotezno in z velikimi gorniškimi oz. v zadnjem delu med Skuto in Kranjsko Rinko že z alpinističnimi cilji, in skoraj preobsežno za sedaj že prekratek jesenski dan: za ogrevanje čez Veliki greben (med Žmavčarji in Gams.skretom), potem na Sleme pod Skuto in nato čez Strežo in JV greben na Skuto. V kar hudem tempu in z veliko zaloge kondicije in dejstva, da smoo predmetne grebene že bili spoznali od prej, smo od parkinga V Koncu na vrh Skute prišli malo več kot v 6 urah, kar je kar super za mlajše penzioniste!? A nova zgodba se potem začne pri prečenju grebena od Skute na Kranjsko Rinko, kjer pa je bilo potrebno uporabiti dosti več varovanja in tehničnega znanja in kjer ni časa za gledanje na uro, saj prečenje zahteva popolno koncentracijo in ponudi kar precej plezalnih izivov.

Težavnost sestopa iz Skute dol je povprečno dvojka, a se zaradi slabe skale, drobljivosti in naloženosti z gruščem raje ponekod še malo poveča, kot pa zmanjša. Nad okencem je dokaj zahtevna plošča, pod njim tudi ozko in težko. Detajl pri plezanju čez strmo in izpostavljeno in zoprno ploščo tik nad Konjem, bi se mi je osebno zdel tudi zelo težak – a je sedaj tam pripravljeno sidrišče za abzail, abzajlali pa smo nato tudi čez Konja (v obratni smeri na gor je cca IV, cca 7m, navzdol pa bi brez vrvi bilo seveda še težje). Nadaljevanje čez vmesni del, od daleč gledano navidez bolj vodoravni del med Skuto in Kr.Rinko predstavlja še cel kup gori – doli plezarije čez ozke rogliče in špičaste vršiče z obilico izpostavljenosti (kot financarji v malem). Umikanje je od sredine naprej možno na južno stran, a tudi tistih nekaj ozkih in naloženih poličk zahtevajo vso zbranost. Potem sledi še sam vzpon, nekje do 3/4 do vrha Kr.Rinke po težavnosti tudi okrog I-II, a greben kmalu postane širši in preide v širši teren, tako da vsaj na izpostavljenosti malo izgubi, še vedno pa je treba zaradi krušljivosti paziti zlasti na zdrs.

Iz Kranjske Rinke navzdol do bivaka na Malih podih in potem v dolino pa potekajo že znane planinske poti in so trenutno brez kakih posebnosti, čeprav so posledice letošnjega poletnega neurja v teh koncih še vedno zelo vidne, a k sreči ne na samih poteh čez Gamsov skret in čez Žmavčarje.

Po grebenu Orlic do Stola,
turo smo začeli pri Tinčkovi bajti v Završnici, gor in dol čez Zagon, vmes pa od sedla Belščica dalje: prvo na zeleno Rupo in potem vsi krušljivi Jelenčki, dvoglava Celovška Špica in nato klade Krkotnika, od Stolove škrbine potem gor v ne tako easy grebenček na Stol, na koncu pa smo na lep prvi jesenski dan dodali še Srednjo peč, ki je po zahodnem grebenu dokaj enostavno dostopen vrh ter lep in včasih neupravičeno zapostavljen razglednik (1920m).

Rupa in Krkotnik nista posebej označena, niti nimata gor kakega avstrijskega križa, zlasti za Krkotnik – ki ima dva dokaj podobna balvanska vrhova, pri prečenju nisi ravno ziher ali stojiš na najvišjem, na nobenem špicu pa tudi ni veliko prostora, tako da je najprikladnejši prostor za malico in odmor na Celovški špici.

V smeri spusta iz vzhodnega Jelenčka sta še vedno nameščeni in funkcionalni tisti dve debeli gurtni, iz vrha CŠ proti Krkotniku pa je zdaj tudi zanka za spust/abzail, v nadaljevanju se na kakem težjem mestu najde še kak klin ali svedrovec z ušesom, a jih ni več na pretek, kot so bili zelo na gosto posejani denimo pred CŠ.

Prečenje Orlic smo opravili striktno po grebenski rezi, pretežni del ture tudi z varovanjem v navezi. Nekaj dilem ali levo ali desno ali naravnost, se na grebenu nakljub vsemu seveda pojavi, zlasti v drugem delu od CŠ do Krkotnika in navzdol proti Stolovi škrbini, ko so ogromni balvani in klade naložene praktično en za drugim na sam greben.

