Gartnerkofel, Malvuerich Alto

Se je svizec fotografiral za osebni dokument? Ali pa je morda le čakal na folijo, da lahko začne z delom.

Danes 20.11.08 sem se povzpel na oba Malvuerica. Nameraval sem od ceste, ki pelje na passo Pramolo, pa je še vedno (do 28.11.08) zaprta, zato sem si za izhodišče izbral Studena Bassa in sprva peš po strmi privatni cesti, zatem po poti 433A do lepe jase z (lovsko kočo) in naprej po 433 do Sella della Pridola, od tam pa po zahodnem grebenu po poti Via Alta C.A.I. Ponetebba na vrh. Ker se pot v zgornjem delu obrne na severno stran, sem gazil tudi do 30 cm suhega snega, v pomoč mi je bil cepin na izpostavljenih mestih. Z vrha sem odšel še na mali Malvuerich ter zatem nazaj v dolino. Čeprav sta oba v senci veliko bolj znanega M. Cavalla, sta čudovita razglednika, ki se ju splača obiskati.

Ker je bilo treba izkoristiti še zadnji lepi vikend za v gore sem to seveda naredil. V soboto zjutraj se z avtom zapeljem do odcepa makadama iz ceste na Mokrine(ljudje poštekajo šele če jim rečem "Nassfeld", kar je po moje sramota) in parkiram.

Po cesti se spustim čez jaso potem pa zagrizem v strmino, ki je kar konkretna. Veriga in lestev mi ne povzročita večjih težav in že sem iz jutranje sence na sončni strani s prelepim pogledom na Julijce. Od tam naprej je potka lepa in v lažjem vzponu pripelje na sedelce, kjer se desno usmerim na vrh. 10 minut in sem tam.

Za hrib s skoraj 1900 m je razgled fantastičen in prav nič ne ustreza italijanskemu prevodu Malurha t.j. Malvuerich, kar bi lahko tudi pomenilo 'slabi razglednik'. Vidi se vse od Tur(z markantno Hochalmco in Velikim klekom) pa Julijcev(da ne ponavljam vseh vrhov), tisto kar je levo od Konjskega špika pa so morda že Dolomiti(vsaj Lienški). V obratni smeri pa po anteni takoj spoznamo Dobrač.

Na vrhu se zapletem v pogovor z Angležem, ki ima hišo pod Ojstrnikom(verjetno upokojenec). Tudi on pohvali našo lepo deželo, kjer je tudi dosti planinaril potem pa se zapleteva še v debato o feratah. V Angliji(kot tudi domala povsod drugod na svetu) jih nimajo in tam je bilo dosti polemik okoli odprtja prve privatne ferate in lastnik je komaj dobil dovoljenje. Povem mu, da čeprav se zdi da je tukaj vse pod železjem, so tudi pri nas velike polemike o tem.

Sestopim po poti čez Pridolo(slika 4 pri zapisu triglavskega) in Planino Winkel nazaj na cesto potem pa me čaka še dober kilometer trapanja po cesti do avta in odpeljem se na Belopeška jezera, popoldanskemu cilju naproti.

Za današnji izlet smo izbrali Krniške skale - Gartnerkofel (2195m). S parkirišča pri že zaprti koči Plattner smo šli po cesti do koče na planini Watschiger. Od tu dalje smo šli po peš poti, ki je vodila čez rahlo pomrznjene travnike. Ostankov snega tu skoraj ni več. Malo pod sedlom Kuhweger Torl(1912m)smo zavili desno in po meliščih in ostankih snega prišli do vrha smučišča. Po vzhodni strani smo kmalu dosegli manjše sedlo, kjer je bilo nekaj več napihanega snega, ki pa ni predstavljal nobenih težav. Križ se nam je že pokazal in le še travnato pobočje pod vrhom nas je ločilo od njega. Postanek na vrhu smo si privoščili, saj je bilo prijetno toplo. Razgledi na vse strani čudoviti. Nazaj grede smo se povzpeli še na sedlo Kuhweger Torl in po nekaj minutah vzpona smo bili na sosednjem vrhu - Kammleitnu (1955m). Sestop na izhodišče je bil pravi jesenski, saj so macesni zažareli v toplih barvah popoldanskega sonca.

