bagi - Zadnja sporočila

Prima Pala spada med manjšo gorsko skupino Pal di San Lucano. To so še vedno Dolomiti, a bolj po imenu kot videzu. Tu je vse veliko bolj zeleno in poraščeno, kot so običajne predstave o tem gorovju. V bližini so po videzu veliko bolj dolomitske Pale di San Martino, kjer sva pred časom uživala na vsakem koraku (tukaj).

Tokrat sva štartala v vasici Pradimezzo, ki ima na začetku manjše parkirišče za obiskovalce. Višje jih je še več, a so namenjena le prebivalcem tega zaselka. To je tudi nedvoumno označeno. A kakšne potrebe po kršenju predpisov ni, saj je pot skozi vas kratka in dobro označena. Prava planinska pot pa se priče na robu gozda in je vseskozi dobro sledljiva. Je kar strma, saj je potrebno premagati veliko višincev v le malo kilometrih. Presenetila me je tudi pokošena steza, saj bi v nasprotnem marsikje ožemala hlače in še kaj. Kapo dol takim zanesenjakom .

Od planine d'Ambrosógn postane pot bolj visokogorska in tako je do vrha, kjer stoji bivak Bedin prav posebne sorte. Poleg spalnega dela ima tudi dnevno sobo, od koder so menda čudoviti razgledi na okoliške mogočneže. Menda zato, ker sva imela povsod naokoli meglo in se ni nič videlo. Se zgodi.

Povratek je potekal po smeri dostopa, ker druge smiselne povezave ni. Vroče nama ni bilo, saj je nebo nepričakovano poskrbelo za vodno hlajenje. Dežno opremo imava na srečo vedno s sabo, tako da nama ni bilo hudega. Kmalu sva bila na izhodišču, kjer je bil parkiran le še en avto. Ti kraji niso tarča množičnega turizma in tudi zato imajo poseben čar. Sledila je le še vožnja domov, smrk, smrk, a še prideva .

Koordinate izhodišča (Pradimezzo) : 46.3395247N, 11.9708036E

Cima d'Auta spada v predgorje Marmolade in ima dva dostopa. Eden je *Via normale*, drugi pa je zelo zanimiva ferata Paolin Piccolin iz daljnega leta 1969. Je precej nepoznana, saj množic tu zagotovo ni. Za to je zaslužen predvsem dolg dostop, saj je od zadnjega parkirišča potrebno premagati več kot 1000 višincev. A kdor se potrudi sem gor bo nagrajen s krasno ferato in čudovitimi razgledi .

Midva sva po običaju vse skupaj povezala v krožno pot, tokrat celo v osmico. Razlog je bila odprta koča Baita dei Cacciatori, kjer sva si ob povratku z vrha privezala duši. Zjutraj se nisva pustila motiti in sva se kar takoj odpravila do ferate. Ta ima dva dela. Prvi del poteka po žlebu, drugi del pa po ostenju Cime d'Auta. Ferata je kar zahtevna, detalj dosega C/D težavnost. Jeklenice so vseh sort, od stare ohlapne šole, do kot struna napetih. Pogrešala jih nisva nikjer in brez večjih težav sva zlezla na vrh.

Sestopila sva po *Via normale*, ki kljub imenu ni ravno sprehod. Tudi tu je precej izpostavljenih mest, ki pa so dobro varovana in povprečnemu gorniku ne bi smela predstavljati težav. Ta pot je pokrajinsko zelo lepa, saj poteka na področju z obširnimi razgledi. Midva sva nekje na sredi poti zavila nazaj proti koči, lahko pa bi nadaljevala še odcep ali dva naprej. Naj ostane še nekaj za naslednji obisk . Več v foto-zgodbi …

Koordinate izhodišča (Colmean) : 46.3783822N, 11.8940033E

Verjetno misliš pot 765 proti Taibonu? Smerokaza nisem videl, kakšne poti naprej tudi ne. Megla je bila žal preveč nadležna. Ima pa to isto pot Mašera opisano v svoji knjigi Dolomiti po dolgem in počez. Kratek povzetek je, da si po njej ne želiš navzdol .

Zapisal sem prosto po Emilu . Bo zrihtano.

Hvala Panda, nekaj jih je še na zalogi, a čisto drugo področje .

Za ponoven obisk Rosengartna sva si vzela še en dan. Prvi dan nama je bil tako všeč, da bi bil greh oditi kam drugam (tukaj). Tokrat sva za glavni cilj izbrala markantno goro Roda di Vaèl, a sva se nanjo odpravila kar se le da na široko .

Štartala sva blizu prelaza Passo Carezza. Parkirišče je brezplačno in je hkrati tudi začetek poti s prvimi smernimi tablami. Ta naju je najprej vodila mimo koče Rif. Paolina, nato pa sva šla po dolgi in razgledni 552 vse do koče Rif. Fronca. Takoj za njo so oznake za ferato Santnerpass, po kateri sva se povzpela na istoimensko sedlo. Tam sva presenečeno zrla v povsem novo kočo Rif. Passo Santner in se mimo znamenitih stolpov Vajolet spustila do koče Rif. Alberto in še naprej do Rif. Vajolet in Rif. Preuss. Koč malo morje, a v sezoni je praktično nemogoče rezervirati prenočišče. To so neverjetno obiskani kraji in take množice lahko zaslediš le še v Sextencih.

