Včasih pa res prideš nekam ravno ob pravem času. To se nama je zdelo včeraj, ko sva stopila na prag te prekrasne krnice Pod Srcem in pred obličje mogočne Špikove skupine gora. Ostanki sneženih plazov pod stenami, spomladansko prebujanje macesnov, ki so pravkar ozeleneli, ali pa se k temu šele pripravljajo, pa rožnata barva resja, je nekaj, kar gotovo bogati pogled na celotni amfiteater teh gora in ustvarja mistično vzdušje. Res, Martuljške gore so edinstvene!
Seveda najbolj pritegne prav Špikova stena, razveselilo pa naju je tudi spoznanje ob ugledu podobe srca v njenem spodnjem delu. Prav zares prav do teh dni nisem poznala izvora imena te krnice Pod Srcem.
Nadaljevala sva proti bivaku, ugotovila tam, da je zimska soba odklenjena, a povsem prazna. Potem pa sva se domenila, da bova samo krnico malo bolj prehodila, tako sva prav hitro stopila na sneg in se usmerila proti zatrepu krnice oz. proti Špikovemu grabnu, Tudi od tam so bili pogledi prav lepi, zanimiv tudi bližnji pogled v graben.
Sem ugotovila, da je bil moj zadnji obisk krnice pred 11 leti.
Pri povratku sva si natočila vodo pri studenčku malo nižje pod krnico, na še več vode pa sva naletela pri Mahovju oz. pri Izviru Mrzle vode, kar je naju zelo razveselilo. Izvir je bil pri prejšnjih dveh obiskih vedno suh, le žuborenje je bilo slišati, a vode takrat ni bilo na spregled. V teh dneh je drugače, je pa res, da je pogled malo manj romantičen, saj je tam nekaj podrtega drevja, pa tudi podor skal sega prav do brvi, ki je ostala brez ograjic.
Na poti sva srečala le turiste (od tega dva v sami krnici, dva pa na poti v krnico) z izjemo dveh pohodnic, ki sta hiteli proti drugemu slapu.
Ja, tako sva pomislila, ravno pravi čas za obisk sva ujela!