Današnji plan je bil Malvueric alto. Tokrat smo šli iz Tablje (Pontebbe) proti prelazu Mokrine, a le do odcepa gozdne ceste na višini 1020m. Avto smo pustili pred rampo in nadaljevali po glavni cesti še dobrih 100m. Na levi strani ceste smo pri oznaki za pot št.433 stopili na lepo ohranjeno mulatjero in se po njej povzpeli do sedla pod M. Malvueric basso. Tam se priključi pot 433a iz Studene basse. Tu se začne najlepši del mulatjere, ki nas pelje skozi dva zanimiva tunela, čez mostiček in čez več lepih prehodov pod južnim ostenjem Malvuerica vse do sedla Pridola. Na sedlu smo imeli krajši postanek, nato pa smo se po zahodnem grebenu povzpeli na vrh. Pot po grebenu je bila suha, tudi na delu, kjer pot obrne na severno stran. Razgledi na vrhu so bili čudoviti prav na vse strani. V dolino smo se spustili po vzhodni strani mimo M. Malvuerica bassa, se naužili toplih jesenskih žarkov in po poti 433 odšli k našemu izhodišču.

svicr 27.11.2011

Daj gor malo teh čudovitih razgledov, da bomo še mi uživali.

Hja, ponovno čez mejo...tokrat se zapeljemo v Tablje-Pontebbo na obvezno jutranjo kavico, nato še malo naprej do Studena Bassa, kjer smo pustili avto in se po poti 432, ki pelje po cesti, že za začetek zelo strmo vzpenjali. Cesta se po slabi uri konča, mi pa smo nadaljevali po gozdni poti 433a, mimo lovske koče na idiličnem in razglednem mestu ter se višje priključili zelo lepi prečni mulatjeri 433, ki pelje čez dva tunela, lesen mostiček, zidano ograjo,...na sedelcu Pridola se odprejo še razgledi proti Mokrinam(Nassfeld) in avstrijskim goram. Sledil je še zadnji vzpon po senčni strani in že smo stali na vrhu Malurch-a, z razgledi na vse strani, obsijani s sončkom in toplim vremenom. Sestopili po grebenu še na mali Malurch in nižje ponovno ujeli pot, po kateri smo se prej vzpeli. Do ceste je šlo brez ročne, cesta pa zahteva in ročno in zavore, saj je strmina res hudaaa
Tura je res prava jesenska pravljica...

Dodam še jaz kakšno slikco, ko sem bil ravno v bližini.

Se strinjam z Rozko, res je taka pravljična jesenska tura. Hvala Igorju za napotke

Gartnerkofel 11.3.2012....sončno vreme....brez vetra

Nad Mokrinami je nekaj lepih gora, primernih tudi za zimske vzpone. Danes sva se s kolegom povzpela na Krniške skale, seveda s smučmi, ker peš ne bi šlo, saj je snega do pol metra in to kakšnega, pravega, najboljšega pršiča.

Prejšnjo nedeljo sem pristopil na Krniške skale(Gartnerkofel) po malo drugačni varianti kot predhodniki in tudi večina pristopnikov na ta vrh.

Začnem v vasi Möderndorf zraven Šmohorja, točneje na začetku slikovite soteske Garnitzenklamm, kjer na parkirišču zjutraj ob cca 06:30 parkiram. Grem v sotesko, ki se kmalu začne kazati v svojem najboljšem. Lepa, divja, slikovita. Razdeljena je v štiri dele. Za prvim in drugim delom je zasilni izhod pa za tretjim tudi. Pot namreč ni čisto enostavna. Prvi del je še tehnično nezahteven, drugi in tretji pa nekje delno-zahtevna. Torej malo paziti na varovalih, še posebej kadar je visoka voda, mokro,... Zadnji del že meji na zahtevno pot zato tam z otroki in neizkušenimi previdno! Kljub temu za povprečnega planinca vajenega varoval ne predstavlja večjih problemov in lepota odtehta trud. Čas: dobri dve uri.

