bagi - Zadnja sporočila

Za obisk te lepe poti sem tokrat moral malo bolj zgodaj vstati . Zapeljal sem se proti Gemoni, po slovensko Huminu, ter parkiral v zaselku Artegna blizu nje. Tam je parkirišče za nekaj avtomobilov in kar takoj tudi table za začetek poti. Ta poteka ob hudourniškem potoku Orvenco, ki so ga izdatno regulirali s pregradami. In ravno te so zaslužne za številne lepe slapove, ki so v tem letnem času še posebno vodnati . Pot se zaključi pri gostišču Al Tulin, povratek pa poteka po eni od označenih sestopnih variant.

Da izkoristim suh dan med številnimi deževnimi, kot tudi dolgo vožnjo se nisem prec vrnil na izhodišče. Za dodaten cilj sem izbral Mali Karman, z vzponom po levem pobočju in poti 715, sestopal pa sem po desnem grebenu po poti 714. Sledil je še obisk nižjega grebena z vrhovoma Monte Campeon in Monte Faeit na čelu in se po drugi strani vrnil na izhodišče v Artegni. Več v fotozgodbi …

Koordinate izhodišča (Artegna) : 46.248153, 13.158545

Lokalni hribčki v bližini mojega doma so v zadnjih letih dobili nenavadne table, ki so pritegnile mojo pozornost. Na vsaki je QR koda, ki te popelje na internetno stran Merjaščeve poti (link). V ozadju tega projekta je Osnovna šola Sostro, ki je ob pomoči PZS trasirala pot in označila vrhove. In ravno pri teh oznakah Merjaščeva pot močno izstopa od podobnih. Prav vsi vrhovi so označeni z lepimi, namenskimi tablami. Kar 33 jih je, njihov izbor pa daleč od običajnega. Pri nekaterih sem se kar precej čudil, po katerem ključu so jih izbrali .

Vse skupaj poteka v sredogorju med 400 m in 800 m, vezne točke pa so nekako podružnice OŠ Sostro. Originalen zemljevid poti se nahaja na isti internetni strani, kot tudi podroben opis (link). Ta mi je v nekaj primerih kar prav prišel, ker na omenjeni povezavi ni GPS sledi, niti je nisem zasledil kje drugje. Ni mi preostalo drugega, kot da grem in se prepustim poti ...

Sledenje mi načeloma ni delalo težav. Unikatne črno/rumene markacije so skoraj povsod in dovolj pogoste, le videti jih je treba. So vseh oblik, od krogov, do črt in puščic. Nad videnem sem bil vsekakor pozitivno presenečen . Ni pa vse tako, kot bi moralo biti. Markacije se nekje ne držijo trase na zemljevidu in opisa na Merjaščevi strani, spet drugje jih začudi ni. Kar nekaj časa sem porabil za odkrivanje pravilnega nadaljevanja, tudi kakšen dodaten kilometer se je nabral. Te orientacijske zanke bom predstavil pri foto-zgodbah po posameznih dnevih.

Celotna dolžina poti je 76 km s 3500 m višincev, merjeno z Garminom od Osnovne šole Sostro do zadnjega vrha Kržareja. Vsi raziskovalni kiksi so že odšteti . Hodil sem tri dni, predvsem zaradi logistike prevoza. V povprečju se je nabralo dobrih 25 km na dan, kar je v teh kratkih zimskih dneh čisto dovolj. Najkrajši je bil prvi z 21 km, najdaljši pa zadnji dan z 29 km.

Še tole, od kod ime Merjaščeva pot? Kdor jo bo prehodil mu bo hitro jasno. Tu so doma listnati gozdovi in v njih so merjasci domačini. Veliko je razritega, nekaj je bilo tudi povsem svežega, srečal pa nisem nobenega .

@bernarda ... vsaka koča ima kakšno ležišče viška za primer zelo slabih vremenskih razmer, a ob lepem vremenu te bodo težko prenočili, sploh Avstrijci. To so bolj trenutne odločitve oskrbnikov, na katere ne moreš z gotovostjo računati. Naših variant spanja tam ne poznajo.

Na vsaki planini se tudi ne da prespati, na nekateri pa je to možno. Se bo pa Septembra Karnijska 403 malo umirila zaradi zaključka dopustov, če ti to obdobje seveda ustreza.

JAMAMAJ, japonska sviloprejka. Razpon kril približno 15 cm, se pravi krepko moško dlan . Fotkan na gozdni poti v okolici Grosuplja.

To ni edini teptalec, ki propada na odprtem. Blizu tega, ki sem ga fotkal je še eden z vlečno kljuko. Propadla je tudi plinska postaja tik ob planinski poti.

