Včeraj sem naskočil Dobrač po tehnično in kondicijsko malo težji ALOISIASTEIG.
Parkiram v gozdu pri Almwirtschaft Schüt(dostop iz Čajne(Nötsch) preko Čač(Saak), pri gasilskem domu desno kamor kaže tudi planinski smerokaz). Dostop do Almwirtschafta je z avtom uradno prepovedan.
Od Almwirtschafta sem sledil smerokaz za Alpengarten. Le-ta močno zavaja saj je označen samo z rdečo piko(kondicijsko srednje zahtevno) poleg njega pa ni obvestilo npr. "Nur für geubte!" ali kaj podobnega.
Najprej grem po makadamu nato se pot odcepi v gozd. Sprva je slabše markirana, od skale z napisom ALOISIASTEIG pa bolje, spočetka so nekake knafelčeve markacije(sredina rumena), od spominske table(pri njej že prvi konkreten razgled na Julijce - ti postajajo z vzpenjanjem vedno lepši) pa rdeče pike. Nedaleč naprej od te table se začne tehnično zahteven del, ki pa ni pretirano dolg. Lažje plezanje(na začetku malo izpostavljeno) traja kake 10-15 min potem pa se skala vse bolj začne leviti v samo še zelo strmo pot. Taka pot me potem pripelje do plazu. Tam je zopet treba malo poplezati ob njem(veliko manj zahtevno kot prvo plezanje in ne izpostavljeno) potem pa - je zmanjkalo markacij
Kaj pa sedaj?
Zgoraj na desni vidim neko zajlo. prilezem do nje, a na desno kamor vodi ni nobene pike, na levi pa je podrta. Pač pa od nje slučajno vidim na drugi strani plazu markacijo. Plaz je torej uničil del poti. Najdem najbolj nekrušljiv(skoraj trda skala) prehod čezenj tako da malo sestopim nazaj in prečim. Plaz ni zelo širok. Spet sem na markacijah. Od tu dalje so sicer zopet malo bolj šparovne a se jih da poiskati.
V nadaljevanju se srečam z nekaj nepotrebnimi zajlami(kje so bile prej?!?) nato pa prečim še dva plazova(prvi trivialen z že nadelano potko, drugega obhodim po vrhu in kljub bojazni takoj najdem markacije za naprej). Potem mi pot prekriža še trop gamsov in že sem pri Aloisiahütte. Pravzaprav gre za bivak.
Od njega nadaljujem naprej. Do tu je bila pot zelo ozka, sedaj se malo razširi in me končno pripelje do žičnate ograje in vršnega platoja. Stene je tu konec, markacij pa tudi! Kam pa sedaj? Intuitivno sledim bledemu kolovozu se malo vzpnem in spustim in vidim v daljavi množice ljudi. Seveda sem pri glavni poti, ki pelje od parkirišča na koncu ceste do vrha. Priključim se ji tudi jaz. Ljudi lepo pozdravljam po slovensko in dobim tudi nekaj slovenskih pozdravov nazaj.
Po sprehodu na vrhu in ogledu obeh cerkvic, sestopim v Čajno in se s kolesom, ki sem ga pustil blizu zapeljem do avta, v Čajni pa si nazajgrede privoščim še pir!
ALOISIASTEIG:
ZAHTEVNA OZNAČENA POT z dvema odsekoma nezahtevne lažje plezarije.
Na omenjenem delu poti, kjer je plaz odnesel pot nadaljujemo levo(markacija na skali, ki se opazi z druge strani, če dobro pogledamo). Plaz previdno prečimo po skoraj nekrušljivem prehodu malo pod zadnjo vidno markacijo! (stanje: september, 2011).
ČELADA OBVEZNA(nekajkrat slišal proženje skal)!