Monte Sernio

" Ta gora vabi vedno znova " - ja Igor,dal si mi pobudo,da jo tudi jaz zopet enkrat obiščem,seveda s te strani.Se mi pa zdi,da je od koče Grauzaria malo lažja! LP

Pločevinki imata napačno barvo :-)

... toda boljšo vsebino. )

Monte Sernio po SZ grebenu
http://tomazsarc.blogspot.com/2012/06/monte-sernio-2462012.html

Parkirišče v Val Aupa, potem v jutranjem "hladu", ki je z višino pojenjal do koče Grauzaria. Sledil je kratek postanek in naprej na Foran de la Gjaline. Kje bi bil lepši postanek, kot ravno na tem sedlu, kjer je krasen pogled na Sernio. Sledil je kratek spust do grape in po, ter ob njej do vstopa v SZ pobočje stene, s katero sva hitro opravila. Na vrhu pa urica za gorske užitke, čeprav razgledi niso bili ravno blesteči. Sestopila sva po južni poti, se ustavila v koči, popila zasluženo pijačo in nazaj v dolino. Vedno lepa tura v tem koncu.

Po isti poti kot v zgornjem opisu na vrhu. Pot čez SZ greben ponudi čudovito poplezavanje v izredno kompaktni skali v okviru II stopnje. Vredno obiska

Tudi midva s kolegom včeraj po isti poti kot oba zadnja dva komentatorja. Tura je krasna in jo lahko samo priporočam. Še sploh me je pozitivno presenetila skala, ki je praktično na vseh strmejših mestih zelo dobra. Vmes so seveda tudi krušljiva mesta, ampak ta so itak povsod. Na začetku sestopa naju je - kot je to letos že stalnica - ujel dež. Sestop po normalki se je zato spremenil v dokaj delikatno zadevo, saj je bila na vseh skalnih skokih v mokrem potrebna res skrajna previdnost. Ampak uspelo nama je varno sestopiti mimo vseh pasti, tako da sva tam nekje ob dveh že pila pivo v koči Grauzaria in se strinjala, da sva opravila krasno turo. Pa še dež je ponehal in Creta Grauzaria se nama je pokazala v lepem očiščenem vremenu. Tudi tja gor bo ob priliki še treba. Skratka, vsi že vemo, da je letošnje poletje čudno, ampak kaka lepa tura je pa kljub vsemu izvedljiva.
Aja, še en komentar o sami poti: na mestu, kjer se tik pred zavetiščem na planini Del Mestri navzgor odcepi pot po onem napornem šodru proti razu, jo je ob prečenju grape nekaj metrov odneslo. Zato sam začetek te (sicer markirane) poti ni popolnoma razviden in jo je treba malo poiskat. Ko pa jo vdeneš, ni več dilem. Je pa ta vzpon po šodru definitivno najnapornejši in najmanj prijeten del ture. Ampak tudi to spada k hribom.

Parkirišče je bilo ob prihodu skoraj prazno, pot do koče Grauzaria pa še dokaj "hladna". Kratek klepet z oskrbniki, potem pa gor proti sedlu Portonat. Je rekla, da jo hočem ubiti, ampak jaz vem, da je ena redkih, ki ji lahko sledim . Da sva izbrala nekoliko daljši pristop ni naklučje, pa seveda zato tudi ne bom odpiral nove teme. Skratka pot Piero Nobile na Cimo dai Gjai je taka, ko je bila tudi 5 krat prej. Z vrha dol na sedlo, ter na vstop po SV pobočjih Sernia o kateri je vse že opisano. Na škrbinici kratek počitek, potem pa v skale, ki so prav take kot so bile. Na vrhu malica in daljši postanek, potem pa po južni dol in že drugič preko sedla Nuverniulis, ter na Foran de la Gjaline, tam pa sta se že čutili zarošeni steklenici. V koči se zame vedno najde kak priboljšek in tudi tokrat se je, za oba seveda. Slovo do naslednjič in še sprehod do avta.

Se popolnoma pridružujem komentarju jax-a glede odcepa s poti 437. V grapi je začetek poti očitno odneslo, velik,obledel rumen napis na skali nad potjo nam samo da napotek kje iskati odcep-zelo malo hojeno stezico, markirano rumeno. Na škrbinici tik pred vstopom v "plezalni" del pa se nam pridružijo še rdeče pike. Nisem bil prepričan ali te privedejo od koče Sernio, ali direkt s sedla nad bivakom-saj je bila opazna stezica iz te smeri. Če je temu tako bi to bil izogib tistemu mukotrpnemu vzponu v območju grape.
Sestopala sva po žlebu pred f Nuviernulis, ki je tudi označena z obledelimi rumenimi oznakami

Pride do neoskrbovane koče Sernio, pred leti sem tam sestopal po vzponu na Creta di Mezzodi, ne sicer povsem sedla, ampak nekoliko nižje.

