bagi - Zadnja sporočila

Po dolgem času sva spet obiskala domače gore. Prvotni namen je bil obisk Kanjavca, a sva zaradi poznega štarta in nekam težkih nog spremenila cilj v bolj dostopen vrh . To je Glava nad Doličem, sončen vrh, ki se nahaja vzhodno nad kočo. Označene poti nanj ni, je pa dostop dokaj nezahteven. Slediš najbolj smiselne prehode med skalovjem, ki se jih je dobro zapomniti za povratek. Brez tega lahko hitro zaideš v bolj zahteven teren. Vrh je visok in ima osrednjo lego, zato je dober razglednik.

Ob povratku sva se ustavila še pri Koči na Doliču. Na vhodnem delu so žal vidne sveže sledi vloma. Ta na srečo ni uspel, se pa vidi obtolčena ključavnica in poškodovana polkna. Ne razumem najbolje takih dejanj, sploh na taki višini, a naj tega pacienta poserjejo ptiči vsakič, ko se bo odpravil v hribe .

Pot iz Zadnjice je brez posebnosti, so pa na mulatjeri marsikje aktivni podori. Precej skalovja je že na stezi, še več ga bo prinesla bližnja prihodnost. Morda še podatek, da večji del celotne poti poteka na senčni strani in so temperature temu primerno precej nizke.

Parkirišče je od 31. Oktobra naprej brezplačno, pa tudi sicer je parkirnina povsem normalnih 10€. Za pohvalit .

Dolomite raziskujeva že nekaj let in pri tem sva obiskala veliko vrhov, spoznala krasne dostope in zlezla večino železnih poti. A začela sva se malce ponavljati in potrebovala sva nov izziv. Ta je prišel v obliki trikotnih oznak za vezne poti po Dolomitih s skupnim imenom Alta Via. Te sva videla že neštetokrat in končno so privabile tudi naju . Za začetek je prišla na vrsto *La Classica*.

Alta Via 1 je mati še osmih podobnim in njen začetek datira v daljno leto 1966. Čeprav je relativno najlažja, je hkrati tudi ena najlepših. Prečka Brajniške Dolomite, skupino Fanes-Senes, nato Dolomite D’Ampezzo, pa Zoldanske in Bellunske in še kaj bi se našlo. Povsod sva že bila, a tokratna izkušnja je bila krepko drugačna.

V enem kosu sva prehodila 129 km in 8400 višincev, kar je odvisno od zaključne variante. Te sta dve, vsak pa si izbere svojo glede na izkušnje in kondicijo. Midva sva šla po daljši in precej težji od obeh, ki poteka tik pod vrhom Monte Schiare. Sestopila sva po ferati Marmol in se mimo koče Rif. 7°Alpini odpravila na končno destinacijo, Belluno.

Tudi na teh višinah so bili dnevi pretopli, a je vode na celotni poti dovolj. Stalno sva dopolnjevala le dve plastenki po pol litra, dve pa sta bili za rezervo in do konca nedotaknjeni. Ziher je ziher, kar se je na Alta Via 1 izkazalo za nepotrebno. Vodnim virom niti letošnji Avgust ni prišel do živega.

Tudi koč je več kot dovolj, tako da za hrano ni potrebno kaj dosti skrbeti. Cene pijače in jedače so ponekod celo nižje kot pri nas, ponudba pa neprimerno višja. Tudi v najbolj turističnih predelih so cene povsem normalne, osebje kljub množičnem obisku prijazno in ustrežljivo. Še zanimivost. Čisto v vsaki obiskani koči sva z osebjem brez težav komunicirala v angleščini.

Druga zgodba je s prenočišči v bližini bolj znanih vrhov, sploh za konec tedna. Takrat je zasedeno popolnoma vse, tudi razne zimske sobe ali kaj podobnega. Slovenskih variant prenočevanja po kočah tam ne poznajo. Veliko je tudi pohodnikov po Alta Via 1, prepoznavnih predvsem po ogromnih nahrbtnikih. Ti rezervirajo koče mesece vnaprej, tudi leto, sploh tisti z drugega konca sveta. Od teh sva srečala precej Američanov, tudi Korejcev je veliko in še celo Avstralka se je znašla med njimi. Midva pa sva lovila predvsem suho vreme in zato nisva rezervirala nobene koče, a je z nama za vsak slučaj odšel šotor.