Po koncu gremo lahko seveda nazaj po drugi poti(lahki) lahko pa nadaljujemo naprej. Jaz grem naprej proti Kühweger Alm(dobra ura). Od tam naprej pa proti Kühweger Thörl(cca. ura in pol). Od tam pa se že odpre pogled na Mokrine in vse standardne gore poleg: Malurh, Konjski špik, markanten Veliki Koritnik,... Do tu se da pristopiti tudi iz Mokrin(cca ura in pol). Od tu gremo na desno(levo če pridemo iz Mokrin) na Kammleiten, znan po zanimivi kamnini drugačni od okolice in lepih kristalih(cca. pol ure do vrha).

No, na levo(desno iz smeri Mokrin) pa sem namenjen jaz. To je plezalni SZ greben Krniških skal. Ampak, nobenega smerokaza, nobenih markacij No, grem kake 50-100 m po slabo vidni potki in potem na skali pod ruševjem le vidim rdečo piko. Rdeče pike in črte potem vodijo vso pot. Pot je torej dobro skrita pred tem da bi kdo od manj izkušenih, ki jih je tam okoli gotovo veliko, zašel nanjo. Plezanje naj bi sicer po zapisu Vida Pogačnika na Summitpostu( http://www.summitpost.org/north-west-ridge/204826 ) bilo vseskozi UIAA I. Ok, poznavalec je poznavalec, sam mislim, da vsaj na kakem mestu(vsaj ključnem) dosega vsaj II-. Tudi da je pot ravno 'easy', kot piše, no ja kot za koga.

No, pot se že kar takoj na začetku postavi konkretno pokonci, začetni del je najbolj strm, skala sicer razčlenjena, oprimki tudi v redu. Po najhujši strmini pridem na izpostavljeno rampo, na koncu nje pa slišim nad sabo ljudi, mimo pa prileti tudi kamen (čelada je seveda tam kjer mora biti in je seveda priporočljiva za to pot). "Achtung!", se zaderem. Pot se zopet postavi pokonci, prečiti pa moram tudi prvo scary mesto t.j. iz strmine direktno v prečnico okoli izbočenega 'čoška'. No in potem srečam te ljudi - čehi, ki so šli po tej poti navzdol. Lepo se pozdravimo in grem naprej. Pot potem za nekaj časa postane malo lažja(hoja po travi, potkah, tu pa tam plezanje...) a težav še zdavnaj ni konec. Tako pridem do točke, ko se že vidi vrhnji križ a to je šele cca. nekje na pol poti. Ravno tu pa je ključni del poti. Strm vzpon po skali z malo slabšim oprijemom potem pa po izpostavljenem delu kjer na kakem metru dveh praktično nimaš kje stopiti oz. je treba iti previdno po korakcih. Vid Pogačnik gre čez ta del suvereno s palicami v rokah. Ali pa se je samo tako dal slikati.

Tudi potem še ni vsega konec. Strmina se sicer vnese a skala postane nekoliko manj razčlenjena. Nato sledi še mesto kjer je treba malo poplezati navzdol in že sem pri mestu s skrinjico. Frekvenca vpisov: kake 2-3 na dan. Izvem, da so oni Čehi so iz Pardubic. Od tam naprej se zdi kar strmo a ko se približam skali vidim v njej žleb. No tu bo pa že šlo. V sredini nekje mi zmanjka pik. Sestopim in odkrijem da vodijo levo. No, in jim sledim in se kar pomatram, da potem ugotovim, da bi prišel na isto mesto, če bi sledil žlebu do konca pa še lažje bi bilo.

Tu je plezanja praktično konec. Sledi še nekaj izpostavljenih prehodov podobnim morda tistemu na plezalni na Rogatec predno plezačina postane hoja. To se zgodi tudi tu in ta pot se po kaki minuti, dveh priključi na normalko od tam pa še v kaki minuti, dveh pride na vrh.

