lijaneja - Zadnja sporočila

V soboto, 21. 3. 2026 vabljeni na 34. Arničev zimski pohod na Raduho!
https://pzs.si/dogodki/24351-34-arnicev-pohod-na-raduho/

V nedeljo, 22. 3. 2026 pa na Memorial za smučko in cepin na Kamniško sedlo.
https://www.pdkamnik.si/dogodki/smucka-in-cepin-2026/

Oba dogodka sta že tradicionalna in ju ne gre zamuditi.
Prisrčno vabljeni!

v majskem Planinskem vestniku o preživetju v snežnem plazu na Norveškem.

Pozor!
Zaradi vzdrževalnih del naprave do sobote ne delujejo!!

Jaz sem nekaj prvih zamudil, pa tudi pozneje nisem bil prav reden udeleženec, tako, da sem včeraj bil v ta namen zgoraj že 24-tič.

Od zadnjega obiska je že dober mesec, današnji obisk povežem s tradicionalnim memorialom 'Smučka in cepin', ki je namenjen spominu na člane PD Kamnik, in so svojo življensko pot sklenili v gorah.
Spodaj je znak o prepovedi vožnje zasukan za 180 stopinj, zato brez slabe vesti, zapeljem mimo njega in parkiram na Jermanci v ovinku pred enakim znakom.:jezen . Tam še štirje avti, ki mi dajo slutiti, da bo v koči vsaj nekaj obiska. Sneg se začne malce pod Pastirci, že malo višje ga je toliko, da je ruševje pod njim. Dereze so ostale v ruzačku, očitno sem bil hudo počasen, saj do koče nikogar ne prehitim. Za pol urce zavzamem mesto za pečjo, malo počebljam z oiskovalci, najbolj vesel sem bil Bojča - alpinistične legende. Za rob ne grem, saj veter tako nosi sneg, da ga tudi videti ni od koče. Ob povratku srečam vsaj dvajset ljudi.

Tradicionalni zimski pohodi, katerih višek je bil v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja so, kot ugotavlja tudi 'pjotr', definitivno v zatonu. Eden redkih, ki se je obdržal do današnjih dni, je na omenjeno goro. Če ne bi bilo vzporedno z njim tudi smučarskega tekmovanja, bi bilo v koči na Loki (ki je glavno izhodišče za osvojitev vrha) gostov le za eno sobo kljub dokaj ugodnim vremenskim razmeram.
Kot skoraj vedno, sem tudi tokrat štartal iz Luč, v cestnem delu poti me prehiti le nekaj avtomobilov, za spremembo od lani so v zadnjem snežnem delu vidne stopinje samo enega človeka.
Sem pa opazil, da je kar nekaj ljudi pristopilo na vrh čez planino Arto, sestopilo pa proti koči, kar moram naslednjič tudi jaz poskusiti. Pogoji so bili včeraj kar ugodni, megle, sonca in vetra minimalno, rahlo sneženje pa prijetna popestritev. Odličen pasulj za deset evrov, po sobah radiatorji, kar je prijetna novost v koči.
Ob povratku čez Kranjski rak vozim v nekajminutnem močnem sneženju, kakršnega sem to zimo le nekajkrat doživel.

Dajem na vrh, da ne bi kdo zamudil.

Hujšega vetra ni, je pa hladno, krajši sončni obiski so bili prav dobrodošli. Novi sneg nad 1200m, ki ga je na vrhu slabih 15cm. Danes 'rekordni' obisk Planine, saj od Primoža do Šimnovca nisem videl žive duše. Hoja kar zahtevna, saj se je pod novim snegom prediral tudi stari.

Ob ponedeljkih imajo frizerji in hribčki malo miru. No, meni sta že enajsto leto petek in svetek enaka, ko pride neki hrib na vrsto, so zame dnevi brezpredmetni. Ne samo na hribu, mrtvilo je bilo tudi na poti do Primoža. Stezica do Mickine bajte speglana, na Pirčevem vrhu so le še sledovi ledu. Sneg se začne na ravnini pri prvi pastirski bajti, na višini 1500 metrov. Na ravnem in v osojnih legah je zjutraj trd, v prisojah pa rabiš za hojo malce več truda. Ob predvidenih temperaturah bo večinska belina na Planini vztrajala le še do vikenda.
Naj zlijem kritiko na novodobne starše, ki svojim nedobudnežem dovolijo vse, in še več. Ob poti je mulc natrgal šopek rož, za prvim ovinkom so vse žalostno ležale na tleh.

Prvih deset uvrščenih dobi tudi denarne nagrade.

Jaz pa prav uživam na njem, ki ga pa žal prehitro pobira.

Vse slike sem dobro pregledal-razen za zajčka, si bil za gamsa in veveričke prepočasen.

Vidim, da sem zamočil, pa prosim skrbnika, če lahko drugi del slik prenese tja, kamor spadajo.
Hvala.

Drži, Lino! Kljub razmeroma položni in dolgi strehi je ob neugodnih razmerah nevarnost zdrsa. Pred mnogimi leti je v smrt zdrsnil mlad športnik. Nikoli ne bom pozabil. Bil sem zadnji, ki je ob srečanju z njim izmenjal nekaj besed.

Tudi današnji dan je bila Grinta v znamenju smučarjev, saj sem bil od skupno desetih današnjih obiskovalcev edini pešak.
Od žičnice, kjer je bil samo en avto, štartam malo po pol sedmi uri in v idealnih, suhih razmerah do klopce, kjer se nenadoma začne sneg. Le-ta je trd, uberem svojo pot, saj so globoke stopinje utrujajoče. Kratek postanek na sedlu, v enakomernem ritmu dosežem vrh, kjer je vlekel mrzel jugozahodnik. Utaborim se na preizkušeni zavetrni lokaciji, kjer bi se človek kar zasedel. Pod 'streho' se za kratek čas ustavim, tam srečam planinko, tik pod vrhom pa uzrem četverico, ki je izstopala z jam - za gor sem jih prehitel malo pred Kok. sedlom. Začele so se delati cokle, saj sonce ni imelo ovir, vendar je do sedla še kar nekako šlo. Prava muka je bil sestop do gozda, saj je sonce že opravilo svoje, čeprav je ura ravnokar odbila šele poldne.
Na Grinto (ali pa kam drugam) torej s smučmi ali pa zgodaj z lučko, da se izogneš pikanju po gnilem snegu!

Super. Prav navdušil si me z objavo, da grem še sam v kratkem gor, saj letos še nisem bil.

Duplirane se da čisto enostavno izbrisat.