lijaneja - Zadnja sporočila

v majskem Planinskem vestniku o preživetju v snežnem plazu na Norveškem.

Vabljeni na enega redkih pohodov, ki so se obdržali iz hribovskih najlepših časov.
https://www.pzs.si/koledar.php?pid=23729

Ni sile, fantje! Dokler mi bo hoja v klanec v užitek, bom redni gost naših planin in vrhov.

Včeraj je napočil čas, da popravim jalovški popravni izpit.
Že zjutraj niso bili obeti najboljši, saj ob 6.40h, preden zapustim avto v Planici sveti čudna cifra -16. Že v avtu se opremim, kot za v Sibirijo, pet čebulnih slojev, dvoje rokavice, najboljša kapa, maska, 'dvocevke' pa sem imel že od doma na sebi. Tik pred štartom ob meni parkirata dva mladeniča, ki sta namenjena plezat Centralni slap. Speglano ledeno cesto prehodim brez zdrsa, v koči se ne ustavljam, od tam pa uberem levo pot, proti malo prej omenjenim ledenim slapovom, ki so zares veličastni. Od tam sem upal na kakšno uhojeno povezavo do poti proti Jalovcu, pa sem si jo moral v popolnem celcu sam utret. Nič hudega, tiste pol urce je šlo po zlu, saj je dan že kar dolg. Na srečo precej višje naletim na smučino in visoko gor napredujem po njej, niti enkrat se mi ni udrlo. Višje se žal izgubi, na nekaj mestih trdo, sicer pa napihan sneg, po katerem se je bilo zoprno vzpenjat. Pod ozebnikom vključim reduktor, ki enakomerno ropoče vse do izstopa iz njega. Na sedelcu srečam edinega današnjega obiskovalca, ki se že vrača z gore. Omenjal je meglice na vrhu, no, jaz sem se jim na račun relativno poznega štarta in ovinka do slapov izognil
Od tu naprej poezija, meglice se umikajo, stezica povsod vidna in lepo uhojena vse do vrha, kjer pa je žal kar precej vleklo. Ob kroni se zadržim le dobrih deset minut, ker sem se bal za prste, ne odpiram niti termovke, kaj šele, da bi planil po sendviču. Ves čas je namreč vlekel severozahodnik, tako, da sem se ob povratku po grebenu, kjer pot malce skrene iz njega ustavil na sončnem brezvetrju. Na srečo sonce le ni bilo tako močno, da bi se sneg tajal in tako pošiljal kamnite in ledene projektile v ozebnik, saj imam s tem še močno živo preizkušnjo izpred mnogih let.
Vsaj pol ozebnika prehodim rikverc, na kar me še danes opozarja hrbtenica. V Tamarju prvič preizkusim, kakšen sendvič sem si naredil, zanimivi so mi bili obiskovalci z otroškim vozičkom V parkomatu se znebim štirih evrov, ustavim se tudi pri Dani, kjer ob čaju (1.60€) in sendviču navijam za naše orle.

Mislim, da je tisti 'pesjak' za plinske bombe. Pod slikco 12 pa popravi na 'Kalški Greben'.

Da se Vel'ka in njeni čvekači vsaj malce opomorejo, sem danes zamenjal hrib.
Nova cesta nad Mačami je prvi mesec kar dobro prestala, kakšnih lukenj ali kanalov še nima. Ob pol desetih zapustim avto pri petih stopinjah mraza, stezica kopna, podlaga močno pomrznjena. Nekje na sedmi desetini poti, kjer sem prišel iz megle na sonce, je bila stezica v momentu bela od ivja, ki je padalo z drevja, vendar pri hoji ni predstavljalo težav, saj je bila podlaga kopna in ni drselo. Slabih deset minut hoje po sveži belini, tik pod Sp. Kališčem se začne led, ki vztraja do koče. Tu je dobro imeti verižice, vsaj pri povratku.
Na terasi pred zaprto kočo si dam duška in nekaj časa negibno obsedim na topli klopci v brezvetrju. Opoldne spet poškilim za temperaturo , minus pet stopinj celzija

'Turbo', prav zanimiva je tvoja kvalifikacija besedne zveze -hvalil in smetil po forumu-.

Tebi Vel'ka očitno ni zlezla le pod kožo, ampak v mozeg. Pa ne tisti v stegnenici...

Ker sem šel v petek le do Mickine bajte (nedelovanje nihalke), jo danes mahnem gor še z večjim zagonom. Dodatne opreme nisem potreboval, razen seveda obveznih suhih cunj, ki sem jih tokrat zamenjal ob topli peči v Jarškem domu. Spet sem jo rajši ubral čez Pirčev vrh, saj ta stezica ne rabi toliko pozornosti in previdnosti, kot čez Pasje pečine. Vetra in meglic v bližini ni bilo, kjer je bil led, je bil pa zares tisti, tapravi. Nihalka polna, do Calcita pa na štop.

Saj je napisal samo en stavek.😪

Ha, Jure; Če je tebi Vel'ka prišla že v navado, je meni že zlezla pod kožo. Odličen poligon za gibanje v naravi, zanesljiv Črnuški dom za vmesno pavzo, stroški minimalni, nevarnosti nobene.
Štartam ob istem času kot v četrtek, malo manj mraza, zato si maske ne nadenem, si pa nad Primožem verižice, saj je s tem hoja veliko lažja in hitrejša. Spremljalo me je celo sonce, ki pa seveda ni imelo nobene moči. Del klopi ob radiatorju v Črnuškem sem si že kar malo prisvojil , po ustaljenem ritualu zapustim toplo sobo v pol urce. Nadaljujem z verižicami, čeprav med prečenjem Planine niso nujno potrebne, razen pri sestopu z Gradišča, kjer je že hud led. Pohodnikov srečal manj, kot je prstov na eni roki, nihalka in avtobus sta se držala urnika.
Še perfekten kapučinček pri Teranu in zaključen je še en super dan.

Lino, ta 'viharnik' se lahko kaj hitro sesuje v pepel.

Dobro obiskani nizki hribčki so ponavadi uhojeni že med sneženjem ali kmalu po njem, zato se ne boj, da boš prvi. Sem pa jezen na grdo slovensko navado, da je vsaka stezica kaj kmalu na gosto rumeno markirana.

Danes je bil idealen dan za preizkus opreme. V hrib se podam z dvojnimi rokavicami, masko in dvocevkami. Prepoznala me ne bi niti lastna mati. Sneg sipek, nad Mickino bajto delam svojo špuro. Vse do Jarškega, ki je zaprt, si ne privoščim nobenega posnetka, saj si prsti najbrž ne bi več opomogli. Podaljšam mimo Črnuškega, kjer dim iz raufnka razkriva, da so edini tam gor resni, saj je bila v Domžalcu peč še bolj mrzla, kot julija. Ne zadržim se dolgo, saj ne vem, kakšne so razmere do Gradišča; cca pol poti po zamrznjeni zemlji, pršiča skoraj nikjer, ker ga je odnesel močan veter, malo po trdem snegu, nekaj korakov je bilo pa tudi ledenih. Tudi pri spustu do Šimnovca orjem ledino, tam je veliko nanešenega snega, gamaše so izvrstno opravile svoje poslanstvo, derezice so ostale v nahrbtniku.

Super trinajstka s Pelci in Loško steno.

Ja, Franci je bil zares prava gorska legenda. Žal ga nisem utegnil spoznat, vem pa, da je bil oskrbnik kot se šika, takih je sedaj žal zelo malo.

Manj kot 500 metrov na dan, Drago!
Jih bom poskušal doseči letos.