lijaneja - Zadnja sporočila

v majskem Planinskem vestniku o preživetju v snežnem plazu na Norveškem.

Vabljeni na enega redkih pohodov, ki so se obdržali iz hribovskih najlepših časov.
https://www.pzs.si/koledar.php?pid=23729

Ta obmejna gora je lep poligonček za solkance in novogoričane. Zaradi zmernega podnebja je obiskana vse leto, nanjo vodi veliko poti. Štart mojega vzpona je s kolesarske poti ob Soči, kjer praktično iz ravnine zagrizeš v breg. V vseh teh letih, kar hodim nanj, je pot lepa, dobro vzdrževana, dostopna kolesarska steza pa je že desetletje asfaltirana.
Greben minigore je lepo razgleden, zaradi šodra in ostrih kamnov za hojo malce zoprn. Sestopnih poti proti jugozahodu je veliko več, kot na vzhodu in so za spoznanje položnejše. Najboljše izhodišče je Kajak center Solkan, kjer je super parkirišče in nova brv čez Sočo.

Če ga daš peskat in pobronziraš, bo zdržal še naslednjih osemdeset let!

V izogib strahu pred lovljenjem nihalke startam kmalu po osmi. V gojzarjih sem izgledal malce neroden, so mi pa pozneje hudo prav prišli. Do Mickine bajte kot v sredo, led pred njo se še ni stopil, na Pirčevem vrhu že blizu 10cm snega. Vidi se, da je višje močno snežilo, saj je v stotih višincih odeja kar za 30cm debelejša. V Domžalcu se oglasim na čaju, ker nisem vedel, kakšne so razmere višje, se kar hitro poslovim od mladega dekleta. No, realnost je bila hitro tu. Sledov nobenih, megla tako gosta, da nisem videl kam stopam, do Gradišča se sneg odebeli na 60cm. Na Zelenem robu je družba imela pivsko veselico, malo si pogrejem prste in se spustim proti Šimnovcu. Megla je v momentu izginila, po ratrakirani progi, ki jo bodo jutri odprli za smučarje sestopim do Šimnovca, kjer se zaradi odjuge sneg že predira in se dela čofta. Žal se moram ponavljat - sam sem bil v bajti, nihalki in avtobusu.

Lino, jaz ti povem, da nas bo ta umetna inteligenca prej ali slej ugonobila.

Jože, vse je šlo v maloro. Tudi jaz že nekaj dni opažam to anomalijo. Grem ju3 preverit, kaj se dogaja.

Danes le do Mickine bajte, da dobijo noge vsaj osnovno porcijo gibanja. Rahel dež, temperatura ugodna, snega, vetra, megle ali ledu ni, slednji je bil le na 'dvorišču' nekdanje bajte. Med srebanjem Heinekenčka je začelo lepo snežiti. Snežna pravljica je bila hitro končana, saj je po minuti ali dveh povratka sneg začel prehajati v dež. Pasem se med telohi, ki jih letos ni malo. Je bilo pa malo ljudi, do Primoža peščica, nad njim pa nisem srečal nikogar. Tudi parking pri Vegradu je popolnoma sameval.

Majerčin WC pa zmaga.

Saj pravljice se ne dogajajo samo v sončnih dneh...

Poskusi, Tomislav! Če boš šel letos gor, ti bom hvaležen, če me vzameš s seboj, da obiščeva to goro v enem dnevu.

Mislim, da je za poleti to lepa, normalna dvodnevna tura. (za Slovence)

Devetka z opastmi je za v koledar.

Ni sile, fantje! Dokler mi bo hoja v klanec v užitek, bom redni gost naših planin in vrhov.

Včeraj je napočil čas, da popravim jalovški popravni izpit.
Že zjutraj niso bili obeti najboljši, saj ob 6.40h, preden zapustim avto v Planici sveti čudna cifra -16. Že v avtu se opremim, kot za v Sibirijo, pet čebulnih slojev, dvoje rokavice, najboljša kapa, maska, 'dvocevke' pa sem imel že od doma na sebi. Tik pred štartom ob meni parkirata dva mladeniča, ki sta namenjena plezat Centralni slap. Speglano ledeno cesto prehodim brez zdrsa, v koči se ne ustavljam, od tam pa uberem levo pot, proti malo prej omenjenim ledenim slapovom, ki so zares veličastni. Od tam sem upal na kakšno uhojeno povezavo do poti proti Jalovcu, pa sem si jo moral v popolnem celcu sam utret. Nič hudega, tiste pol urce je šlo po zlu, saj je dan že kar dolg. Na srečo precej višje naletim na smučino in visoko gor napredujem po njej, niti enkrat se mi ni udrlo. Višje se žal izgubi, na nekaj mestih trdo, sicer pa napihan sneg, po katerem se je bilo zoprno vzpenjat. Pod ozebnikom vključim reduktor, ki enakomerno ropoče vse do izstopa iz njega. Na sedelcu srečam edinega današnjega obiskovalca, ki se že vrača z gore. Omenjal je meglice na vrhu, no, jaz sem se jim na račun relativno poznega štarta in ovinka do slapov izognil
Od tu naprej poezija, meglice se umikajo, stezica povsod vidna in lepo uhojena vse do vrha, kjer pa je žal kar precej vleklo. Ob kroni se zadržim le dobrih deset minut, ker sem se bal za prste, ne odpiram niti termovke, kaj šele, da bi planil po sendviču. Ves čas je namreč vlekel severozahodnik, tako, da sem se ob povratku po grebenu, kjer pot malce skrene iz njega ustavil na sončnem brezvetrju. Na srečo sonce le ni bilo tako močno, da bi se sneg tajal in tako pošiljal kamnite in ledene projektile v ozebnik, saj imam s tem še močno živo preizkušnjo izpred mnogih let.
Vsaj pol ozebnika prehodim rikverc, na kar me še danes opozarja hrbtenica. V Tamarju prvič preizkusim, kakšen sendvič sem si naredil, zanimivi so mi bili obiskovalci z otroškim vozičkom V parkomatu se znebim štirih evrov, ustavim se tudi pri Dani, kjer ob čaju (1.60€) in sendviču navijam za naše orle.

Mislim, da je tisti 'pesjak' za plinske bombe. Pod slikco 12 pa popravi na 'Kalški Greben'.

Da se Vel'ka in njeni čvekači vsaj malce opomorejo, sem danes zamenjal hrib.
Nova cesta nad Mačami je prvi mesec kar dobro prestala, kakšnih lukenj ali kanalov še nima. Ob pol desetih zapustim avto pri petih stopinjah mraza, stezica kopna, podlaga močno pomrznjena. Nekje na sedmi desetini poti, kjer sem prišel iz megle na sonce, je bila stezica v momentu bela od ivja, ki je padalo z drevja, vendar pri hoji ni predstavljalo težav, saj je bila podlaga kopna in ni drselo. Slabih deset minut hoje po sveži belini, tik pod Sp. Kališčem se začne led, ki vztraja do koče. Tu je dobro imeti verižice, vsaj pri povratku.
Na terasi pred zaprto kočo si dam duška in nekaj časa negibno obsedim na topli klopci v brezvetrju. Opoldne spet poškilim za temperaturo , minus pet stopinj celzija

'Turbo', prav zanimiva je tvoja kvalifikacija besedne zveze -hvalil in smetil po forumu-.