Namig obraznega prijatelja naju prepriča o naskoku na najin-naš prvi tri tisočak. Po slikcah sodeč je biu pred nami res čudovit in dokaj lahek vrh, k je pa v bistvu najvišji v okolici.
Glede na to, da so bli pristopi do parking placa mau šlampast opisan, je blo zato tole iskane izhodišča že prou ena mjhna avantura...haha,k se je pa itak srečno končala. Tale dolina Debantall je prou čudovita in poleg še nekterih na drug stran prelaza spada v Nacionalni park Hohe tauern. Makadamska pot se vije ob prijetnem potočku, ki je ob vrnitvi v dolino še kako dobrodošel :-). Celotna pot je lepo urejena in se le mestoma nekoliko strmeje dvigne. Do parkirišča je moč na desn stran opazovat tud nekej zasebnih počitniških kočic, k so sevede vse alpskega stila....
Prvi pogled na park plac je šokantn...nejprej se čudš pa se vprašaš hudirja, a to res vse tm gor rine, poj začneš razmišljat ti, kam bi avto parkiru :-o, k je blo čist vse zaseden....Sam valjda, ni hudir, neki se bo že najdl.Tale parking Standort leži na višini 1368m, tko da če fajn premislemo, nas čaka skorej 2jurja višinske razlike...o mejdunej, to pa sploh ni tko mau...No,smo poj polne zanosa pa želje po novih avanturah kar hitr začele sopihat gor u breg...Potoček k smo ga prečl, je biu prou pomirjujoč, megla k je bla pa vs čas nekje nad nami, pa mau zastrašujoča...pa nč ni bla fajn,kar smo preizkusl mau kasnej,k smo gor prot prelazu hodil.Mi smo se držal oznake 393, k nas je vodila do koče Wangenitzseee hutte. Tle med potjo, k poteka deloma po smrekovem gozdu, smo loh tud mau za gobe gledal-jih tud neki najdl, sam nas nazaj grede niso več čakale,pol mau viši gor smo narajmale tud mau na jagode pa na borovnice, tko da je blo tud mau sladkobnosti zravn.Pot se v ključih počasi in vztrajno dviguje, in nas pripelje na planinco Pußnigalm, kjer so nas pričakale prou fletne pa luštne pa pridne kravce. Me smo tle nardile čist kratko pavzo, mau smo iskale sončka,pa ga nismo najdle, tko da smo poj rajš kar hitr šle naprej.K smo že kar neki časa hodile nismo ble lih prepričane,če hodmo prou, tko da smo mau povprašale mimoidoče če je pot prava. No,sej mau viši gor so na nas čakale table, tko da smo vedle,da se lih zgubile namo.Hehehehe...Tle se pot spet mau zravna,pol se pa do sedla parkrat kar pokonc dvigne...sej drugač to sploh ni noben problem,sam tale megla je pa nam dala vetra...smo ble celo pot kar švoh,tko da smo se prou počas dvigale.Šodrast deu lih mau pod sedlom je kar mjčken zoparn,sam je za gor kar okej,za dol pa lih tak taprau za kkšen padec.Srečne unga sedla smo kar mau konkretnejš zadihale pa nekej spile,pol pa šibale naprej...Mau niži dol smo vidle jezera...levi je Kreuzsee-2483m, tist jezer direkt pod kočo pa Wangenitzsee-2465m, v katerega se levo jezero tudi odteka. Megla,k se je vila lih na vseh koncih in krajih,nam ni omogočala nobenih razgledou,pa tud vsi vrhovi so bli zaviti vanjo,tko da smo ble kr mau žalostne k sploh nismo vedle kva nej same s sabo počnemo.Do kočice smo tako nardile 1140m, od tu pa do vrha pa je še dodatnih 780m.Gostoljubje v koči ter dobra in okusna hrana nas zadržujejo v notranjosti. Vseen smo se odločile,da gremo mau pogledat okolico jezer.Flora se tu zarad drugačnih pogojev in kamnin od naših precej razlikuje,tko da tle ni nobenih planik al pa svišča,o encijanih pa sploh ne duha ne sluha.Kljub vsemu smo poj,k smo se vračale v kočo,opazle nekej folka,k se je vračal iz našga vrha...Po informacijah,k smo jih dobile,nas je čakala fletna pot,ktere smo se prou lepo veselile.
Jutro,k nas je prebudilo,je blo prou čudovito...V zlate barve obarvane skale,modro lesketajoče spodnje jezero,sveže jutro,nebo brez oblačka...pravljica oz fantazija,kot se običajn izraz Monika...Tko smo poleg prenočišča v ceno imel vključen tud zajtrk,k nas je prou hitr počakou.Hitr smo se podvizale in se počas odpravle prot vrhu.Na ene treh mestih so na nas čakale tud tm od 8 do 10m dolge zajle,k so omogočale varno pot naprej.Ves čas so nas spremljal ovčji glasovi...Hja,včasih prou doug časa rabš da pogruntaš kje sploh ovce so....in so dejansk lih na vsak možn travnat livad,pa tud če je spodej še ne vem kakšn prepad.Travnata,mestoma tud precej šodrasta pot nas pripelje do prvega snežišča.Za gor je spet čist fletn, za dol grede pa ne,sej so se stopi,k smo jih nardil,prou hitr uničl,ker je sicer normalna "potka"ratala drsališče....grrrrrrr,to ti pa je neodgovornost :-(....Spet smo hodil po šodru,in se počas dvignl na višino 3000m.V zmernem ritmu smo se poj dvignile na širok in razgleden greben,kjer se nam je odprl pogled na naš vrh.Do tm nas je čakal še cca. 20min hoje pa mau snega,k smo ga mogl prečt, poj pa še kkšnih 100m dviga,pa je to to.Vrh,k je biu od časa do časa v megli,je biu v petek neverjetn obiskan. Sej u bistvu to sploh ni nč čudnga,ker ponuja res čudovit razgled na bližnje in daljne vrhove,z Grosglocknerjem na čelu....Me smo ga vidle sam za kkšno sekundo,ker so ble meglice tok vztrajne,da so vrh precej zakrivale. Škoda. Tko smo se sevede na našem prvem 3tisočaku mogle parkrat slikat,pa itak vpisat v knjigco, k pa nam razkrije, da moji sodržavljani tle ne hodjo kej prou redno. Na vrhu smo se zadržvale kkšno urco, sprot smo si tud kej ogledale
,pol pa počas odpeketale prot koči.Na unmu šodru smo mogle bit kar pošten previdne,sam je kar šlo. Tko smo imele celo pot čudovit razgled na okoliško hribovje pa na vrhove, na kterih pa ni blo nobenih obiskovalcev vidt...le križe.Svizci,k jih je tle pomoje kar precej, so se nas spretno izogibal,tko da žou nismo nobenga vidl...smo jih pa slišal...Spet smo narajmal na družino,k se je tm okrog 14h odpravljala prot vrhu.K smo jim povedal,da je gor še nekej snega, pa da majo do vrha še zihr 2,5h hoje,so se menda mau viši gor odločil,da vzpona naujo nadaljeval.No,glede na obutev je bla to tud pametna odločitev.Me smo poj na eni travnati livadi mele tud mau pavze,pol se pa po 2,5h primajale h koči,kjer nas je čakala še ostala roba. Prvošle smo si še mau pavze, poj pa šle kar hitr do izhodišča.
Tale Petzeck je naredu na vsako izmed nas lep vtis. Odločile smo se, da se še kdaj vrnemo,sej je tle marskej še za obiskat...Dolina Debantall, mi te še obiščemo!