Ta je zgodba zase. Načeloma je šotorenje izven kampov prepovedano, kazen menda 700€. Neuradno ga je dovoljeno postaviti, a le za eno noč med mrakom in zoro, predvsem pa stran od koč in stran od oči. Da se ne pušča smeti in drugih sledi je itak samoumevno.

Toliko na splošno. Kako sva hodila, kje spala in logistika povratka sledi v nadaljevanju ...

Ostal mi je še en del slovenske obale, ki me je v začetku leta hitro poklical na obisk . Tokratna krožna pot je potekala v smeri Dekani - Tinjan - Plavlje - Hrvatini - rt Sv. Jerneja ter obalni povratek skozi Ankaran - terminali Luke Koper - Bertoki - izhodišče. Nabralo se je kar precej kilometrov, višincev pa obmorski pokrajini primerno. Pot je bila tokrat bolj razgibana, z veliko več gozdne in makadamske podlage kot prejšnjič. Poleg tega sem srečal veliko tematskih poti, ki jih je v teh krajih kar precej. Več sledi v fotozgodbi …

Koordinate izhodišča (Dekani): 45.5502544N, 13.8107392E

Struška je vedno hvaležen cilj . Je odličen razglednik, lahko dostopna poleti in pozimi. Tokrat kaj dosti snega ni bilo, je pa dostop še vedno povsem zimski. Ponekod je površina poledenela, drugje na debelo zapihan sneg. Vzpenjal sem se v okviru letne poti direktno od koče, pri tem pa vseskozi uporabljal krplje. Tokrat je bila to odlična izbira, se pa razmere pozimi lahko hitro spremenijo.

Ravno tako je s prevoznostjo ceste do sedla Križovec. Precej je kopnega, marsikje pa je na cestišču zbit, deloma poledenel sneg. Izkušeni vozniki ne bi smeli imeti večjih težav, manj izkušeni bodo imeli precej več dela. Kam se kdo uvršča, pa naj se odloči vsak sam .

Še zadnjič letos me je je zaneslo na slovensko obalo, kaj drugega, kot raziskovati nove kraje . Peš seveda, saj z avtomobilom niti približno ne vidiš toliko stvari. Tokrat je krožna pot potekala v smeri Belvedere - Gažon - Šmarje - Bošomarin - Koper - Izola - izhodišče. Tudi tokrat se je nabralo precej kilometrov, a manj višincev kot prejšnjič. Asfalta in tlakovanih poti je precej več, makadama bolj za vzorec. Tega sem vajen, zato tu ni bilo nobenega problema. Morda je bil še najbolj moteč hrup avtomobilov na obrobju Kopra, a tudi to je bilo kmalu za mano. Središča Kopra in Izole sta novoletno okrašena, drugje je vse kot običajno. Več v fotozgodbi …

Leto se zaključuje in po nekaj klasičnih turah je bil spet čas za nekaj novega . V zimskem času me običajno vleče proti morju in tokrat je prišla na vrsto slovenska obala. Zamislil sem si krožno pot Sečovlje - Strunjan - Korte - Šared - Fiesa - Piran - Portorož - Sečoveljske soline in še povratek na izhodišče. Kilometrov se je nabralo kar nekaj, višincev niti ne, zato mi je celoten krog uspelo narediti v svetlem delu dneva. Glavnina poti je tako ali drugače obdelana podlaga, nekaj je tudi gozdnih stez in makadama. Prometnic ni, zato hoja ni bila naporna niti po cestah. Posameznih odsekov ni ravno enostavno opisovati, zato sledi fotozgodba s komentarjih fotk ...

Koordinate izhodišča : 45.4765853N, 13.6183731E

Pokljuške vrhove sem zadnja leta kar malce zanemarjal, zato sem tokrat obiskal še Debelo peč. Za izhodišče sem izbral glavno cesto in dostop preko planine Javornik. Nadaljevanje je klasika in kmalu sem bil na vrhu. Kljub dokaj pozni uri mi je začuda pripadla čast, da sem na novo zgazil zapihane sledi od vetrov prejšnjih dni .