POVZETEK: ZELO ZAHTEVNA OZNAČENA POT. Markacije so očitno bile obnovljene(glede na Rokov zapis od 2007). So rdeče(stare zbledele modre so tudi še ponekod vidne). Na poti je potrebno paziti, ker je veliko drobirja, oprimki in stopi pa so kar stabilni. Na začetku je pot strma, pozneje manj, je pa na začetku skala dobro razčlenjena, pozneje za malenkost manj. Čeprav gre za greben je pot prepadno izpostavljena le na nekaterih mestih, torej ni tisti klasičen greben(a la triglavski) kjer vidimo prepade levo in desno hkrati. Struktura gore je tu nekaj posebnega t.j. grape, stolpiči,... in ravno na plezalni se vidi pravi pomen slovenskega imena Krniške SKALE - pot je zelo slikovita. Pot pa NI zavarovana. Niti enega varovala ni, in če se prav spomnim tudi nobenega hakla za kako vrvno varovanje. In če sem že omenil plezalno na Rogatec(ki je tudi nezavarovana): ta je za stopnjo težja od njega. Kljub temu mislim, da kdor je zmogel Rogatec brez problemov in ima tudi sicer vsaj nekaj izkušenj iz zelo zahtevnih poti ali še bolje vsaj zahtevnih brezpotij, ne bi smel tu imeti večjih težav.

Na vrhu je bila panorama prilično dobra. Vidijo se italijanski Julijci(do naših je nekako zmanjkalo), pa po Karnijskem grebenu do Ojstrnika, pa do Cogliansa pa na jugu do Kanalske doline, na severu pa Ziljska dolina in Ziljske alpe in seveda Dobrač. No, skriti so ostali Dolomiti(tudi Lienški) in pa Visoke Ture.

Sestopim po normalki in si na zgornji postaji žičnice privoščim pir nato pa nazaj do Kühweger Thörl in do Kühweger Alm. Tam postanem lačen pa naročim en Bretteljause t.j. klobasa, špeh, sir na krožniku s kruhom in pirom. Zelo je teknilo. No, gazdarica me(potem ko me vpraša od kod prihajam) preseneti s slovenščino, katero se je dve leti učila v šoli. Malo je sicer iskala besede(kakšno sem ji moral prišepniti) a ji je kar dobro šlo. Tam je bil tudi črn pes(podoben novofundlandcu), ki me je stalno opazoval. Ne vem ali zato ker sem bil tujec ali pa mu je dišala moja klobasa!

Gazda mi pove kje grem lahko nazaj. Pot je sicer dobro povedal a malo sem jo iskal zaradi malo slabše označenosti(da, tudi pri Avstrijcih se to zgodi). Pravzaprav na enem delu poti praktično ni bilo markacij. Potem zopet zaslišim potok iz soteske in pridem do lepe cerkvice St. Urbani nad njo. Je par minut s poti, bila je odprta in zdela se mi je kar lepa. Od tam imam še dobre pol ure do avta. Nazaj grede naredim še ovinek do Trbiža in na sladoled(italijani imajo boljšega od avstrijcev) od tam pa potem seveda domov.

Super izlet!

Utrinki prijetnega vikenda v Karnijskih Alpah
http://graheljsblog.blogspot.com/2013/07/konje-jahat-po-avstrijsko.html

Včeraj smo s skupino v prelepem vremenu naredili to turo. Kljub daljši vožnji do izhodišča, je to čudovita tura, primerna praktično za vsakogar. Od sedla dalje so se ponujali razledi na vrhove okrog in okrog. Vrh je priljubljena točka izletnikov, tako da je bila na vrhu temu primerna gneča. Glede na vremensko napoved, bo vrh kmalu pokrit s snegom. No mi smo ga doživeli v vsej svoji lepoti!

