Cima Colodri je 400 m visok vrh v neposredni bližini Arca, plezalnega raja poleg Gardskega jezera. Vzpon nanj je dokaj nezahtevna ferata. Skupaj z grebensko potjo mimo Monte Colta je hvaležen cilj, ko se zaradi različnih vzrokov ne da višje, oziroma se nam sploh ne da višje
. Izhodišče s parkiriščem je v kampu poleg ceste, kjer večinoma domujejo plezalni navdušenci. Takoj čez cesto so prve oznake za ferato in Cimo Colodri. Odpravila sva se torej v smeri markacij 431B.
Glede na zapise na netu sva pričakovala malo več dela na ferati, a ta sedaj komaj dosega C kategorijo. Pred kratkim jim je namreč premalo izkušen feratar padel dol in so ferato zaprli ter obnovili. Vsa težja mesta so polikali in vse skupaj naredili prehodno praktično za vse z nekaj osnovnega znanja in opreme za ferate.
Po zaključku ferate sva nadaljevala proti vrhu Cima Colodri in še naprej po grebenu. Pot se preimenuje v 431 in vodi po najlažjih prehodih. Vse naokoli je večinoma kosmačija, toda brez skrbi. Pot je lepa in netežavna. Vidi se, da tu kar dosti hodijo. Nekaj je odcepov na levo, a držati se je treba grebena, oziroma oznak za Monte Colt. Ta se nahaja malo iz poti in kmalu bi ga zgrešila. Vrh je namreč neizrazita vzpetina na katero vodijo le rdeče pike. Najvišja točka je označena kot tarča
.
Za tem vrhom se pot začne spuščati in se na razgledišču Croce di Ceniga ( z neuglednim križem ) dokončno strmo spusti po levem delu grebena v dolino. Tam se markirana pot nadaljuje v desno, no midva sva za povratek izbrala mirnejšo, redko naseljeno dolino Laghel na levi. Zaradi tega sva morala opraviti kar nekaj dodatnega vzpona po neoznačeni poti skoraj do sedla levo v hribu. Tam sva se priključila lepemu kolovozu, spet v levo. Kolovoz čez čas preide v asfaltirano cesto.
Tudi v dolini Laghel so doma plezalci. Označenih plezališč je kar nekaj, zborček nadebudnih mladincev z vso mogočo kovačijo pa sva srečala pri cerkvici Maria di Laghel. Očitno imajo tam po tradiciji zborno mesto.
Za zaključek sva se povzpela na že velikokrat viden, a še nikoli obiskan grad nad Arcom. Nanj vodi lepa sprehajalna pot in tudi vstopnina za ogled je le nekaj evrov. Tam se da marsikaj videti, da o enkratnih razgledih po okolici sploh ne govorim. Toplo priporočam. Za povratek na izhodišče sva našla sprehajalno pot v levem pobočju gradu, zato se nama ni bilo potrebno spustiti v Arco. Pot ima sicer opozorilo o padajočem kamenju, a tega nihče ne upošteva. No, tudi naju ni nič zadelo in sva se srečno vrnila na izhodišče
.
Še nekaj uporabnih podatkov :
Izhodišče : malce naprej od Arca … 45°55'37.4"N / 10°53'32.0"E ( Google Maps_Android )
Dolžina poti : 12 km / Vzpon po poti : 750 m
Trajanje : 4.30 ur