lijaneja - Zadnja sporočila

Vabljeni na enega redkih pohodov, ki so se obdržali iz hribovskih najlepših časov.
https://www.pzs.si/koledar.php?pid=23729

Kar nekaj zadnjih dni smo ljubitelji hribov budno spremljali dogajanje pod Kotliči. Sicer meni, kot laiku velika uganka, zakaj se je v zahtevno reševanje in s tem veliko nevarnost podajalo toliko ljudi?? Držal sem pesti, da se vsi srečno vrnejo v dolino in ne bi kotliška tragedija postala še večja. No, vsekakor smo se na koncu lahko oddahnili.
Zasledil sem izredno lepo zapisan članek po uspešno končani večdnevni reševalni akciji in moram reči, da se mi je na stara leta zopet orosilo oko.
Upam, da bom ta članek znal prenesti tu gor in verjamem, da ga bo marsikdo občuteno prebral.

28. decembra, 2024 | Zapisal: GRS Kamnik
Reševalna intervencija v Kotliški grapi med 22. in 26. decembrom 2024 predstavlja eno izmed najnapornejših reševanj v slovenskih gorah v zadnjih nekaj letih. Vseh pet dni, od klica na pomoč do zaključenega transporta ponesrečenega in reševalne ekipe v dolino, so intenzivno potekale številne aktivnosti. Reševanje je oteževalo in podaljševalo slabo in izredno vetrovno vreme, zaradi težko dostopnega mesta nesreče in potrebe po klasičnem reševanju pa sta bila dodaten izziv organizacija in logistika, saj je pri reševanju sodelovalo kar pet društev Gorske reševalne službe iz Kamnika, Celja, Kranja, Ljubljane in Škofje Loke.

Klic na pomoč smo kamniški gorski reševalci prejeli v nedeljo, 23. decembra okoli 18. ure, ko je bila zunaj že trda tema, začelo je tudi (napovedano) snežiti. Tako smo prejeli informacijo o težji poškodbi madžarskega moškega – zlom noge. Točno mesto sicer še ni bilo popolnoma znano, a vedeli smo, da gre za reševanje na izredno zahtevnem in strmem terenu med Tursko goro in Brano.. Takoj sta bili za pomoč proženi tudi ekipi sosednjih društev – Društva GRS Ljubljana in Društva GRS Kranj. Klasičen transport na tem območju bi že podnevi in v lepem vremenu terjal velike napore, kjer je vsaka roka še kako dobrodošla. Nekoliko pozneje pri natančnejšem določevanju mesta nesreče, smo prejeli še informacijo, da se ponesrečeni s spremljevalko morda nahaja na severni strani nad Logarsko dolino, na območju imenovanem Boštjanca. Zato smo za pomoč aktivirali tudi ekipo Društva GRS Celje.

