Mangart je bil do nekaj dni nazaj še med mojimi "neosvojenimi" vršaci, to pa samo za to, ker se nanj skorajda lahko povzpneš z avtom. Vendar pa je pogled na celotno skupino iz belopeškega konca tako lep, da se mu vseeno nisem mogel upreti. Seveda me je predvsem mikala ferata, ki sproža vroče debate
.
Dan je postregel z vročinskimi rekordi v Sloveniji, kar se je precej poznalo že pri samem pristopu do stene, kjer se ferata začne. Sprva prijetna, a strma pot skozi gozd, se je kmalu spremenila v peklensko sopenje po obsijanem pobočju. Vode je hitro zmanjkovalo in sama sreča, da je pod bivakom (kljub suši) izvir studenčice, ki je uspešno povrnila energijo za nadaljnji vzpon.
Stena je bila na srečo pretežno v senci, kar je sicer vplivalo le na temperaturo od zunaj, od znotraj pa je ta še vedno naraščala, saj je vzpon po ferati vedno adrenalinsko početje, sploh pa na vzponu, kot je Via Italiana. Ne bom se spuščal v opis ferate, pač pa le pokomentiral tiste, ki jo označujejo za nič posebnega... Ferata Via Italiana je zelo zahtevna in je zagotovo namenjena le zelo izkušenim. Varovana je zelo solidno, le mestoma se najde kak šibek člen, kot je že zgoraj omenjena vrv in izpuljen klin nekje v sredini. Ekstremni pogoji v gorah zagotovo močno vplivajo na varovala, zato jim ni vedno 100% za zaupati, zanašajte se tudi na lasten oprijem. Verjamem, da nekateri takole ferato preplezajo "z lahkoto" in brez varovanja, za večino pa je to izjemen dosežek. Tudi sam sem opravil z večino izmed njih, tudi precej bolj navitih, ampak sem mnenja, da je potrebno imeti pravi odnos, saj marsikateri izmed zainteresiranih lahko dobi napačno predstavo o pristopu, kar lahko vodi v neizbežno katastrofo. Skratka, spoštovanje nad izjemno ferato.
Me je pa presenetilo, ker me je po zaključku plezarije vrh gledal tako od daleč. Sem mislil, da sem že skoraj na vrhu, pa je bilo vseeno potrebno še precej prehoditi. Tule bi vsekakor bila dobrodošla kaka podobno varovana plezalna bližnjica na vrh, tako pa skoraj v celoti obkrožimo Mangart. No, smo pa vsaj nagrajeni s čudovitimi razgledi.
Šele ob spustu pa se zavemo, da smo opravili skoraj s 1800m nadmorske višine. Pot je sicer relativno enostavna, vendar pa ji nikakor ni konca. Ponovitev bo vsekakor sledila, vendar nikoli ob taki vročini.
Za zaključek pa še tole. Seveda je v visokogorju še kar nekaj snežišč in če se vrnem na moj prvi odstavek, ko sem napisal, da me Mangart ni mikal predvsem zaradi "avtomobilskega" pristopa iz sedla, moram pokritizirati "nedeljske" pristopnike
... Ko vidiš češke turiste v opankah na snežiščih, aaaaaahhhhh... brez komentarja.
Pa srečno pot!