31. 7. sem krenil z Belopeških jezer, mimo koče Zacchi na Visoko Ponco po ferrati. Pot do ferrate je od koče Zacchi precej dinamična, tako da se ne vleče. Varovala so v odličnem stanju. Čelada in samovarovalni komplet sta obvezna, saj je pot precej krušljiva, na ferrati pa je tudi del, ki te "potiska" v prepad in je fino, če si vpet. Plezalno je najzahtevnejših prvih 100 m ferrate. Nadaljevanje s plezalnega stališča ni tako zahtevno, a se mi je zdelo bistveno bolj nevarno, saj je pot neizrazita in IZREDNO krušljiva, rdečih markacij praktično ni. Ozirati se moraš za "kamnitimi možiclji", ki označujejo kje naj bi bila pot, a zaradi vsesplošne neizrazitosti poti, rabiš nekaj smisla za orientacijo. Ko enkrat skreneš s poti, je vračanje po krušljivem in prepadnem terenu neprijetno.
Za sestop z vrha Visoke Ponce je po mojem mnenju BISTVENO bolj primerna ferrata. Sam sem sicer sestopil preko Planiške škrbine, a to pot res odsvetujem. Pot je IZJEMNO krušljiva, strma in prepadna, varoval pa NI. Potrebna je 100 % zbranost in počasen korak, saj v primeru zdrsa zgrmiš v luknjo. Pot na Srednjo Ponco je v istem stilu - neizrazita, slabo markirana (če že je markacija, je zbledela), krušljiva, varoval ni, pobočja pa so zelo strma. Na vrhu Srednje Ponce je tudi precej obrabljen žig.
S Srednje Ponce sem šel še na Zadnjo Ponco. Pot na moji karti označena kot lahka, kar je večinoma res z izjemo Rdeče škrbine. Tu sta sicer dve stari jeklenici, ki ne vzbujata pretiranega zaupanja, drugače pa je pot zopet popolnoma brez varoval, ki bi bila nadvse potrebna. Pot je znova zelo krušljiva, ozka in nevarna za zdrs. Naprej od škrbine ni več tako nevarno, a na vrhu Zadnje Ponce nisem našel žiga
. Kljub navidezni bližini Srednje in Zadnje Ponce potrebujemo za pot tja in nazaj dobro uro, saj je potrebno biti izredno previden v Rdeči škrbini.
Sestopil sem s Srednje Ponce. Sestop je zoprn, saj se ponavlja stara zgodba (z izjemo markacij, ki so dovolj pogosta in izrazita) - krušljiva, ozka, neizrazita in nevarovana pot s strmimi travnatimi pobočji (nevarno za zdrs). Ko se priključimo na pot po kateri smo se vzpeli na Visoko Ponco, nam lahko odleže, saj je bistveno bolje uhojena (ni več tako nevarno za zdrs), pojavijo pa se tudi jeklenice in ruševje, ki nudi(jo) dober oprijem za roke. Sledi sproščen spust do koče Zacchi in nato še do Belopeških jezer. Za celotno pot sem potreboval cca. 10 ur, od tega sem 1 uro počival.
Skratka: ferrato in Visoko Ponco toplo priporočam vsakemu, ki nima težav s plezanjem in vrtoglavico. Vse ostalo pa toplo odsvetujem, če nimate ravno namena prečit celoten greben že od samega začetka. Opisana pot je izjemno zahtevna predvsem iz psihološkega stališča, ker moraš ohranjat zbranost več ur, da ne zdrsneš, moraš pa imeti tudi nekaj kondicije, saj pot ni ravno kratka. V primeru megle ostanite v dolini, saj je orientacija po neizrazitih poteh že v sončenm vremenu netrivialna.