Prva ekipa, sestavljena iz kamniških reševalcev je že slabo uro po klicu izvozila in se podala proti Kamniškemu sedlu, od koder se najlažje dostopi do Boštjance, kjer bi se lahko nahajala gornika v stiski. Ne dolgo za njimi so se na teren odpravile tudi preostale ekipe iz vseh omenjenih društev. V pravem snežnem viharju je Kamniško sedlo dosegla le prva ekipa, ostali pa so čakali pri bivaku Pri Pastirjih in na Jermanci, pripravljeni na takojšnje nadaljevanje poti, če bi bilo to potrebno. Sočasno so se proti Kamniškemu sedlu usmerili tudi celjski gorski reševalci, ki pa so vzpon prekinili zaradi snežnih plazov, ki jih že slišali z okoliških sten. Ob tej informaciji je hitro padla odločitev, da je kakršna koli nadaljnja aktivnost prenevarna, zato so se vse ekipe vrnile v dolino, kamor so zadnji reševalci prišli nekaj po polnoči. Sledila je hitra izmenjava informacij in načrtovanje reševanja v naslednjem dnevu. Domov smo se vsi odpravili s težkim spoznanjem, da oba na gori čaka izredno težka preizkušnja preživetja dolge, hladne, snežene in izredno vetrovne noči. Obeti vsekakor niso bili dobri.
V ponedeljek, 23. decembra smo se v prostori GRS Kamnik že ob 6. uri zjutraj zbrali reševalci iz Kamnika, Kranja, Ljubljane in Škofje Loke, Celjani pa so se na ponovni ogled terena podali iz Logarske doline oz. Okrešlja. V Kamniku smo naredili načrt poteka reševanja, izbrali potrebno opremo in se odpravili V Konec in naprej čez Žmavcarje proti Kotliški grapi. Namreč – po zadnjih in precej točnejših podatkih, naj bi se planinca nahajala prav tam. Malo po 9. uri je mesto nahajanja madžarske planinke s katero smo bili celo noč v stiku, potrdila ekipa policijskega helikopterja, ki je uspela v ”viharnem” vremenu preleteti območje Kotliške grape. Žal pa je bilo vreme preslabo, da bi lahko izvedli helikoptersko reševanje – predvsem veter je onemogočal varno vitlanje, saj je turbulenca helikopter premetavala po zraku kot suh bukov list. Vsa energija je bila nato usmerjena v klasičen (peš) dostop do ponesrečenke, do katere se je prvi reševalec spustil okoli 12. ure. Neverjetno je, da je preživela tako divjo noč in bila sposobna kljub podhlajenosti in omrzlinam sama, z varovanjem z vrvjo in s pomočjo reševalcev, izplezati iz prepadne stene nad Kotliško grapo in nato sestopiti v dolino. Žal pa o njenem planinskem spremljevalcu ni bilo sledi … Naporen dan in zahtevno reševanje madžarske planinke je Tadej Trobevšek, ki se je prvi spustil do planinke, opisal:

“Že do skoka nad gozdno mejo je bilo naporno. Ves čas smo gazili pa sveže zapadlem snegu, iskali pot, napredovali tudi s pomočjo cepinov. Veter je bil na trenutke res neusmiljen, sneg povsod v zraku. Tu se s poti, ki pelje naprej navzgor proti bivaku pod Skuto odcepimo desno proti Brani, Kotličem. Najprej nas čaka gosto rušje in iskanje prehoda, spet gre malo lažje, pa spet rušje in udiranje do pasu. Približamo se steni, pod njo najdemo prehod, čaka nas graben, ki ga je v poletnih nalivih izdolbla voda, prečenje nadaljujemo in počasi se približamo robu stene, ki se navpično nadaljuje v Kotliški graben. Tu se ustavimo. Vemo, da smo blizu, višina je prava. Kličemo jo. Zaslišimo njen glas. Še je živa. Vendar zaradi sten vseokoli nas in zvoka, ki se odbija od njih, njene točne lokacije ne moremo določiti. Ko je helikopter zjutraj prvič poletel, so jo opazili, saj je signale oddajala z lučjo. Sodeč po fotografiji, ki so nam jo poslali, je od nas desno, pod malo neko bolj izrazito steno. Vprašanje je, kako do nje. Tu je teren zelo strm, skalnat, posnežen, leden, vse se konča več sto metrov nižje z enim ali več skoki v grabnu.

Z Borisom po strmi zasneženi steni prečiva v desno, naprej ne gre. Vrneva se na greben, vzpnemo se višje. Ugotavljamo, katera grapa je tista, ki pelje do nje. Odločim se in pokličem bazo ter povprašam, če bi lahko še enkrat poletel helikopter in nas poskušal usmeriti. Ura je malo pred eno popoldne, ko nam sporočijo, da bo šlo in res se čez nekaj časa zasliši prijetno ropotanje. Reševalec v helikopterju nam sporoči, da smo ravno tam, kjer moramo biti. Izkoristimo smreki, ki rasteta na pravem mestu. Privežem se na stometrsko vrv in se začnem spuščati do nje. Ko sem nekje na polovici, zagledam modro nepremično gubo. Pokličem jo. Magdalena odgrne spalko, v kateri je preživela zadnjih 19 ur in mi pomaha. V meni je mešanica čustev, od olajšanja, da je živa, čudenju čudežu, da je preživela, zadovoljstva, da smo jo našli in da trud ni bil zaman, skrbi, v kakšnem stanju je, prisoten je tudi strah in veliko vprašanje, kako priti ven iz stene.