Vračala sva se po poti 541 do sedla Passo Zigolade in dober kilometer za njim zavila desno na pot 551, smer Roda di Vaèl. Na vrh vodi netežavna grebenska ferata, zato je iz te smeri veliko pohodnikov. Drugače je na nasprotni strani, po kateri sva nadaljevala krog. Sitna škrbina Sforcela de le Rode preprečuje množičen obisk, saj kratek odsek zahteva več znanja kot celotna ferata na drugi strani gore. Hitro sva bila čez in sledil je le še spust do koče Roda di Vaèl in še naprej v dolino po poti 548. Še prehitro sva sklenila krog in za nama je bil še en čudovit dan v Rosengartnu . Več v foto-zgodbi …

Koordinate izhodišča (Passo Carezza): 46.4046708N, 11.6135003E

Catinaccio d'Antermoia, oziroma Kesselkogel sva prvič obiskala pred leti, ko sva Dolomite Rosengarten raziskala podolgem in počez (tukaj). To je bil najin prvi obisk Dolomitov sploh in takrat sva bila nad videnim navdušena . Zato sva se tokrat z lahkoto odločila za ponovitev dela poti, le dostope sva izbrala druge.

Štartala sva v vasi Muncion nedaleč od bolj znane Pozza di Fassa. Kakšnega posebnega parkirišča za obiskovalce tu ni, je pa ob robu ceste prostora za cca 20 avtomobilov. Nekaj je tudi urejenih parkirišč, a so v privatni lasti. Po dobri asfaltni cesti sva nadaljevala v smeri koč Rif. Gardeccia in Rif. Stella Alpina. Cesta je že na začetku označena kot zaprta za javni promet, a nekaj avtomobilov je vseeno peljalo mimo naju. Pred Rif. Gardeccia je tudi veliko parkirišče, tako da naj se vsak odloči po svoji vesti.

Sledil je vzpon do koč Rif. Vajolet in Rif. Breuss in še naprej do koče Rif. Passo Principe. Toliko koč kot v Rosengartnu vidiš le malokje. Če sem prav štel, jih je v visokogorju dvanajst, le malo nižje pa so vsaj še štiri. Tudi to kaže na priljubljenost tega območja Dolomitov. Kakorkoli že, sledil je vzpon na tritisočaka Kesselkogel. Niti slučajno nisva bila edina, na isti cilj se je podala cela stotnija . Nekako sva rešila tudi ta izziv in se po drugi strani gore spustila do prelepega jezera Lago d'Antermoia. Tudi tu je bilo seveda polno ljudi, tako da sva si vzela čas le za krajši postanek pri koči Rif. Antermoia, nato pa nadaljevala po začrtani poti. Skoraj po začrtani . Lepota pokrajine naju je poklicala še na obisk pastirske doline Val de Dona, nato pa sva se le odpravila proti izhodišču. Več v foto-zgodbi …

Koordinate izhodišča (Munzion): 46.4469497N, 11.6901594E

Kompass Karten ima kombinacijo obeh

@rokeg ... odlične palice za pospravit v nahrbtnik so italijanske Fizan Compact 4 (tukaj). Par tehta le 340 g, zložijo se na 51 cm, material letalski aluminij. Za povrh so izredno poceni, zaradi česar sem bil na začetku precej skeptičen. A brez potrebe, sem jih že več kot temeljito preizkusil . Cena je nizka zaradi robotske proizvodnje, zelo so cenjene tudi na ameriških * long distance * poteh.

Mirank hvala za ideje, bbugari glede vprašanj pa takole ...

1. SVK-ja sva imela navlečena, nisva pa jih uporabljala. Ferate niso težke, subjektivna ocena seveda, so pa možni zastoji v težjih odsekih. Tudi pri fotkanju na takih delih včasih prav pride
2. Od koče do koče, hmmm ... kolikor se spomnim okoli uro in pol. Ta del poti je dolg ene 5 km.
3. Tam kjer sva midva parkirala je predzadnje parkirišče tik ob cesti. Sicer je plačljivo, a midva sva se naredila malo Gorenjca in sva ignorirala avtomat . Zgodilo se ni nič, je pač že jesen.

Res je, ampak se ne da več spremeniti

@puhipuhi ... za vse skupaj sva porabila 11 ur, kamor je všteta tudi dobra ura postanka pri kočah

Vsake toliko obiščeva vrhove kjer sva nekoč že bila. Tokrat je bil to Monte Paterno s pogledom na znamenite Cime. Če je le mogoče izbereva drugo izhodišče, da se ne ponavljava preveč. Tokrat sva prvič štartala iz doline Val Fiscalino in uspel nama je krasen krog. Po mojem mnenju je to najlepši dolinski pristop za obisk tega okoliša.