Kanina že dolgo nisva obiskala, zato sva se nanj odpravila po nama najljubši varianti, iz Nevejskega prevala. Namero bi kmalu preprečil jutranji dež, ki ga ni bilo v nobeni napovedi. Le nekaj minut pred parkiranjem je ponehal in pokazala se je jasnina . Popoldne so bile sicer napovedane plohe, a upala sva na najboljše in se odpravila na pot ...

Na sedlo Bela peč sva se povzpela mimo koče Rif. Gilberti in bolj ali manj vodoravno nadaljevala proti bivaku Marussich. Tam sva grulila številnim obiskovalcem, nato pa zavila v pobočje proti ferati Rosalba Grasselli. Ferata dosega C stopnjo, jeklenice so obnovljene, a mestoma precej ohlapne. Veliko je tudi prostega poplezavanja, še najbolj naju je vse skupaj spominjalo na Plemenice. Od bivaka sva tako v dobrih dveh urah prilezla na vmesni Vrh Krnice in nato še na končni cilj Kanin. Tam je bilo več obiska, predvsem iz smeri ferate Julija. Iz slovenske smeri nisva srečala nikogar. Nekoč zelo obiskan vrh je iz doline pač predaleč za povprečnega gornika. Veliko lažje je dostopen iz Italije, pa še smeri so bolj atraktivne .

Sestopala sva po slovenski strani mimo bivšega smučišča Kanin. Tam takoj stopijo v oči zapuščeni in propadajoči stroji, ki jih niso zmogli pospraviti v namenske garaže. Žalostno in nemarno od upravljalcev. Od D postaje sva se dvignila do Škrbine pod Prestreljenikom in se nato spustila proti Prevali. Vmes naju je naprala ploha, ki se je nakuhala v nekaj kratkih minutah. Na srečo sva imela vso dežno opremo s sabo in nama ni bilo hudega . S sestopom sva nadaljevala po italijanski strani in se krožno vrnila na izhodišče. Več v foto-zgodbi …

@dprapr ... Ko bo telefon znal narediti vse to, kar je potrebno za kvaliteten prispevek bom zelo vesel. Če imaš kak tak model, mi kar sporoči znamko . Kar se turbo dizelce tiče, ja, poleg hitrosti je še zelo šparovna. Za mene, Gorenjca, idealna kombinacija .

@jernejletica … res je, hvala . Pripraviti kvaliteten potopis je ogromno dela in to ve samo tisti, ki je to kdaj počel. Vzame vsaj toliko časa kot sama hoja. Najprej je treba posneti dobre fotke, nato izmed množice izbrati prave za dobro zgodbo, jih urediti, napisati komentarje, sestavii potopis in še kaj bi se našlo. Posebno zahtevne so tiste poti, ki še niso bile objavljene. Brez nekega notranjega zadovoljstva tega ne bi počel.

Sem pa vesel, da kdo izmed bralcev dobi navdih za kaj novega ravno iz teh objav. Svet je lep, če ga le tako vidiš .

Hvala vsem skupaj, nekaj odgovorov sledi :

@Lijaneja ... v takih brezpotjih ne uživava, niti ne vem če jih zmoreva vključiti v tako dolgo turo. Več nama pomeni postanek na Pogačniku .

@Lisac ... morda ti bodo glede tega brezpotja prišli prav stari zapisi iz foruma PZS ( https://www.pzs.si/forum-zgodovina.php?pid=2470 )

@Opazovalec ... časovnice so vedno nehvaležen podatek za razliko od bolj eksaktnih kilometrov in višincev. Vsak je namreč svoje sorte hodec. Dirkači bodo vihali nosove, počasnejši bodo bentili .

A naj bo …. za celotno krog skupaj s pol urnim postankom v Pogačniku sva porabila dobrih 13 ur. Nimava se za hitra hodca, a ravno postanki so najin plus. Rabiva jih zelo malo, hodiva pa lahko cel dan. Običajno naju mladci prehitevajo po levi in desni, a na koncu sva pred vsemi. V avtomobilskem žargonu so oni bolj novodobni električarji z dobrimi pospeški, a veliko postanki, midva pa klasična dizla. No ja … Mateja je nekaj mlajši model in ima že vgrajen turbo .

Nestabilno poletno vreme nama preprečuje daljše izzive, zato pridno obiskujeva domače gore. Predvsem tiste, kjer že res dolgo nisva bila in ena od teh je Razor. Noben dostop ni prav kratek, midva sva izbrala tistega s čim manj vožnje .