Spustim se še tistih nekaj metrov do nje in jo najprej privežem na vrv ter tako zavarujem. Do našega prihoda je sedela v snegu, neprivezana, zavita v spalko, na nogah ima dereze, v nahrbtniku cepin, pol metra naprej se teren spet prevesi v navpičnico. Stopim do nje in jo povprašam, kako je. Pove, da ne čuti stopal, noge ima trde. Fantom zgoraj sporočim pridobljene informacije in po vrvi se spusti Jakob, zdravnik na kranjskem društvu. Prinese plezalni pas, čaj. Nadeneva ji ga in jo priveževa na vrv, ki jo bo popeljala nazaj v življenje. Dava ji čaja, počasi pije in toplota ji dobro dene. Pove nama, da je njen prijatelj spodaj, padel je naprej po zasneženih skalah. Postavi naju v težek položaj. Ker jo na tem mestu ne želiva soočiti s kruto realnostjo, ji poveva, da je naša prva naloga, da njo spravimo ven iz stene. Pove še, da sta sestopala s Kotličev in zavila proti Kotliški grapi, ker je bila na spletnih zemljevidih tu zarisana pot, a žal to pot še poleti težko najdeš. Z zgornjega snežnega pobočja sta se prehitro spustila proti grabnu, naprej ni šlo, splezala sta desno čez skalni rob nazaj navzgor in pri plezanju po zasneženi in ledeni steni je njemu zdrsnilo. Padel je nižje, ji povedal, da ima zlomljeno nogo. Takrat sta poklicala na pomoč. Ona se je zavila v spalko, ki ji je rešila življenje in obsedela tam, kjer sem jo našel. Okoli polnoči je pod sabo zaslišala ropot in od takrat naprej se ji njen prijatelj ni več oglašal, ne na njeno klicanje ne po telefonu.

Jakob si oprta še njen nahrbtnik in se začne vzpenjati. Sam ostanem na vrvi nižje ob njej in ji ves čas pomagam pri vzponu. S fanti zgoraj lepo sodelujemo in lepo nas dvigajo nazaj ven. Tudi Magdaleni gre presenetljivo dobro, glede na to, v kakšnem stanju je in kako dolgo je bila na snegu čisto pri miru. Še zadnja skalna ovira, ki jo obidemo desno in spet smo pri ostalih. Tu jo dodatno oblečemo, dobi grelno blazino, zamenjamo ji rokavice, nadenemo očala, spet dobi topel čaj. Vsem skupaj nam, kljub temu da nas čaka še zahteven spust, odleže. Naš trud ni bil zaman, rešili smo življenje.”

Sestop v dolino je potekal tekoče in brez večjih posebnosti, a vseeno po tehnično zahtevnem terenu. Na nekaterih izpostavljenih in zaradi snega še nevarnejših delih je bilo potrebno pripraviti tudi vrvne ograje. Do avtomobilov nekoliko nad spodnjo postajo tovorne žičnice za Kokrsko sedlo smo prispeli v mraku. Magdaleno smo odpeljali v Kamniško Bistrico, kjer smo jo predali zdravniški ekipi. S tem smo dan sicer uspešno zaključili, a z zavedanjem, da je nekdo še vedno ujet na gori.
Reševalne aktivnosti so potekale tudi na praznična dneva, torej 24. in 25. decembra. Vsak dan je bil opravljen ogled terena v Kamniški Bistrici, a je bil žal veter premočen, da bi lahko varno izvedli reševanje. Na božično jutro se je veter vseeno nekoliko umiril. Okoliščine so tako dovoljevale vzlet in ogled terena z izvidniškim policijskim helikopterjem. Kljub temu sledi o pogrešanem ni bilo. Smo pa iz posnetkov lahko bolje predvideli mesta, kje bi se oseba po padcu lahko nahajala. V nadaljevanju božičnega dne smo analizirali helikopterske posnetke, predvsem pa začeli s koordinacijo z različnimi službami in s pripravami na reševanje naslednji dan.

