lijaneja - Zadnja sporočila

Kaj novih vesti o odprtosti ceste?

Že nekaj časa me je mučila misel, da opravim to pot. Včerajšnji dan sem imel srečno roko, saj se je vse poklopilo, tudi vreme je bilo fantastično. Če zanemarim nehumano zgodnje zbujanje, dolgo vožnjo in pomanjkanje družbe, je bil dan zares neponovljiv. Ker vem, koliko zmorem, sem se nase popolnoma zanesel, malce me je le skrbelo, da ne bi kje preveč zašel, saj je pot, kljub temu da je na kartah zarisana, ponekod izredno težko sledljiva in posebno v visokih travah zahtevna.
Parkiram v vasi Žaga ob 6.15h in ker je že svetlo, ostane lučka v ruzaku. Najprej si sledijo tri planšarije, slabe izkušnje imam pri drugi, saj sem pred leti (ko mi je bil cilj Turn pod Črnim Voglom) kar nekaj časa iskal nadaljevanje poti. Tokrat je šlo kar gladko, me je pa močno bremzala hoja po 'Dolini', kjer so ogromne travne ruše z luknjami. No za nagrado sem se tam posladkal z dozorevajočimi malinami, kjer jih je za cel nasad. Po treh urah dosežem sedlo 'Med Baban', kmalu se usmerim proti mojemu prvemu cilju Zelene čuklje, vendar me pogled na karto preusmeri levo. Zmoto sem ugotovil 10min pod Vrhom Žlebi Poskušam sestop po bližnjici, kjer je kar nekaj skalnih skokov, iz dna pa je bil vzpon na Čukljo lažji. Z vrha poslikam okolico, na hitro sestopim, na pot proti Vrhu Žlebi pa se v izogib skokom rajši vrnem po lažji, vendar precej daljši poti, tako, da sem jo dobršen del danes prehodil dvakrat. Ker sem "Ta visoko Rosajansko pot" že nekajkrat prehodil, (mislim samo na del poti, ki pelje po državni meji) mi je bilo nadaljevanje popolnoma znano. Vrhovi so si sledili eden za drugim, italijanski rdeči trikotniki so mi kazali pot. Ker se je potebno kar nekajkrat spustiti v globoke škrbine in zopet izplezati, je čas tekel in nič rekel...
Na vrh Kanina prisopiham uro dvajset pred zadnjo vožnjo žičnice v dolino. Kot pred leti sem bil zopet na preizkušnji, koča zaprta, bivaka ni več, celo sendvič še v ruzaku... Ni izbire. Preklopim na trail in pet do štirih sem že v žičniški zgradbi. V 33 minutah vožnje sem pomalical, se preoblekel in že mislil, kako bom dvignil palec, da se udobno zapeljem do avta v Žagi. No, tudi to se je dobro izšlo. Doma sem tik pred mrakom, zadovoljen, vesel, rahlo utrujen.
Upam, da bom pod tem naslovom prebiral čim več objav ponovitev te malce zahtevnejše ture.

Moj včerajšnji obisk Storžiča ni bil zaradi nalepk ali zastavic (ki jih zares ni več), ampak tekaška tekma, ki se je dogajala v vznožju hriba. Po daljšem obvozu zaradi gradnje mostička čez Kokro parkiram na sončnem parkirišču ob potočku nad Mačami, kjer je štart tekme. V senci še hladno, vendar strmina in sonce hitro ogrejeta telo. Steza suha, sonce greje, koča obratuje. V strmini nad Bašeljskim prevalom prehitim kar nekaj pohodnikov, na vrhu je živahno. Vidljivost super, večina nas uživa v kratkih rokavih. Planinci so hodili gor in dol z vseh štirih možnih pristopih.
Spet sem malce več slikal, saj me letos v prste še ni zeblo.

Ni za kej, 'Kafetarca', prav vesel sem, da sem koga odvrnil od klasičnih "vročih" izhodišč (Blato, Vrata, Vršič). Škoda, da nisi nadaljevala po sončnem grebenu in sestopila mimo Staniča nazaj v Kot. Slikce??

Prav zares take zadeve pogrejejo človeku kri. Žal so vse debate in pripombe bob ob steno. Od Bohinjcev se ta virus zelo hitro širi. Od mene že nekaj časa ni nihče nič pokasiral, pa sem kar pogosto 'na zraku'. Vel'ka je meni bližnja destinacija, kjer me režim ne ovira, pred Calcitom je super parkirišče, kjer ne teži noben inkasant, do Gradišča pa je zame sprehod po meri.

