lijaneja - Zadnja sporočila

v majskem Planinskem vestniku o preživetju v snežnem plazu na Norveškem.

Vabljeni na enega redkih pohodov, ki so se obdržali iz hribovskih najlepših časov.
https://www.pzs.si/koledar.php?pid=23729

Tudi zame je prišel na vrsto sončni dan na Vel'ki. Megla je izginila že v Kamniku, kmalu nad Vegradom je bilo moč sonca tudi že čutiti. Okrknjena podlaga vse do Mickine bajte, kjer ni več ledu, se pa pojavi na nekaj mestih pod Pirčevim vrhom. Po spustu z njega sem spet nekaj časa v kopnini, snežna podlaga se začne šele pri lesi. Pred Jarškim domom kopna le klopca, ki je pod napuščem, ob lovljenju ravnotežja se na njej tudi preoblečem. Kapa, rokavice, gamaše in derezice, vse je ostalo v ruzačku, med sprehodom do Gradišča ena sama uživancija. Presenetila me je množica smučarjev na lepo urejenem smučišču. Ker je nihalka spet zamujala, mi je avtobus speljal pred nosom. Prevoz do Calcita mi ponudi policist, ki je zaključil delo na smučišču, za kar se mu lepo zahvaljujem.

V izogib morebitnim 'redarskim' nevšečnostim ti predlagam, da ga pustiš na parkingu dvesto metrov nad kočo, kjer se začne planinska stezica. Ob morebitni odjugi pohiti na delu steze pod ledenimi svečami.

Običajnemu ruzačku za na Vel'ko dodam le dereze in za nalašč štartam nekoliko pozneje, misleč, da bo le kdo pred mano kaj shodil.
Razen kombija v ovinku na Jermanci, nobenega avta. Led se začne osem minut pred tolmunčkom, sneg pa pet minut višje. Pri Pastircih navežem dereze, čeprav ni bilo potrebe, je pa trening hoje z njimi in preklop možganov za bolj široko hojo. Ruševje povsod pod snegom, vesel ugotovim, da lahko hodim po celcu ob razriti gazi, vendar le do zadnje strmine pred kočo, kjer pa se ne udira dlje, kot do gležnjev. Pred kočo zopet žalosten ugotovim, kakšne planince imamo, saj so zgornja vrata v zimsko sobo odprta Preoblečem se in pomalicam kar zunaj, saj je na toplem soncu sigurno topleje, kot v sobi. Za rob grem poslikat - čudoviti razgledi. Ob povratku srečam pet ljudi.

Razmere skoraj identične petkovim, le poprh se je začel kakšno minuto prej, na vrhu za stopinjo ali dve hladneje, v megli tudi Šimnovec. Sneg se je malenkostno sesedel, med Gradiščem in Šimnovcem urejena smučarska proga, smučarja pa niti enega. Zasilna sled omogoča sedaj varno prečenje planine (Domžalec-Gradišče) tudi v najhujši megli.

Ta obmejna gora je lep poligonček za solkance in novogoričane. Zaradi zmernega podnebja je obiskana vse leto, nanjo vodi veliko poti. Štart mojega vzpona je s kolesarske poti ob Soči, kjer praktično iz ravnine zagrizeš v breg. V vseh teh letih, kar hodim nanj, je pot lepa, dobro vzdrževana, dostopna kolesarska steza pa je že desetletje asfaltirana.
Greben minigore je lepo razgleden, zaradi šodra in ostrih kamnov za hojo malce zoprn. Sestopnih poti proti jugozahodu je veliko več, kot na vzhodu in so za spoznanje položnejše. Najboljše izhodišče je Kajak center Solkan, kjer je super parkirišče in nova brv čez Sočo.

Če ga daš peskat in pobronziraš, bo zdržal še naslednjih osemdeset let!

V izogib strahu pred lovljenjem nihalke startam kmalu po osmi. V gojzarjih sem izgledal malce neroden, so mi pa pozneje hudo prav prišli. Do Mickine bajte kot v sredo, led pred njo se še ni stopil, na Pirčevem vrhu že blizu 10cm snega. Vidi se, da je višje močno snežilo, saj je v stotih višincih odeja kar za 30cm debelejša. V Domžalcu se oglasim na čaju, ker nisem vedel, kakšne so razmere višje, se kar hitro poslovim od mladega dekleta. No, realnost je bila hitro tu. Sledov nobenih, megla tako gosta, da nisem videl kam stopam, do Gradišča se sneg odebeli na 60cm. Na Zelenem robu je družba imela pivsko veselico, malo si pogrejem prste in se spustim proti Šimnovcu. Megla je v momentu izginila, po ratrakirani progi, ki jo bodo jutri odprli za smučarje sestopim do Šimnovca, kjer se zaradi odjuge sneg že predira in se dela čofta. Žal se moram ponavljat - sam sem bil v bajti, nihalki in avtobusu.

Lino, jaz ti povem, da nas bo ta umetna inteligenca prej ali slej ugonobila.

Jože, vse je šlo v maloro. Tudi jaz že nekaj dni opažam to anomalijo. Grem ju3 preverit, kaj se dogaja.

Danes le do Mickine bajte, da dobijo noge vsaj osnovno porcijo gibanja. Rahel dež, temperatura ugodna, snega, vetra, megle ali ledu ni, slednji je bil le na 'dvorišču' nekdanje bajte. Med srebanjem Heinekenčka je začelo lepo snežiti. Snežna pravljica je bila hitro končana, saj je po minuti ali dveh povratka sneg začel prehajati v dež. Pasem se med telohi, ki jih letos ni malo. Je bilo pa malo ljudi, do Primoža peščica, nad njim pa nisem srečal nikogar. Tudi parking pri Vegradu je popolnoma sameval.

Majerčin WC pa zmaga.

Saj pravljice se ne dogajajo samo v sončnih dneh...

Poskusi, Tomislav! Če boš šel letos gor, ti bom hvaležen, če me vzameš s seboj, da obiščeva to goro v enem dnevu.

Mislim, da je za poleti to lepa, normalna dvodnevna tura. (za Slovence)

Devetka z opastmi je za v koledar.

Ni sile, fantje! Dokler mi bo hoja v klanec v užitek, bom redni gost naših planin in vrhov.