Štartala sva pri *Ruskem križu* na vršiški cesti, se odpravila proti Krnici in čez Kriško steno stopila na zgornjo planoto. Postanek sva naredila v Pogačnikovem domu na Kriških podih in se po vročih pobočjih podala na Razor. Mini feratico proti vrhu poznava, se ji pa lahko reče kratka in sladka . Sledil je povratek do sedla, smer Vršič in spust po severnih pobočjih Razorja do zelenice z razcepom poti. Tam sva sledila spodnjo pot proti Mlinarici in se po vročem in soparnem prečenju končno pridružila zgornji poti proti Vršiču. Sledil je še sestop po stari cesti do Tonkine koče, nato sva nekaj malega asfaltala in se po bližnjici spustila do tretjega ovinka. Tam sva že zagledala avto in s tem zaključila krog. Več v foto-zgodbi …

Celotna pot je brez posebnosti. Kriška stena je zagruščena kot je vedno bila, podobno je s sestopom po severni strani Razorja. Snega ni nikjer, pohodnikov tudi ne. V Pogačnikovem domu dela sama mladina, postrežena pa sva bila takoj. Frišno skuhana in odlična kava=3€, pločevinka Uniona=6€.

Če koga zanima snežišče v Hudičevem žlebu na Hanzovi, posredujem slab teden staro fotko. Posneta je od Poštarce.

Mosovnik ... prav lepa hvala .

V vročem poletju prav pride čim bolj senčna pot. Malo sem pobrskal po spominu in hitro sva se odločila za Sentiero Carlo Chersi, ki poteka pod mogočnimi ostenji Viševe skupine. Ne samo da je senčna, tudi divja je in krasna popestritev za oči in dušo . Za nameček sva se povzpela še na Veliki Nabojs, kar se pravzaprav tudi spodobi. Sestopila sva v Žabniško krnico in se po tematskih poteh glasbe in prve vojne vrnila na izhodišče.

Pot Carlo Chersi je v celoti prehodna, zjutraj v prvem delu tudi precej mokra. Sneg ni nikjer ovira (stanje Julij 2025). Markacij je dovolj, jim pa manjka kakšna osvežitev barve. V vršnem delu je pot na Nabojs dodatno varovana in ni več tako zahtevna kot nekoč. Je pa zanimivo, da se spodaj nahaja smerna tabla za Nabojs, na vrhu so obnovljene jeklenice, vmes pa nisem zasledil niti ene markacije . Več v foto-zgodbi ...

@Transdeus ... pojdi s Pokljuke. Veliko parkirišče poleg vojašnice je brezplačno, kar potrjuje tudi tabla ob cesti. Le malo naprej je občinsko parkirišče, ki pa res stane 7€ na dan.

@LISAC ... lahko da naju je kakšna opazovala, ampak videla nisva prav nobene . Zaradi vročine sem bil še posebej pozoren, ampak ni bilo kaj videti. Je pa okoli Koštrunovca ogromno planik, v Velski dolini pa nekaj tropov neboječih gamsov.

Sem uredil tako da bo prav

Spet so nama zadišali domači hribi in zato obiskujeva vrhove, ki jih že dolgo, dolgo nisva. Eden takih je Mišelj greben z njegovim vazalom Koštrunovcem. Nanj sva se odpravila s Pokljuke. Blizu je, tako da nisva rabila prezgodaj vstati in še eno redkih brezplačnih parkirišč ima .

Uvod je znan, že mnogokrat prehojen. Po triglavski magistrali sva se čez Studorski preval spustila na pobočje pod Toscem. Tu sva srečavala številne pohodnike, ki so se odpravljali na našega očaka. Nekateri lahkih, drugi težkih nog, a vsi z istim ciljem.

To pot pa sva na odcepu za Voje zapustila in se po prečni bližnjici spustila do planine pod Mišelj vrhom. Tam sva nekaj časa sledila markirano pot in se pri rogatcih odcepila desno na neoznačeno pot. Ta odcep je pomemben, a je slabo viden in ga je zlahka zgrešiti. Še višje sva pri velikem balvanu zavila po svoje v smeri Koštrunovca. Sledila sva živalske stečine, saj je marsikateri prehod zaraščen in bi izgubila preveč časa z iskanjem najkrajše poti. Kakšnih večjih težav nisva imela in kmalu sva stala na prvem vrhu, Koštrunovcu. Je pa na tej poti toliko planik, da kljub pazljivosti zagotovo kakšno pohodiš.

Sledil je eden od težjih delov, vzpon na Mišelj vrh. Predelati je treba kar nekaj višincev, ključni del pa je kamin s plezanjem do dvojke. Najlažje ga je premagati po desni rampi, je pa skala zaobljena in brez pravih oprimkov. Tudi nadaljevanje je strmo in krušljivo, tako da previdnost ni odveč. Spust z vrha in nadaljevanje po grebenu tudi postreže z dobro mero zahtevnosti. Greben je na nekaj mestih precej ozek, smer v nadaljevanju včasih vprašljiva, nekaj je tudi poplezavanja po krušljivem terenu. Ravno nasprotno je vzpon na Mišelj konec BP in solidno uhojen.

Povratek je potekal po Velski dolino do Vodnikovega doma in še naprej po jutranji poti čez Studorski preval na izhodišče. Dolga pot, ki jo bova še ponovila . Več v foto-zgodbi …