Oboroženi z dodatnimi informacijami, se nas je kar lepo število kamniških gorskih reševalcev zbralo 26. decembra ob 6. uri v društvenih prostorih. Lepo, jasno in le rahlo vetrovno jutro nas je navdajalo z upanjem, da pogrešanega lahko najdemo in predamo družini. Končno je lahko pomagal tudi helikopter, ki nas je sedmerico prepeljal na območje, kjer smo pred dnevi rešili prezeblo Madžarko. Kotliška grapa je preozka in pregloboka, da bi lahko s helikopterja vitlali direktno v grapo. Zato smo morali napeljati blizu 250 metrov vrvi, po kateri smo se spustili v grapo. Ker na dnu grape ni bilo sledi o pogrešanem, smo se lotili iskanja s pomočjo naprave RECCO, ki zaznava elektronske naprave (plazovna žolna, avtomobilski ključi, pametna ura, telefon, …) in s pomočjo sondiranja. Prav slednje je bilo kmalu uspešno – pogrešanega je na globini 2,3 metre našel eden od reševalcev. V dobrem dnevu je močan severni veter iz severnih strani nanesel ogromne količine snega in ga odlagal v zavetrni Kotliški grapi. Dodatno so pogrešanega zasipavali še pršni plaziči, ki so se prožili s severne stene Brane.

Pogrešanega smo nato odkopali in z vrvno tehniko dvignili 50 metrov višje, kjer ga je lahko že prevzel reševalec letalec iz policijskega helikopterja. V vmesnem času smo se reševalci povzpeli iz grape, pospravili vso opremo in se pripravili za transport s helikopterjem v dolino, kjer smo pristali malo po 14. uri. Sledila je še zaslužena malica v gostišču Pri Jurju v Kamniški Bistrici. S pospravljanjem opreme in analizo smo zaključili okoli 16. ure in se končno bolj mirni odpravili proti domu.
Pod črto … pravkar opisano reševanje je bilo eno izmed zahtevnejših v zadnjih letih. Zaradi vseh okoliščin je bila reševalna intervencija tehnično in logistično izredno zahtevna. Pri reševanju je skupaj sodelovalo kar 5 društev Gorske reševalne službe s kar 109 gorskimi reševalci in reševalkami, dodatno pa še Slovenska policija s svojimi helikopterskimi posadkami in Gorsko enoto ter služba za odnose z javnostmi Gorske reševalne zveze Slovenije. Poleg tega je reševanje povzročilo precejšnje zanimanje medijev in javnosti, kar predstavlja dodaten stres, saj nastopanja pred kamerami reševalci praviloma nismo vajeni.

V imenu Društva Gorska reševalna služba Kamnik se zahvaljujemo vsem sodelujočim reševalcem in reševalkam ter zgoraj omenjenim službam. Kamniški reševalci smo enotni, da smo z vsemi odlično sodelovali in reševali, ne glede na to, da se osebno ne poznamo (prav dobro). Nas pa zato združuje isto poslanstvo in želja pod značko gorskega reševalca. Upamo, da se naslednjič srečamo ob prijetnejši priložnosti.

Na reševanju je sodelovalo kar 109 reševalcev:

nedelja, 22. december: 46 gorskih reševalcev
ponedeljek, 23. december: 37 gorskih reševalcev, posadka policijskega helikopterja, gorska enota policije
torek, 24. december: 3 gorski reševalci
sreda, 25. december: 2 gorska reševalca + posadka policijskega helikopterja
četrtek, 26. december: 21 gorskih reševalcev, posadka policijskega helikopterja, gorska enota policije


Zapisal Matej Ogorevc,
Društvo GRS Kamnik

Hvala, Marko!
Tudi jaz upam, da bo šlo vsaj še nekaj časa tako naprej. Sicer pa s pohvalami malce pretiravaš, saj omenjena tura ni nič kaj posebnega.
Srečno in varno tudi tebi.

