lijaneja - Zadnja sporočila

v majskem Planinskem vestniku o preživetju v snežnem plazu na Norveškem.

Vabljeni na enega redkih pohodov, ki so se obdržali iz hribovskih najlepših časov.
https://www.pzs.si/koledar.php?pid=23729

Včeraj sem se zopet podal v KSA, za tako slabo cesto je škoda tudi ženinega avta, zato zahodim že od tal, čeprav je ura kazala že četrt čez šest. No, s časom se nisem obremenjeval, saj je bila vremenska napoved obetavna. V Klinu skrenem proti Repovem kotu in lej ga, šmenta, malo nad tolmuni zaradi nepozornosti uberen neko stezico v levo, ki me pripelje na gamsov teritorij. Ni se mi ljubilo vračat, po zdravem ruševju in čvrstih skalnih oprimkih sem kaj hitro spet na stezi. Višje je nekdo z rdečim, malo pred sedlom pa z rumenim sprejem namalal pike in križe, ki sem jim uspešno sledil vse do vrha Srebrnega sedla, kjer sem prvič ugledal tudi sonce. Sprehodim se še do Najvišjega roba in si privoščim krajši počitek. Razgledi perfektni, vetra nobenega, do zahodnega vrha Planjave, kjer sem se skoraj za celo uro utaboril, sem rabil še dobre pol ure. Na glavnem vrhu so se izmenjavali obiskovalci, večina iz smeri Kamniškega sedla, kamor sestopim tudi jaz. V kočo ne vstopim, saj sem kelnarco spoznal že v soboto. Za sestop po melišču se nisem odločil, saj računam za konec tedna na trikrat daljšega...

Blablabla...

Hvala, Radko!
Ja, ta lepa tura mi bo na vsak način ostala še dolgo v spominu, saj nikakor ne morem pregnat misli, da sem bil najbrž eden zadnjih, ki sem se srečal s preminulima mladeničema.
Njunima družinama izrekam iskreno sožalje.

In to bo tako ostalo. Ta pot (in še marsikatera druga) bo le še zgodovina.
V kočah je le še čaj in 'ričet brez' pod cenovnim nadzorom, vse ostalo je zasoljeno.
Poleti (ko so koče odprte) je manj železja in opreme v ruzaku, namesto nje tekočina in hrana, norca pa naj se delajo iz tujcev ali turistov, ki gredo dvakrat na leto v hribe in jim je strošek zanemarljiv. Od mene ne dobijo niti krajcarja.

Zakaj pa niste šli do vrha po grebenu Dolgih sten?

Vremenska napoved za včerajšnji dan je bila super, dejansko vremensko dogajanje je bilo pa še boljše. Baza oblakov nad najvišjimi vrhovi, temperatura za prste oblizat, nekaj vetra le ob vračanju z Okrešlja na Kamniško sedlo in na njem, sicer pa božanski dan. Ljudi sem srečeval na vseh poteh, največ v plezalnem delu na sedlo, kjer sem moral najprej prehitet za avtobus Hrvatov, nakar sem srečal še večjo strnjeno množico, ki so sestopali.
Ob pol šestih parkiram tik pred nesmiselnim prometnim znakom na Jermanci. Ker za turo ni bilo potrebe po nobeni dodatni opremi, sem z lahkim ruzakom v dobri uri že na čaju v koči. Zamenjam majici in med redkimi, kratkotrajnimi kapljicami dežja sestopim proti Okrešlju, pri 'koči v gradnji' se nič ne ustavljam. Na koncu jase me zmoti tabla z napisom, da je do Mrzle gore tri ure in pol. Res ne vem, kdo je odgovoren za to šlamparijo. No, moja ura je pokazala 1.35h. Posledice nedavnih ujm so vidne vsepovsod, stezica je nekajkrat preusmerjena. Na vrhu poslikam okolico, no le pri tem dejanju bi bilo sonce dobrodošlo, saj so slike precej temne. Sestopam večinoma ritensko, saj tako kolena veliko manj trpijo. V bifeju na Okrešlju množica turistov, živ-žav zapustim po mrzlem piru in dobrem sendviču. Pri odhodu se zagledam v tablo, ki me spet preseneča - Kamniško sedlo ena ura. Narobe svet. Pri koči sem komaj ujel napisani čas Tam piha, sprašujejo me, kako je na Brani, pa se mi ne ljubi razlagat, da tam nisem bil in da se v hribe hodi zjutraj...
Pri Kamrci veter ugasne, pri tolmunčku si natočim hladne vode. Vožnja do doma v KB je bila prava muka, saj je cesta v izredno slabem stanju. Še dobro, da sem bil z ženinim avtom, ki je precej višji, da ni trpelo podvozje.
Na zetovo praznovanje rojstnega dne pridem ravno v času, ko so na roštilju čevapčiči...

Ni potrebe. Ti lepi posnetki flore in favne so endemični na Dolkovi špici.

Včerajšnjo jutranjo svežino po malo daljšem deževju spet izkoristim za moj hrib. Kot vedno, tudi tokrat nič ne zavijem proti Primožu, mogoče jeseni, ko bodo zrele hruške. Pri obeležju Mickine bajte skrenem levo čez Pasje pečine, saj pot čez Pirčev uporabljam le v nevarnih zimskih razmerah. Pri planšariji, kjer sem nameraval nabaviti skuto že drugič zaklenjena vrata; odkar je umrla gospa nimam sreče z nabavo te odlične dobrote, ki jo sicer kupujem spodaj, v domačiji. Sokličevi (ali morebiti nov najemnik) vztrajajo tudi poleti s tridnevnim tedenskim zaprtjem Jarškega doma, zato si lahko izberem najugodnejšo klopco za horizontalo. Po polurni pavzi v dolgih rokavih do Gradišča. Tujcev tokrat malo manj, v nihalki pa sem edini gost.

Te bomo držali za besedo!

Najbolje, da kreneš z izhodišča ob 20h. Boš prihranil na kremi in pijači.

Hvala, Jure!
Mi pa še sedaj ni jasno, kako sem pred leti splezal nanjo direktno z melišča Zadnjega dolka?? Pa seveda dol tud

Sl. 20 - saj do tam je najtežje. Višje greš, boljša je skala.

Poletje je tu, z njim pa vročina, ki tudi nižjim hribom ne prizanaša.
Včeraj sem šel gor čez Dol, saj mi je letna karta za nihalko potekla že konec junija, zato sem kupil novo. Kar prijeten hlad, na Dolu že tolikšna trava, da se nisem videl iz nje, krav pa nikjer. Vse do Gradišča se nisem nič ustavljal, ob dobrem filingu sem bil gor v uri petintrideset. Zaležim kar na klopci, saj naslednje četrt ure ni turistov. Danes udarim klasiko od Vegrada, do Primoža nekaj znancev, naprej nikogar več. V Jarškem me je presenetila Lidija, saj sem bil prepričan, da je Soklič na Velki zaključil. Avtobus mi je spet ušel, zato se do avta zapeljem s sopotnico iz nihalke. Tako intenzivno sva čebljala, da bi se kmalu odpeljala mimo mojega avta....

Javorov vrh.