Za primerjavo - da ne odgovarjam na t.i.p. vprašanja o težavnosti tega prečenja, je težje in daljše npr. od Zeleniških špic, skala je tukaj povečini zelo krušljiva, kar plezarijo oteži (še prsti malo pečejo in srbijo dan potem), nekaj obvozov izpod grebena je možnih, dva ali trije so tudi ugodnejši po severni strani (pazi na mokro skalo v senci, saj je naavstrijsko stran kar zračno!), obvozi po naši (južni) strani, pa so precej naloženi z gruščem in drobirjem ter krhko skalo, tako da bolje vrv s sabo in čim bolj po grebenski rezi, a zategadelj tudi prečenje čez stolpiče hitro postane za eno stopnjo težje. Če bi prečenje Orlic jutri ponavljal, bi najbrž spet izbral opisano smer, ker na koncu pač prideš od nižjega na najvišji vrh, pri sami težavnosti pa v smeri ni bistvenih razlik.

Pihavec in Bov. Gamsovec – razmere 7.9.2024

sta dve bljižnji in prikladni gori za obisk ter za neko krožno povezavo, tudi zato, ker imata dokaj podobno izhodišče, no mi smo ju obiskali iz sedla Luknja, do tja pa bodisi iz Zadnjice ali še malo bližje iz doline Vrat. Obe izhodiščni parkirišči sta žal plačljivi, v dolini Vrat pred Aljaževim domom je cena parkiranja že kar zasoljenih 25 Eur.

Na Pihavec - v iskanju najboljših prehodov čez spodnja melišča in nato levo čez kamin nad Miheličevo spominsko ploščo, potem pa čez zahtevno brezpotje med strmimi travami in skalnimi pragovi navzgor in malo v desno čez krotko melišče proti sedlu med Pihavcem in Vrhom nad Kamnom. Od majhnega skoraj vodoravnega skalnatega sedla nato naprej v levo, potem pa spet po bolj prijaznem svetu v ključih navzgor, vmes se najde še tudi kaka stara markacija, od nekoč označene poti, ki je vodila od Kriških podov oz. od Dovških vrat in pod severnimi stenami Bov.Gamsovca ter čez strmo melišče vse do škrbine - z nekaj zajlami in klini ter od prej omenjenega sedla dalje na razpotegnjeni in razgledni vrh.
Nekdaj označena pot je zdaj je že nekaj let zaprta zaradi zares problematične škrbine in podrtega zg.dela melišča, smo pa to pot uporabili za sestop iz Pihavca in za naslednji vzpon od Dovških vratc na Bov.Gamsovec po markirani in varovani poti, in tudi ta je - v zadnjem delu navkljub obilici železja, predvsem zaradi zračnosti in severne lege, zelo zahtevna.
Žal jo v gorah, včasih - navkljub lepi napovedi, zagode vreme, megla nas je vseskozi spremljala in le občasno ponudila nekaj drobnih razgledov. A kaj če bi se ljudje lahko pritoževali samo čez vreme …
Vzpon na Pihavec iz južni strani, od Miheličeve plošče do sedla med Pihavcem in Vrhom nad Kamnom, je v megli ali slabi vidljivosti neugoden, saj treba iskati dobre prehode in pred sabo videti cilj, kakšnih krajšanj čez stopničaste pragove ali žlebove v desno, ali pa večje obvoze v levo – gledano navzgor, pa ne priporočam. Trenutno je pot nad izstopnim žlebom kar dobro omožičena in slednji stojijo kar na pravih mestih, a za take vzpone je treba imeti nekaj tovrstne kilometrine in izkušenj. Še moja ocena težavnosti: čez Miheličev žleb I-II.(nad njim je zabit klin), v nadaljevanju povprečno I., a v mokrem so tudi strme trave lahko nevarne za zdrs.

Čestitke za uspešno turo in nazorne prikaze pri izbirah smeri na slikah

Od Tolste Košute do Košut.turna: čez Obliče in Gamsovke – razmere z dne 18.6.2024.