Ker je veter odpihnil višji cilj, se zopet poslužim zlate rezerve - Vel'ke. Od opreme rabim le dve cunji, ki ju zbašem v najmanjši tekaški ruzaček in pri Calcitu vključim avtomatskega pilota. Mehanskih ovir na poti ni bilo, ptičje petje in dišeče rastje me spodbudijo, da se na cilju močno približam 'predkolenskemu' času. Privoščim si pol ure horizontale v zavetju koče, čebljanje šestošolcev mi prepreči, da bi zadremal. Ko se podam na odprto, proti Gradišču, sem zadovoljen z današnjo odločitvijo, saj so mi posamezni sunki vetra zapirali sapo in sem se moral ustavljat. Pot nihalke se je nahajala v zatišnem območju, zato obratovanje ni bilo niti malo vprašljivo. V avtobusu do Calcita edini potnik.

Matija, '83letniki spadajo že med ozkovidno generacijo, zato mu ni za zamerit.

Ni bojazni, @keti, snega ni več. Tule je slika od prejšnje srede.

Drži. Če ne bo preveč vleklo nameravam v sredo gor čez Kačji jezik. (zadnja slika)

Prvotni plan je bil drugačen, saj sem v petek na Brani ugotovil, da zadnji novozapadli sneg v visokogorju ni niti pomrznil in bi utegnil biti zahteven, zato se včeraj odločim za malo nižji hrib.
Na malem parkirišču v Kranjski gori pred mostičkom sta parkirana že dva avtomobila. Točno ob šestih krenem ob Pišnici, po dvajsetih minutah zavijem levo v strmo vlako, zrak za hojo je odličen. Pot čez Kačji graben je prijetna, jeklenice so zimo dobro prestale, bi bil pa dobrodošel kakšen manjši lisičji rep, saj kar nekaj vejic štrli čez pot. Prvi sneg srečam šele malce pred izhodom iz gozda in ker so temperature tudi ponoči pozitivne, ni bil nikjer pomrznjen. Sklenjena snežna odeja se začne šele na 2200 metrih, navežem si dereze, čeprav bi šlo tudi brez njih. Plezalni del Špika je popolnoma kopen, ravno tako tudi vrh. Zgoraj se zadržim v družbi šestih planincev kar nekaj časa, saj ni mraza in je veter minimalen. Med obiskovalci spoznam prijetno in zgovorno gospo iz Škofje Loke. Ob sestopu se je sneg že toliko ojužil, da je bilo drsanje po njem pravi užitek.
Zaključek v Jasni, kjer mrzla snežnica ne dovoljuje prav dolgega namakanja...

Razjasnitev je bila napovedana šele tekom dopoldneva, zato štartam z Jermance relativno pozno za v hribe. Cesta v dobrem stanju, pot še lepša. Dober filing in z lahkim ruzačkom sem v dobri uri pri koči. Zunaj vleče, zato koristim za en šluk in preoblačenje zimsko sobo, kjer malica tudi četverica planincev. Na poti do Brane so še trije snežni jeziki in krajše snežišče, kjer priporočam vsaj cepin. V vertikali je do 'strehe' še par manjših snežišč, ki pa niso ovira, problematično je edino čisto zadnje, ki je zelo strmo, ravno tako tudi skala poleg njega, zato že kakšnih 30 metrov prej skrenemo desno po nezahtevnih suhih skalah, in dosežemo prej omenjeno streho in s tem izhod iz vertikale malce nižje kot sicer.
Meglice na vrhu so še kar vztrajale, jaz pa ne prav dolgo, ko s kavko sneva sendvič, se od vrha oba posloviva. Za dol je bil sneg še mehkejši, v nekaj toplih dnevih, ki jih obetajo, ga bo pobralo.