Že prejšnjo nedeljo smo se po normalni poti povzpeli na vrh Krniških skal.Vrh je zelo obiskan pa še veselica je bila pri Watschiger Almu - festival polente in špeha na katerem so se pomerili Italijani in Avstrijci.Pri vzponu od zgornje postaje žičnice proti sedlu med obema vrhovama pa smo lahko opazovali navdušence kateri so se vzpenjali po mislim da povsem novi feratti katera je speljana preko stolpov in med njimi povezana z mostovi iz jeklenic.Kljub temu da sem pregledal internet podolgem in počez nisem našel nobenega obvestila ali reklame za novo feratto.Feratta je na pogled s poti kar zahtevna(mislim da je lahko kakšno mesto D),časovno pa mislim da ti vzame 1 uro in pol če ni prometa.Danes je bilo na feratti zelo veliko obiskovalcev.Ali ima mogoče kdo bolj točno informacijo o tažavnosti ta feratte ?

http://www.bergsteigen.com/klettersteig/kaernten/karnischer-hauptkamm/daeumling-klettersteig

Ni tako zelo težka. Me že mika. Še vedno ostaja stara prostoplezalna pot(glej moj prispevek zgoraj), ker je speljana na čisto drugem koncu gore (glej galerijo slik na linku). Bi bilo škoda da bi jo uničili, bi potem začel razumevati tiste, ki tarnajo da ferate uničujejo prostoplezalne poti.

Še en "adrenalinski park" - katastrofa

Evo, sem jo preizkusil ;-)
V glavnem, ferata je taka prava "avstrijska" - adrenalinska, strma, zračna, atraktivna in rahlo glupa. Je pa zabavna. Sicer ne spada med zelo zahtevne ferate, vendar nikakor ni čisto lahka. Sploh na ključnem mestu človek kar malo zašvica. Sicer je tudi to mesto rahlo "avstrijsko" - gre pač za zelo strmo steno s slabimi stopi, kjer se je opremljevalec iz neznanega razloga (jaz sumim, da mu je zmanjkalo šnopsa) pač odločil, da ne bo dal nobene skobe. In potem se je treba kar fajtat čez. Z izjemo nekaj takšnih sladkorčkov je ferata sicer dobro varovana, predvsem pa mi je všeč, da so varovani tudi odseki po strmih travah.
Mostovi pa - khm, prvi je popolnoma odbit. Stvar je v tem, da gre za precej dolgo prečenje po eni zajli. In ker je ta zajla tako dolga, pri prečenju niha kot zmešana, kar poskrbi za pošten porast pulza že na samem vstopu. Saj najbrž so imeli opremljevalci to v mislih. Zgoraj sta še dve takšni prečenji, ki pa sta krajši in ne povzročata težav, dolg most pa je prav fino zabaven.
V glavnem, stvar ni nikakršna velika klasika, za eno kratko turico pa zna biti čisto primerna. In feratarji bodo uživali, ni dvoma. Aja, zahodnemu grebenu, ki sem ga imel tudi v mislih, sem se potem odpovedal zaradi rahlo sumljivega vremena. Saj na koncu je izgledalo, da bi bila stvar izvedljiva, ampak tako pač je.

Evo, pa še dve fotki:

prav tako kakor moj predhodnik sva tudi midva danes preizkusila to ferato in se s predhodnikom popolnoma strinjam,samo dodala bi še da sem na prvem mostu iz zajl imela občutek,da sem na "rodeu"zajle tako plešejo,da se res adrenalin kar dobro sprosti,vreme je bilo pa vsakršno,sonce,megla,veter lahko se je tudi še kaj drugega skuhalo,glede na to kako je bilo v okolici črno....prilagam slikce

@ Däumling-Klettersteig ... ferata v neposredni bližini Gartenkofla na Mokrinah oziroma dobro urico vožnje iz Gorenjske. Je sodobna tehnična ferata C kategorije namenoma speljana tako da je vedno dovolj zraka pod nogami . Je zabavna ampak predvsem na prvem prehodu čez most naredi selekcijo med tistimi ki zmorejo in tistimi ki ne . Ne je podcenjevat, predhodniki so že napisali svoje. In seveda ne se je ustrašit, ker izkušenim nudi obilo užitkov . Za predstavo sledi še nekaj fotk .....