Po debelem letu sem se včeraj spet namenil gor. Že popolnoma prazno parkirišče pred kočo na Gozdu je dalo slutiti, da na poti ne bo drena. V vremensko turobnem jutru sem s pomočjo palic hitro pod steno, kjer jih pospravim v nahrbtnik in si nadenem čelado. Temperatura pravšnja, železje v izvrstnem stanju. Zloglasnega snežišča seveda ni bilo več, namesto, da se po sestopu s skob spustim malo nižje in prečim grapo, me občutek shojenosti vleče kot kozla v strmino, ki je močno zasoljena in je treba prečit dve manjši grapci. Vse skupaj mi je pobralo veliko več časa, kot zimska navezava in snemanje derez. Ko pridem čez, lepo napredujem v samoti do višine 2000m, kjer se na poti pojavi prvi sneg. Sprva je bil nemoteč, bolj so me motile kakšen dan stare stopinje, ki so bile poledenele, zato si pot izbiram po celem snegu, kjer je bilo mogoče, pa po suhih skalah. Tudi te so predstavljale nevarnost, saj je bila marsikatera prekrita s tankim ledom, kar je bilo težko opazit. Z višino je debelina snežne odeje naraščala, s tem pa tudi globina stopinj, ki sem jih lahko s pridom koristil in je cepin ostal v ruzaku.
Vedel sem, da se podajam v snežno turo, da bo toliko snega (nekje ob stenah tudi do en meter) pa si nisem predstavljal. Jeklenice so v odličnem stanju, nekje napete kot struna, so pa markacisti ob zadnji obnovitvi poti mislili le nanje, nič pa na ruševje, ki se je bohotno razraslo in je že močno moteče.
Po treh urah in tričetrt dosežem vrh, ki je bil ves čas samo moj. Nekajkrat se je za kakšno minuto pokazalo sonce, sicer pa brez vetra in mraza. Vpisna knjiga v popolnoma uničeni vrečki, dam jo v sendvičevo embalažo, ki se dobro vakuumsko zapira. Zgoraj ne dočakam nikogar, obišče me le kavka, ko sem pospravil sendvič, je tudi ona odletela.
Ob povratku sem po grebenski vse do okna užival v toplem soncu, ki se je zopet pokazalo šele v Kranjski gori. Ker je bil Tičarjev dom zaprt, na terasi pa turobno vreme, grem le mimo njega do parkinga, kjer naletim na mladega fanta z imenom Grega, ki se je ravnokar vrnil z Mojstrovke, katero je tudi osvojil po Hanzovi poti. Dostavi me do avta, za kar se mu še enkrat lepo zahvaljujem.
Ne samo v gorah, tudi pri Dani je bilo mrtvilo, kjer sva bila z Gregom edina gosta...