lijaneja - Zadnja sporočila

Že nekaj časa me je mučila misel, da opravim to pot. Včerajšnji dan sem imel srečno roko, saj se je vse poklopilo, tudi vreme je bilo fantastično. Če zanemarim nehumano zgodnje zbujanje, dolgo vožnjo in pomanjkanje družbe, je bil dan zares neponovljiv. Ker vem, koliko zmorem, sem se nase popolnoma zanesel, malce me je le skrbelo, da ne bi kje preveč zašel, saj je pot, kljub temu da je na kartah zarisana, ponekod izredno težko sledljiva in posebno v visokih travah zahtevna.
Parkiram v vasi Žaga ob 6.15h in ker je že svetlo, ostane lučka v ruzaku. Najprej si sledijo tri planšarije, slabe izkušnje imam pri drugi, saj sem pred leti (ko mi je bil cilj Turn pod Črnim Voglom) kar nekaj časa iskal nadaljevanje poti. Tokrat je šlo kar gladko, me je pa močno bremzala hoja po 'Dolini', kjer so ogromne travne ruše z luknjami. No za nagrado sem se tam posladkal z dozorevajočimi malinami, kjer jih je za cel nasad. Po treh urah dosežem sedlo 'Med Baban', kmalu se usmerim proti mojemu prvemu cilju Zelene čuklje, vendar me pogled na karto preusmeri levo. Zmoto sem ugotovil 10min pod Vrhom Žlebi Poskušam sestop po bližnjici, kjer je kar nekaj skalnih skokov, iz dna pa je bil vzpon na Čukljo lažji. Z vrha poslikam okolico, na hitro sestopim, na pot proti Vrhu Žlebi pa se v izogib skokom rajši vrnem po lažji, vendar precej daljši poti, tako, da sem jo dobršen del danes prehodil dvakrat. Ker sem "Ta visoko Rosajansko pot" že nekajkrat prehodil, (mislim samo na del poti, ki pelje po državni meji) mi je bilo nadaljevanje popolnoma znano. Vrhovi so si sledili eden za drugim, italijanski rdeči trikotniki so mi kazali pot. Ker se je potebno kar nekajkrat spustiti v globoke škrbine in zopet izplezati, je čas tekel in nič rekel...
Na vrh Kanina prisopiham uro dvajset pred zadnjo vožnjo žičnice v dolino. Kot pred leti sem bil zopet na preizkušnji, koča zaprta, bivaka ni več, celo sendvič še v ruzaku... Ni izbire. Preklopim na trail in pet do štirih sem že v žičniški zgradbi. V 33 minutah vožnje sem pomalical, se preoblekel in že mislil, kako bom dvignil palec, da se udobno zapeljem do avta v Žagi. No, tudi to se je dobro izšlo. Doma sem tik pred mrakom, zadovoljen, vesel, rahlo utrujen.
Upam, da bom pod tem naslovom prebiral čim več objav ponovitev te malce zahtevnejše ture.

Med pripravami na to dejanje sem iskal mladeniča, ki bi mi pomagal nositi štrik, pa se mi je javil kolega brez kondicije, tako, da sem štrik nosil sam, prav veliko pa ni manjkalo, da bi moral tudi njega.
Štartava malo po šesti s spodnjega parkirišča, saj je bilo zgoraj že vse zabito. Da nama že na začetku ni šlo prav dobro, je pokazala ura pri bivaku - 8.15h. V tem času sem ponavadi že pod meliščem Škrlatice. Nič ne de, dan je dolg, konec koncev lahko obiščeva samo eno goro, namesto planirani dve. Na Škrlaticini rami vsi zavijajo levo, midva pa čez, v Kotel. Na skalo dam sušit popolnoma vse cunje, tavelko flašo pijače zakopljem v sneg. Ker v strmem melišču ni več snega, jaz pa s štrikom in brez palic crknjen dosežem odrešilne skale, ki pripeljejo na vrh rokavskega ozebnika. Tu me je zopet pokopal moj slab spomin. Po dveh (znanih) raztežajih me višje zavedejo štanti z gurtami. Kmalu zabredem v dobro štirico, ki me je, hvala bogu, hitro zavrnila. Ker ima kolega (že tretjjič) fantastične veze hitro izvem (in se tudi sam domislim,) da je treba tam zaviti desno in se držat možicev). Ja, alpinisti so si zamislili direktno smer, ki bi mene lahko pokopala. Naprej je šlo kot po maslu, vrv sva vseeno nesla na vrh, za spust sva jo nekajkrat uporabila. Vremenarji so dobro zadeli glede meglic, ki pa so bile pri povratku kar dobrodošle. Seveda sva šla tudi na Srednji Rokav, na sedelce sva se vrnila v slabe tričetrt ure.
Spust v Kotel, vzpon na ramo, pa zopet sestop, kar dolga do bivaka in še daljša do avta. Pri bivaku se razideva, jaz preklopim na 'trail', točno ob osmih pred Šlajmerjem odložim ruzak, vzamem baterijo, palice in telefon, pa pospešeno nazaj v breg...