Opravili smo grebensko prečenje, uradno čez 3 Obliče in 4 Gamsovke, … a vršičev, rogljev, strmih vzponov in spustov je dejansko še malo več. Če so obli Obliči še nekako grebenski sprehod, pa to zagotovo ne velja več za vršičaste Gamsovke (težavnost cca I – II, nekaj zabitih klinov), in ker nismo izzivali usode, smo prečenje čez Gamsovke opravili v navezi in direktno po grebenski rezi.
Kje začeti prečenje grebena je vedno zanimivo vprašanje za izbiro smeri, mi smo ga začeli od lažjega sveta k težjemu in od nižjega (Tolsta Košuta) k višjemu (Košut.turn), vmes pa so Obliči in Gamsovke po višini vrhov dokaj poravnane, skratka kdor šteje dvatisočake, se jih nabere kar nekaj, a kaj, ko nima dotičnih 7 ali še kak več?!, svojih osebnih imen.
Bil je lep sončen dan s čudovitimi razgledi, do pod planine Dolga njiva pripelje kar solidna gozdna cesta, na pašnikih in v zelenih bregeh pa je zdaj obilo planinskega cvetja.

od gradu Kamen preko M.Vrha in Vrha V.Gač na Jamarski vrh … v dolino Drage in nazaj

Idilični svet hribov, strmih stez in razgledov z grebena med Blatnico in Drago nad Begunjami.
Če se v gorah nekaj kuha vreme, je bolje ostati malo nižje, izkoristiti nižje poti in raziskati še kak delček te naše lepe narave, … tišina, samota in mir ... zagotovljeni, če vam je to všeč, seveda. Potke niso označene ali markirane, so pa – tistim z malo planinskih izkušenj in veščin ter smislom za orientacijo normalno sledljive. Za opisan krožni izlet se porabi cca 5 h, a v lepem vremenu si je za dušo in lepo fotko vzeti še nekaj časa več.

Krk, Baška, kamp Bunculuka: kanjon Vrženica in uvala Vela/Mala Luka
- ena od lepših in najbolj planinskih poti na Krku .

Za celotno pot dolžine okoli 10 km se porabi cca 5 ur, saj je vmes marsikaj lepega za videti, v prvem delu nad Bunculuko, jo je mogoče opraviti v krožni smeri, v drugem delu - od razpotja v zgornjem delu soteske Vrženice preko prevala Rebica pa do uvale Vele in Male Luke pa jo prehodimo po isti poti v obe smeri.
V sončnem vremenu in poleti zna biti kar vroče, izven sezone ali med tednom tudi ni ziher, če je odprt »bufet« na plaži v Veli Luki, zato so voda in malica v nahrbtniku ter sončna krema in kapa na glavi kar obvezni deli opreme. Priporočam tudi primerno pohodno obutev in ne podcenjujte teh poti, saj so v pretežnem delu čisto planinske.

Na grebenu: od Ponc do Kotovega sedla -
vmes pa Strug, Strugove špice, Vevnica in bolj zahtevni V Koncu Špica in Kotova Špica - razmere in fotke iz 1.10.2023

Turo smo začeli na koncu planiških skakalnic, iz Tamarja, na Srednjo Ponco in potem naprej od lažjega k težjemu, bolj ali manj po grebenu do Kotovo-vega sedla in nazaj v Tamar, časovno cca 12 ur, tako da se trenutno tura prične in konča v temi.

Italijani so čez Strug in Strugove špice, praktično skoraj do podvznožja Vevnice, obnovili in napeljali precej novih jeklenic, tako da je prečenje tam sorazmerno lažje in hitrejše, le ferata na Vevnico je še vedno v bolj klavrnem stanju, s starim, rjavim in mestoma izpuljenim železjem, vmes malo poštukanem tudi z vrvjo, ki zaenkrat še kljubuje času, ne izgleda pa prav varno. A izgleda, da bodo na italijanski strani vzpostavili dokaj zanimivi krožni feratni poti na Vevnico gor in pod Strugom Kugy-jeva dol /ali pač obratno, iz planine Alpe Vecchia oz. bližnje Rifugio Luigi Zacchi nad Mangartskimi oz. Belopeškimi jezeri.

Če je V Koncu Špica še kolikor toliko normalna dostopna gora iz smeri Vevnice, pa to ne velja več za Kotovo Špico, tako po tehnično zahtevnem pristopu iz vzhoda (V Koncu Špica, od kjer je potrebno opraviti en bolj zahteven spust), kot po zelo strmem krušljivem svetu iz severno zahodne strani (Kotovo sedlo), tu je za gor dokaj smotano, zelo krušljivo in naloženo drobirja in peska, težavno – vsaj II in nevarno za zdrs od začetka do vrha. Naše prečenje smo zato opravili v zgoraj opisani smeri iz vzhodne strani, za sestopanje z vrha do spodnjih plat pa smo se poslužili več abzajlov (vsaj 50 m vrv, ali 2x po 30 m je dovolj), štanti in sidrišča pa so zaenkrat v tej podrtiji za zahodni strani Kotove Špice dokaj solidno narejeni.