Val Fiscalina ima tri parkirišča. Najvišja dva sta plačljiva, tisto v Moos-u pa je brezplačno. Marsikdo koristi zelo pogoste avtobusne prevoze, da prihrani nekaj kilometrov hoje po cesti. Od končne postaje pa se prične pešpot do obnovljene in povečane koče Rif. Fondovalle. Tam sva zavila desno na pot 102 v smeri koče Rif. Locatelli, ki stoji na eni najlepših lokacij v vseh Dolomitih. Temu primerno je tu ogromno turizma, a cene so vseeno nižje kot pri nas. Le kako jim to uspe ?

Od tu bi lahko odšla po promenadi v smeri naslednje koče Rif. Lavaredo, a sva se odločila za obisk Monte Paterna po ferati Innerkofler. Ta je izjemno zanimiv ostanek WW1, kot še marsikaj tod okoli. Obisk vrha je bil množicam primerno počasen, so pa na dveh zahtevnejših delih uredili dvosmerni promet. Sestopila sva po zavarovani poti Passaporto in se čudila neverjetnim množicam obiskovalcev pod nama. Jesen je tu, pa še med tednom sva prišla. Ni za verjeti .

Po obisku koča sva nadaljevala v smeri jezera Lago di Cengia in koči Rif. Pian di Cengia po oznakah 104. Ta del je pokrajinsko zelo lep, pot pa prava poslastica. Široka in utrjena, kjer lahko vklopiš avtopilota in občuduješ naravo okoli sebe. Do nižje ležeče koče Rif. Zsigmondyhütte vodi precej bolj planinska pot z oznako 101, še naprej v dolino Val Fiscalino pa tista z oznako 105. Tam sva tudi zaključila krog in se odpravila proti izhodišču. Povzetek je lahko samo eden … toplo priporočam . Več v foto-zgodbi …

Kordinate izhodišča : 46.6735594N, 12.3604142E

Ponovno sva obiskala te lepe kraje, tokrat spet celotno Dibono in za posladek še Cristallo di Mezzo. Za razliko od lani (tukaj) je nekaj delov poti v prvem delu še bolj zdrtih od vode, so pa markacije v drugem delu poti povsem obnovljene. Rdeči kvadratki so vidni že od daleč, kar prav pride pri prečenju nekaterih odsekov. Varoval je za izkušenega gornika dovolj, ravno sprehod pa niti Dibona, niti Bianchi seveda ni. Okolica koče Rif. Lorenzi postaja nevarna, saj se je vdrla že glavna terasa. Tudi dolg in strm spust po bivšem smučišču je še vedno en velik nebodigatreba, vsaj za naju. Na zaključku sva vedno umazana kot dva mala praseta . Dobra novica pa je, da je vlečnica do koče Lorenzi spet aktivna. Je pa bolj *Self-service* varianta, ali po domače pomagaj si sam ( fotka 70 ) .

Koordinate izhodišča (Ospitale d’Ampezzo) : 46.602968, 12.142490

Ponovno sva obiskala te lepe kraje, tokrat spet celotno Dibono in za posladek še Cristallo di Mezzo. Za razliko od lani (tukaj) je nekaj delov poti v prvem delu še bolj zdrtih od vode, so pa markacije v drugem delu poti povsem obnovljene. Rdeči kvadratki so vidni že od daleč, kar prav pride pri prečenju nekaterih odsekov. Varoval je za izkušenega gornika dovolj, ravno sprehod pa niti Dibona, niti Bianchi seveda ni. Okolica koče Rif. Lorenzi postaja nevarna, saj se je vdrla že glavna terasa. Tudi dolg in strm spust po bivšem smučišču je še vedno en velik nebodigatreba, vsaj za naju. Na zaključku sva vedno umazana kot dva mala praseta . Dobra novica pa je, da je vlečnica do koče Lorenzi spet aktivna. Je pa bolj *Self-service* varianta, ali po domače pomagaj si sam ( fotka 70 ) .

Koordinate izhodišča (Ospitale d’Ampezzo) : 46.602968, 12.142490

@bbugari1 ... poglej si tale moj link izpred dveh let ... povezava. Glej prispevek z dne 29.8.2023. Tokrat sva prišla do fotke 71 na tem linku, nadaljevanje na fotkah 72 in 73 pa je sedaj v še precej slabšem stanju kot takrat. En kup je novih grap in še več podrtije na že itak konkretno strmem terenu. S precej več časa bi morda vsaj poizkusila, a glede na videno sva raje obrnila. Tokrat je bil namreč problem priti že do brvi ( fotka 81 na tej strani ), ker je že tu vse sesuto in sploh ne veš kako bi prišel do nje. Torej prehodno da ali ne ... verjetno da, zagotovo pa daleč od enostavnega in z obilo časa

@bbugari1 ... res je. Preveril sem podatke z Garmina in midva sva hodila točno dve uri .