O ima vezo in to veliko. Samo ne mi govorit, kdo najpogosteje proži kamenje. Tisti, ki skačejo s skale na skalo ko gamsi, IQ pa je tudi tam nekje.
Je pa zanimivo, kako nekateri preračunavate letnice, samo da bi me nekaj očrnili, vendar vam matematika dela težave, tako kot vam dela težave obračati moje besede. In ne gre in ne gre, pa še vedno iščete nekaj, da bi se Kekov veter v mlin malo pojačal, pa je iz vsega skupaj le ena smrdljiva sapica.
Včasih ne vem, kdo je vreden, da mu sploh kaj osebnega razlagam. Zato bom v grobem za slabe a vztrajne matematičarje povedal, da sem bil 2002 študent (kateri letnik namenoma ne bom povedal, da boš moral upoštevati še intervale verjetnosti). V hribe sem pa hodil že mnogo prej, v najstniških letih, s starši, prijatelji in nismo divjali. Divjakarska tura je bila Škrlatica 2002 in Jalovec eno leto kasneje 2003, to je bila ena življenjska izkušnja, da se tako ne hodi v hribe. Nekateri pa se tega ne boste nikoli naučili. S tisto ekipo od takrat naprej ne hodim več v hribe, no oni so mislim da takrat odnehali, jaz pa sem hodil od takrat naprej sam, ali z umirjenimi zrelimi ljudmi, zadnje nekaj let pa hodiva skupaj s partnerko...
... letos sva doživela na Triglavu pri hoji navzdol po grebenu dirkača ˝iza leđa˝, vsi smo hodili v koloni, nekdo, ki se verjetno tako kot mnogi tule rad hvali s časom, pa je začel kar prehitevat kolono. Ko sem ravno želel stopit v levo, me partnerka močno potegne v desno. Po levi me je prehiteval namreč ta dirkač, jaz ga nisem videl, lahko bi se končalo zelo slabo, predvsem zanj, jaz pa bi ga imel na vesti. Potem je čez 20 m prišel do velike gneče, ni mogel več prehitevat, začel je gledat na uro, njegov dan je bil uničen... Kaj pa zdaj ko ni prišel v 5 urah gor in dol, v mislih pa je že pripravljal, kako se bo nekje hvalil. Joj, kako sem alergičen na takšne ljudi.