Če bi kdo rad obiskal samo V koncu Špico in Kotovo Špico in je zato ustrezno gorniško izkušen in tehnično podkovan, je le to v tem jesenskem času verjetno najprimerneje narediti krožno pot v smeri iz Kotovega sedla po markirani poti, ki se sprva malo spusti v Loško Koritnico in potem malo dvigne na Bivak Tarvisio na škrbino Rob nad Zagačami, od tam pa naprej gor čez melišče med Vevnico in podnožjem V Koncu Špice. Seveda je v tej smeri za sestop skoraj nujno imeti vrv, (če nisi ravno v sorodu z gamsi)

Na grebenu: od Kukove Špice čez Škrnatarico na Dovški križ

Že Tine Mihelič (Julijske Alpe/Severni pristopi) je napisal, da je plezanje na grebenu Dovški križ – Škrnatarica prestižna tura in da ne sme manjkati v seznamu nobenega pravega gornika. No, mi smo jo opravili iz druge, meni osebno, ljubše smeri, kot jo opisuje Mihelič.
Izhodišče je poznano, po novem TNP redu se sme na izteku grape pod Velikem Črlovcem celo parkirati (3-4 avti), potem pa po dobro sledljivem brezpotju navzgor in v treh urah smo že na sedlu Čez Dulce (2257 m). Skok za ogrevanje v desno na prijazno Kukovo Špico (2427 m) in povratek nazaj, se vse skupaj opravi v slabi uri. Potem pa iz sedla sledi bolj resen vzpon (ne dolg, pa vendar tehnično zahteven, povprečno med I in II, pa kdaj tudi malo več) čez vzhodno pobočje na Škrnatarico (2448 m) ter potem nadaljevanje po lepi grebenski rezi na Dovški križ (2542 m), približno vsega 3 ure bolj ali manj zahtevne plezarije z občasno nekaj zelo zračnimi prehodi nad krnico martuljškega amfiteatra.
Če za na Škrnatarico iz smeri Kukove Špice ne izbereš naloženega in podrtega žleba, imaš z nekaj domišljije po sorazmerno širokem, a strmem in mestoma gladkem in zelo krušljivem svetu vzhodne stene, več možnosti pristopa (tudi tukaj na forumu, se jih nekaj omenja). Vzpon na Škrnatarico - po bolj direktni sredinski liniji, kot smo ga opravili tokrat mi, po platah levo od zajede, pa ne bi priporočal brez varovanja, trenutno je v smeri zabitih kar nekaj klinov za postavljanje varovalnih sistemov.
Enako se ni enostavno kar prosto spustiti (težavno III) za tistih slabih 10 m spusta iz vrha Škrnatarice navzdol na sedlo oz. v škrbino, kamor pripelje vrh žleba, pa je tam tudi obešenih kar nekaj vrvnih zank, ki so lahko komu tudi v priročno pomoč, če pleza tukaj gor.
V nadaljevanju grebena proti Dovškemu križu, ni toliko tehnično težavnih mest pri prečenju čez dva neimenovana vrhova, a se tu pa tam še najde kaka kratka II, in če se striktno držite grebena imate še en cca 25 m abzail malo pred oknom, ta odsek pa se sicer lahko tudi šodrovsko elegantno obvozi malo niže po gredini po levi iz južne strani.
Sestop iz DK smo opravili na Šplevto in mimo Bivaka II na Jezerih (a tu ne boste našli vode !) ter potem po največjem slovenskem melišču - downhill ekspres v Poldov rovt. Še podatek: na izteku spodnjega melišča, ko ste že v gozdu, v grapi še teče malo osvežujoče vodice, sicer pa je tura v sončnem vremenu zelo zelo vroooča.

ampak res je tako, toliko zajl je dandanes v gorah in tudi na Kočnah, tukaj pa namestitev enega kratkega dela nekateri prav namensko zavračajo, ... da pride razum šele z leti, pa nekateri uvidijo šele takrat, ko je/bo prepozno

krasne fotke , kot vedno, za na koledar, meglice pa naredijo še nekaj čarobnosti, srečno še naprej

Nizki vrh - Špičica - Skutnik vzpon in povratek iz planine Zapotok oz. Zadnje Trente - razmere 2.8.2023

Po obetavnem jutru je jugo sredi dneva prinesel meglo, potem pa je razmere otežilo še rosenje in take vremenske razmere že tako zahtevno prečenje trentarskih špicev in strmih trav naredijo še znatno težje. Več v komentarjih pri slikah. In ni vedno lepo vreme in lepih slikc.