Nazaj grede sem srečal domala stotnijo pohodnikov, ki so vsi hiteli proti vrhu. Temu primerno je gaz postala neudobna za hojo, za krplje pa preozka in pregloboka. Derez nisem potreboval, ker je bil sneg večinoma mokast in bi bolj motile kot pomagale. Je pa v vršni izravnavi pot speljana pod Okrogležem in ne čez njega kot običajno. Zato je tam nekaj kratkih poledenelih odsekov, ki se jih zaenkrat brez problema preči. Je pa razumljivo, da se v zimskem času razmere hitro spreminjajo tudi brez sneženja in je potrebno biti na to pripravljen.

@Michael66 ... Mapy.cz že pet let . Super zemljevidi, zastonj in brez reklam. Na domačem računalniku si ustvariš namenske mape, izrišeš poti ali uvoziš Gpx datoteke od drugod. Te se potem on-line preslikajo na mobilca, kjer lahko sledi spremljaš, kot tudi snemaš svojo pot. Mapy sedaj uvaja PRO varianto za 10€/leto, ki omogoča še nekaj več, a meni sedanja popolnoma ustreza.

Z kilometri in višinci je več težav in niso v celoti odvisni od kvalitete aplikacij. Tu je nabolj pomemben senzor za sprejem iz satelitov. Če ta laže, ti slabih podatkov nobena aplikacija ne bo popravila. Boljši senzorji, oziroma sprejemniki sprejemajo več satelitskih sistemov in pasov (npr. GPS (L1+L5), GLONASS (L1), Galileo (E1+E5a), QZSS (L1+L5),BeiDou (B1+B2a), NavIC (L5)). Pasovi v bistvu pomenijo kakšen bo satelitski sprejem v bolj zaprtih prostorih, kot npr. v soteskah, grapah, pod stenami itd. Cela znanost torej . Zaradi tega lahko isto pot vsakemu pohodniku pokaže malo drugače. A na koncu je najbolj pomembna pot, ne pa točni podatki o njej. Se strinjaš ...

Ja, državno podjetje

Najlepša hvala vsem za dobre želje

@sla ... na sliki 2 ni treba, je free parking, piše na tabli . Nekaj deset metrov naprej pa je res plačljivo parkirišče, drugo podjetje in seveda tudi na lastno odgovornost

Viševnik sem zadnjič obiskal dolga leta nazaj, zato mi je vzpon nanj sedel kot že dolgo ne . Ravno prav je kratek, da sem ga z lahkoto uvrstil med opravila tega dneva. Presenetilo me je le pomanjkanje snežne odeje, sploh glede na zimsko opremo, ki sem jo vzel s seboj. Za južni dostop v trenutnih razmerah povsem zadostujejo male derezice, kaj drugega je že moteče (na dan 18.12.2024). To seveda velja le do naslednjih snežnih padavin, da ne bo kakšnih nesporazumov .

V premislek in opozorilo … zdravljenje obrabe kolena in kaj vse se lahko zgodi

Moja draga se je po poškodbi meniskusa v začetku leta odločila za operacijo le tega. Poškodbo si je pridelala na Struški pri vlečenju krpelj iz luknje med ruševjem. Operacija je po pričakovanju v celoti uspela, preventivno je prejela tudi injekcije lastne krvne plazme po Orthokin metodi za preprečevanje obrabe hrustanca. Vse je bilo super in med letom sva prehodila skoraj 2000 km poti vseh zahtevnosti. Nobenega problema.

Ker Orthokin metoda učinkuje le okoli pol leta, ji je ortoped predlagal naprednejšo in daljšo zaščito hrustanca z hialuronsko kislino. Tisočkrat preizkušeno in varno, a žal ne v Matejinem primeru. Hialuronsko kislino je njen imunski sistem gladko zavrnil, nogi pa sta od kolen navzgor zatekli kot balon. Večkratne punkcije kolena in gora namenskih zdravil žal niso pomagali. Telo je vztrajno zavračalo vbrizgano tekočino, vročina je naraščala in ni preostalo drugega kot radikalnejši poseg. Trikratna laparoskopija kolena in odstranitev kolenske ovojnice so Matejo popolnoma prizemljili in več kot nekaj deset metrov hoje trenutno ne zmore. Čaka jo dolgotrajna rehabilitacija z negotovim izidom in le upava lahko, da bova nekoč nadaljevala z neskončnimi potmi. Zato previdno pri odločitvah za zdravljenje s tako metodo. Kaj več pa na zasebna sporočila.