Včeraj štartam od Calcita kakšno minuto prej kot po navadi. Zahotelo se mi je hoje, zato po 'obvozu' čez Pirčev vrh, pa tudi po Planini sem kolovratil vse tja do Bukovca. Strava mi je namerila skoraj 1400 višincev. Z novimi alpha crossovkami lahkotno po razmočeni trasi nad Primožem, pljuča uživajo z ravno prav hladnim 'gorivom'. Pred Jarškim mrtvilo, na klopci v samih spodnjicah zaležem v toplem soncu.. Novega lastnika zaenkrat še ni gor, se pa poraja vprašanje odprtosti (rentabilnosti) teh treh domov, saj se obeta trimesečna zapora ceste do Kranjskega raka, od kjer 'salonarčki' najraje pristopajo na planino. Tujci bodo seveda še naprej 'žičničarji', ki bodo zmogli le do Zelenega roba, prej omenjeni domovi pa bodo samevali. Tako se gremo pri nas turizem.

Nobenih hudih nalivov ni bilo v kratkem, tako da kar korajžno gor!

Nima imena, Boštjan. Tudi koto, ki bi bila primerna njegovi višini, ne najdem nikjer zapisano. Bom šel letos gor, pa izmeril. Upam, da tistih par metrov ne preseže dosti trojke.

Hvala, Marjan. Vidim, da piše IV+, nič ne bo z obiskom.

Za praznični dan, ki ga je moja generacija praznovala v polni meri, se odločim za obisk meni tako ljubega hriba. Ker so vremenarji grozili že z zgodnjo dopoldansko meglico, štartam od žičnice že ob šestih, kljub temu so tam že štirje avti. Temperatura idealna, steza suha, na sedlu, kjer zamenjam majici začuda nič ne piha. Sem jo pa brez daljšega postanka popihal gor ker vem, da je hoja po trdem snegu desetkrat lažja, kot v predirajočem. Začne se malo nad odcepom za Kočno, sneg fantastičen, kot v dobri, pravi zimi. Skale pokrite, brez vijuganja in ustavljanja lepo po konicah derez. Vendar lejga, šmenta! Tam kjer bi moralo biti po mojem mnenju najtrše, je trda skorja popuščala in zadnjih dvesto višincev ni bilo nič kaj užitnih Na vrhu sta se že izmenjevala sonce in meglice, sendvič je ostal v ruzaku in ga zaužijem šele na suhih skalah, tik pod streho, kjer je bilo sonca več. Mimo gredo tudi že prvi pohodniki, ki sem jih zapustil na sedlu. Koča je bila začasno odprta, nad njo so nameščali sončne celice, ki so jih jeseni odstranili. Na sončni klopci malo zaležim, saj ne bi bil rad doma že pred kosilom.
Dol počasi, saj me ob sestopih koleno vedno znova opozarja, da ne zmore več.
Začuda je dom v Kamniški Bistrici spet odprt in se točen pir ravno prav peni...

Včeraj je bil pravi dan za skok gor. Strmina do ceste po gozdu mastna, palice so odlična pomoč. Krave in konji se že pasejo, samopostrežni čajček na razpolago. Manjkalo je le sonce za dremanje na klopci tik pod vrhom.

Že kar malo slabe vesti imam, ko vidim datum zadnje objave. No, moj hrib še stoji, vsaj enkrat tedensko utrjujem njegove stezice, barve na hribu se menjavajo, močno upam, da se bela ne pojavi več, saj je do prvih štirinožnih obiskovalk le še kakšen teden. Za popestritev sem v sredo pristopil čez Dol, trava je tam že dokaj visoka, vendar krav tudi tam še ni. Upam, da se bo na tej poti v kratkem pojavil kakšen markacist z 'orenk' motorno žago, saj je na poti kar nekaj 'lesenih' preprek. Tokrat sem si 'prerezano' kočo na Konjščici malo bolj ogledal in brez strokovne ocene ugotovil, da jo bo treba do tal podreti.
Malomarnost glede voznega reda nihalke ostaja ""na visoki ravni"".

1500!

Spet lepe slikce, Boštjan. In vidim, da Grinta lepo vabi še na eno kondicijsko snežno turo.