Zeleniške špice - razmere in pogled na turo 8.7.2023

O Zeleniških špicah – grebenu, ki ločuje Repov kot in dolino Bele in se na Srebrnem sedlu priključi mogočni Planjavi, je veliko napisanega /npr. Habjan - Brezpotja, ali Mihelič - Slovenske stene, idr. , zato teh opisov in besed na tem mestu ne gre ponavljati. Opisovati neko grebensko prečenje: gori-doli čez roglje, stolpiče in škrbine, tudi nima nekega pretiranega smisla, razen če želimo dogodku dodati še kako osebno noto, dogodivščino in občutenje, tudi o težavnosti imajo rekreativni in ljubiteljski plezalci lahko zelo različno mnenje, kakor tudi o časovnici ture, saj je ta povečini najbolj odvisna od posameznikove psihofizične kondicije, izkušenj in znanja.

Seveda posameznik lahko pričara bralcu nek splošni ali osebni vtis, a že navadni planinec, ali pa malo bolj izkušeni gornik bosta na en tak opis in slike lahko gledala precej različno, enim težko ali izven dosega zmožnosti, drugim pa lahko in tudi vrvi ne bi rabili.
Včasih sem se kar malo hudoval, da so neke objave s kopico slik in brez opisov razmer, primernejše za FB ali za kake druge prijateljske socialne mreže, v zadnjem času pa tudi na to gledam drugače - tudi vsak objektiven opis in prikaz ture je nenazadnje subjektiven. Le če avtorja/pisca osebno poznaš ali si z njim že kje bil, potem lahko tak prispevek nekam realno umestiš in oceniš težavnost ture.

Na koncu pa torej še k tistemu, kar je avtor tega zapisa objektivno opazil in subjektivno občutil na predmetni turi. Repov kot je bil še do lani neoznačeno, a sledljivo brezpotje, no sedaj je nekje od srede naprej pa skoraj do Srebrnega sedla »rdeče počrtano«, vmes pa je namalan še kak velik rdeč križ, skratka packarija, ki v tako okolje in naravo pač ne sodi, (še dobro, da je risar vsaj smer kolikor toliko ustrezno zadel).
Pristop čez grapo, ko nad tolmunčki zavijemo proti grebenu pod Staničem, je trenutno lepo sledljiv in brez posebnosti. S Staničevega vrha navzdol se je možno abzajlati, a štrik mora biti zadosti dolg, stena ima dobrih 40 m. Prvi del prečenja grebena je meni lažji, čeprav gre izključno po grebenski rezi, na Debeli špic in potem v drugem delu, ko skala ni več tako trda, pa je treba več pozornosti posvetiti še temu dejstvu. Plezanje s Staniča navzdol, če ga dobro ne zadaneš in na Debeli špic gor, sta se meni osebno zdela najbolj zahtevna, vsekakor pa – če se na začetku navežeš, je potem nadaljevanje v navezi tudi najbolj primerno in varno.
V prvem delu obvozov ni, držati se je treba grebena, v drugem delu pa se da kakega roglja in stolpa tudi ogniti, povečini po levi, le na Debeli špic kako izogibanje s plezanjem preveč v levo – ali če ne verjamete v Nebeško lojtro, lahko postane težje (do III) kot bi sicer bilo normalno. V nadaljevanju je še nekaj krajših bolj zahtevnim mest, odvisno sicer kako se jih lotimo, a proti koncu se tudi širina in možnosti obvozov, pri prečenju znatno povečajo.

Ko iz Najvišjega roba sestopimo na Srebrno sedlo pod Planjavo, imamo več možnosti nadaljevanja: ali se takoj obrnemo v Repov kot in vrnemo nazaj (tukaj bomo lahko skoraj celo pot navzdol občudovali preplezani greben, vrnitev pa bo tudi časovno najkrajša), pod Planjavo lahko nadaljujemo po markirani poti proti zahodu na Sukalnik in do Kamniškega sedla – in od tam po udobni poti nazaj v Kamniško Bistrico ali na Jermanco, le nadaljevanje iz Srebrnega sedla proti vzhodu na planino Korošico mora imeti pravi smisel ali pa premislek, saj bi si sestop v dolino Bele in v Kamniško Bistrico precej otežili in podaljšali pot do izhodišča.
Upam, da triglavska praksa v prihodnje še ne bo prišla tudi do sem, če bodo v Kamniško Bistrico (kot že skoraj velja iz Mojstrane v Vrata) vozili samo še »avtobusi« iz Kamnika ali Lj ?!
Saj nisem vedeževalec, ampak Bog ne daj, da bi se le - to kdaj res ne zgodilo tudi tukaj

lepote slovenije nekateri res znajo zaračunati, ... žal ustvarjamo turistično deželo samo še za premožne tujce