Ja, moj selfi Dobro, da ni v barvah.
Če bi tam hodil v sredo ob pol poldne, bi se pa srečala.

Se mi je zdelo, da te vleče nekam višje. Tastari komaj čakamo iz megle na sonce, tamladi pa zavestno v temo in mrazzzzz
Vsekakor pa si bil nagrajen z odličnimi posnetki.

...ali pa ubereš mojo pot, saj tisti vzponček od Vodnika do vratc ni tako grozen, pa še Bohinjcev ne zalagaš z oderuško parkirnino...

"V plezariji iz Pekla sem prav užival, na vrhu sem po treh urah in četrt."

Živjo, "Kafetarca"! Opažam pravo pestrost uporabnikov tega foruma. Pred kratkim sem "velocyja" utrujal s posnetki Jalovca, zate pa je najbrž predolgo spremno besedilo. Da bi se sprehodil do Staniča in se šele od tam usmeril proti Rjavini je popoln nesmisel, saj je tik nad Peklom odcep levo, kjer nekaj časa še lahko uporabljaš palice, potem pa romajo v nahrbtnik. Jaz sem jih ponovno sestavil šele pri sestopu v Dovška vratca. Plezalnega dela se ne boj, saj je dobro opremljen z varovali, snega pa tudi ni nikjer, tako da kar pohiti v teh lepih dneh tja gor!

Imaš prav, Matija, da bo sedaj naval tam večji, še posebno, če bodo Kot zavohali tudi tujci. Načelo rana ura, zlata ura in seveda med tednom. Če bo dren, pa tako kot Drago - v Avstrijo. Rampe pa tam ne bo še deset let, takrat se pa bomo (boste) na izhodišča vozili že z droni.
Kar šparaj za kišto!

Medtem , ko v Vratih gradijo Kitajski zid, koristim pristopne doline, ki mi ne delajo stroškov. Tokrat se zapeljem v Kot, štiri kilometre lepe ceste in že hodim po široki suhi strugi v zatrep doline. Da sem že predaleč mi je kliknilo šele, ko zaslišim slapek. Skrenem levo v breg, zagledam prvega možica, do markirane poti se jih zvrsti še deset. Hodim v kratkih rokavih, zaradi inverzije je vedno topleje. Zoprni del je edino čez nagnjene gladke skale, ker so zaradi trajne sence spolzke, še slabše je ob povratku. Višje je super, suho, vetra nobenega. V plezariji iz Pekla sem prav užival, na vrhu sem po treh urah in četrt. Malicam, slikam in popolnoma posušim mokre cunje. Iz navade se v izvensezonskem času tudi vpišem in se sprašujem, kaj zaen šušmar je namestil žig na skrinjico, da je ni mogoče dobro zapreti. Z dobrim filingom in še veliko zaloge dnevne svetlobe se podam še proti Rži. Dvakrat uberem bližnjico, hudo, strmo melišče do sedelca je na srečo kratko. Še tri minute in že sem na danes najvišji gori. Zaradi težav s kolenom med sestopanji se zgoraj zadržim le kratek čas, opazujem okolico, letno mravljišče (Kredarica) je kot izumrlo. Tudi sicer sem cel dan srečal le dva človeka. Sestop mimo Staniča in po trasi vzpona, kljub počasni hoji sem bil pri avtu dobro uro pred mrakom. Jeklenice in klini o.k., studenček curlja, razen vstopna markacija je bila zame premalo očitna

Hvala ti, 'Nadvojvoda'. Če bo zdravje dopuščalo, imava z mentorjem v planu za drugo leto. Pas , čelada in 20m?? štrika pa so razumljivi.

Zelo profesionalno dokumentirano. Škoda le, da vidljivost ni bila najboljša.

Pohvalno, Zlatko! Zelo malo je aktivnih 82 letnikov, kot je bil tvoj klient.

Ha ha, Zoran, čisto neznani mladenič, čudno se mi je zdelo, da uporablja tvoj psevdonim. Vsekakor gre tebi zahvala za posredovanje posnetka. Sicer pa že treniram prste in koleno, kajti moja glava to hoče
Zoran, lepo se imej!

Vidim, da je to kar alpinistični izziv. Za navadne šodrovce pa sploh. Po posnetku sodeč je zahtevnejši celo sestop z Rinke, kot vzpon čez Konja. Če ne bi falil, kot si omenil, najbrž štrika sploh ne bi rabil. Kaj te je zavedlo, da si skrenil na težavnejši del? Velika uganka mi je tudi, kje si imel pritrjeno kamero
Sicer pa super posnetek, hvala zanj.

Pot je o.k., pa še Rzenik lahko obiščeš.