V Avstrijo precej nerada hodiva, a popoldanski opravki v Celovcu so narekovali tokratni cilj. Kaj dosti izbire na tem koncu niti ni, sploh ker Drava v tem letnem času rada na debelo megli. Še najbolj se nama je dopadla Žingarica, ker jo s severa še nisva obiskala. Pri tem sva v največji možni meri delala krožno varianto, da se nama pot ne bi preveč vlekla .

Štartala sva v vasi Kapla ob Dravi in pri zadnjih hišah poiskala pot 654. Ta večinoma vodi po gozdu, v srednjem delu bolj po bivšem gozdu. Veter si je tu vzel čas in pobril pobočja daleč naokoli. Vse je očiščeno, a hoja po taki podrtiji ni preveč spodbudna.

Kmalu sva prišla na Žingarico, ki je le del daljšega grebena. Prav posebej ne izstopa, niti ni razgledna, ima pa križ kot je za vrhove tod okoli običaj. Nadaljevala sva kar naprej v smeri sedla Albink. Vmes je razgledna točka z ogromnim križem, ki jo precej bolj obiskana kot najin vrh. Na sedlu sva se začela spuščati v dolino in pri tem prečila pobočja daleč v desno. V zaselku Žingarica sva zašpilila klobaso in sledil je le še sestop na izhodišče.

Koordinate izhodišča ( Kapla ob Dravi / Kappel an der Drau): 46.5340828N, 14.2499133E

Hvala

Še enkrat znova je prišel na vrsto Tržaški Kras, vedno dobrodošel v mrzlih dneh . Tokrat sva po neznanih poteh ponovno obiskala območje Doberdobske planote, znane iz prve vojne in čisto na novo odkrivala cono A, znano kot del Morganove linije ob zaključku druge vojne. Vreme je bilo krasno in za nameček nama je narava predstavila ruj v čudovitih barvah, čeprav je njegova lepota že krepko v zatonu in listje že skoraj povsem rjavo.

Štartala sva na manjšem in od vsega pozabljenem mejnem prehodu Klariči, ki sta ga ob povratku presenetljivo stražila dva italijanska orožnika . Prijazna, naveličana dolgočasja, a v duhu sedanjih političnih odločitev. Nadaljevala sva po obronkih hribovja nad Jamljami, se spustila v Doberdob in preko vzhodnega dela planote z žalostno zgodovino nadaljevala proti Romjanu. Od tu sva se začela vračati po hribovju nad ladjedelniškem mestecem Monfalcone in se čez Jamlje vrnila na izhodišče. Bolj konkretni podatki so v foto zgodbi.

S tem tudi zaključujeva najino raziskovanje Tržaškega Krasa. Prehodila sva ga po dolgem in počez in si nikoli nisva mislila, da je v teh krajih toliko zanimivega. Zagotovo se bova še vrnila, a čas je za premik na druga področja .

Koordinate izhodišča (mejni prehod Klariči): 45°48'53.7"N 13°35'46.8"E

Pisimoni je kot vedno mali velikan, sploh če se nanj povzpneš po grebenu od Monte Crostisa. To sva naredila tudi midva in brez slabe vesti lahko celoten krog imenujem kar od noči do noči . Odlično nama je šlo, imela sva le eno daljšo pavzo, a svetli del dneva je ob tem letnem času žal prekratek. V foto-finišu sva zato uporabila čelki, predvsem v izogib kakega nepotrebnega štrbunka. Teh sem pri sestopu s Pisimonija izvedel več, kot prej v dveh letih skupaj . Razlog so debeli nanosi suhih trav in očitno neprimerni podplati za take razmere. Sicer odlični čevlji so na tem terenu drseli kot za stavo in strmem sestopu dodali še krepko psihološko noto. Na srečo se je vse dobro izšlo, globok vzdih olajšanja pa se je najbrž slišal daleč naokoli . Se vrneva …