Super, Ivo! Na 12. slikci bi bil tudi jaz rad enkrat slikan.

Mislim, da je za odtenek zahtevnejše, posebno v mokrih travah.

Rdeče zarisana varianta je čist o.k., jaz se jo poslužim, kadar so v žlebu ljudje in se izognem morebitnim projektilom.

Ogromna rana na sliki 6,7, ki se je 'zgodila' minulo zimo.

No fantje, dejmo nehat.

Čestitke obema, še posebej pa novemu, mlademu, pravemu Slovencu.
Na naslednjih hribovskih pohodih pa obvezen nahrbtniček.

Hvala za kompliment, Dejan!

Pot čez Pasje pečine je bila v nedeljo še vedno zaprta, ignorirat zaporo je smrtno nevarno, saj je pot odneslo v zelo strmem, skalnem delu. Alternativna pot čez Pirčev vrh je daljša za štiri minute, kakšnih 40m dodatnega vzpona pa je tudi zanemarljivih.
Po poplavah so se vrnili domači turisti, dela na novi šestsedežnici lepo napredujejo. Žal ni več nobenih rožic, je pa toliko več kravjekov. Naj omenim še solidno postrežbo z dobro in poceni hrano v Jarškem domu.

V soboto me je iz čistega firbca spet vleklo gor. Pred kratkim nagrajena in lepo obnovljena, ter brez snega ali ledu, pa še ruzak je bil zato lažji. Vrhnji, od strel močno razbiti del so lepo obnovili, opazil sem kar precej novih jeklenic, pri skoraj večnem snežišču so jeklenico napeljali višje ob steni, s tem bo spomladi lažji sestop z nje. Glede masovnosti nisem izbral najboljšega dne, saj je bilo na vseh poteh ogromno ljudi, s tem je večja verjetnost zapadnega kamenja. Zdrznil sem se ob kakšnem dvokilogramskem projektilu, ki je četrt ure hoda pred sedelcem s Hudičevim stebrom brez opozorila (odbijanja od sten) treščil ob tla kakšnih 15m od mene. Drugače prijetna hoja ves čas po senci, zato sem si privoščil kakšno deset minutno sončno martinčkanje na vrhu Hudičevga stebra. Po kratki plezariji do vrha sem si moraj skoraj izborit prostor za mojo rit. Posušim cunje, pomalicam, poslikam... in se po dolgih letih zmislim, da bi bilo dobro pokukat na vzhodni Zvonik. 40 višincev dobre dvojke in kratek užitek v samoti na vrhu.
Vrnem se proti vrhu gore, ter po grebenski sestopim na Vršič, kjer zopet (Bovec) dvigujem palec...

Zares je muka hodit po njej. Najboljši čas za na VMP (grapo in Dnino) je junija, ko je oboje lepo pod snegom.

Hvala, fanta!
Super. Vsekakor pa boš moral pohiteti, žičnici se namreč obeta konec obratovalnega dovoljenja.

Iskrene čestitke. Jaz sem pa tiste konce v zadnjih letih najbrž kar 'usodno' zanemaril.

Do konca tega tedna, potem pa samo še ob vikendih.
Kateri vrh ti še manjka, Matjaž?

Oo, super novica, Bojan. Pa še po cesti je bližje.

Lep dosežek, Ivo in čestitke. Ker poznam tvoj pogled in razlago glede naših dvatisočakov, ti seveda ne oporekam. Moj pogled na zadevo je popolnoma drugačen, saj obsega razširjen spisek širšega kaninskega območja kar 50 vrhov nad 2000 metrov višine, kjer me čaka še veliko dela, obiskat jih moram še točno dvajset. Zadeva je precej negotova, saj zaradi oddaljenosti, zaprtosti koče, ter grožnji, da žičnica obratuje samo še letos, zadeve ne bom uspel zaključiti.