Sernio-2187m je najvišji vrh manjše gorske skupine ,ki pripada osrednjem Karnijskim Alpam .Gora je nekoliko osamljena in odmaknjena od pohodnikov. Naš začetek poti je bil v dolini Aupa. Gremo do koče Grauzaria-1250m.Koča je zelo prijazna, imajo celo veliko čredo koz.Gremo na vzhodni pristop na sedlo Nuverniulis.Pot je razmeroma lahka ,plezalna,mestoma plezarije šibke I.stopnje, edino en skok bi lahko označili za II.stopnjo. Skala je kompaktna, oprimkov dovolj. Na ključnih mestih si eden drugemu pomagamo, kažemo oprimke,svetujemo najustreznejšo smer po skalah.Pri tem skoku, ki naj bi imel najvišjo oceno je treba pri sestopu, če gre za neizkušene, uporabiti varovanje. Palice smo pospravili že na sedlu in tam tudi nadeli čelade-priporočljive so tudi plezalne rokovice, ker so skale kar ostre.Je dokaj lepo označena z rdečimi pokami ali črtami, ki dokaj primerno kažejo pot po skalah.Je pa nezavarovana.Od izhodišča hodimo približno pet ur. Sestopimo po poti pristopa.Vreme je bilo odlično,razgledi fenomenalni-enostavno gorska pravljica.

Še jaz nekaj svojega pogleda z moje prve poti po Karnijcih

V begu pred letošnjo vročino se iz doline Aupa odpravimo na Monte Sernio po senčnem SZ grebenu. Koča Grauzaria je odprta, prijazen oskrbnik nas preseneti z nekaj slovenskimi besedami .

Nadaljujemo z vzponom na sedlo Foran de la Gjaline in nato s spustom po poti 437 do izrazite grape. Nekaj naprej vidimo lovsko kočo, a do nje ne smemo. Malo pred najnižjo točko grape nas možic in rumene oznake povabijo levo v strmino na mletje 150 višincev mešanice grušča in trav. Potka je sledljiva in označena vse do vstopa v SZ smer, ki se nahaja v najvišji točki grape. V nadaljevanju nas v steni pozdravljajo rdeče in rumene oznake. Rumena pot je težavnejša od rdeče, vse skupaj pa komaj dosega 2. stopnjo. V primerjavi s potjo čez Plemenice je SZ greben za odtenek bolj zahteven in na nekaj mestih bolj zračen. Varoval ni nikjer.

Za povratek je priporočljiv spust po vzhodnem grebenu. Klasične belo-rdeče markacije ujamemo na vrhu s križem. Naj vas ne zavedejo nove rdeče pike, ki se z najvišjega vrha spuščajo desno v dolino. Po markacijah nadaljujemo do sedla Nuviernulis, kjer je razpotje. Tu lahko uberemo lažjo in krajšo pot levo navzdol pod stolpom Torre Nuviernulis namesto desne, ki se spusti globoko, globoko. Leva pot je na novo markirana, a jo malo nižje zapustimo in preidemo na dobro vidno nemarkirano desno pot. Ta se kmalu pridruži tisti, po kateri bi prišli daleč naokoli. Ta, sedaj spet markirana pot nas v številnih okljukih pripelje nazaj na sedlo Foran de la Gjaline

Se odločil, da grem ponoči proti izhodišču za Monte Sernio, štartal okol 5. ure zjutraj po normalni poti na vrh. Snega je čisto malo in ne povzroča nobenih težav. Vreme super in prav tako tudi razgledi, na vrhu spal 1 uro, nato pa počasi sestopal.

​Od lanskega spogledovanja, je letos prišel na vrsto prej, kakor sem upala upati
V »nahrbtniku« imeli smo dva ožja izbora, a ker je zadnja beseda tokrat pripadla najmlajši udeleženki, ​gremo na »krajšo« turco
Dobimo se v Kranjski gori, se zapeljemo do Val Aupe in izkoriščamo jutranji hlad, kateri kmalu začne popuščati. Na parkirišču že par vozil, mi se opremimo, malo kolebamo glede štrika, a ker nihče ni dvignil palčka, ga pustimo v avtu. Hoja do​, pot 437,​ koče Grauzaria hitro mine in vročina je že na delu. Vmes srečamo skupino plezalcev, namen imajo preplezati eno izmed smeri v markantni Sfingi​ in nazaj grede smo jih še ujeli pri plezanju malo pod vrhom
Pri idilični koči Grauzaria, z enkratno kuliso, se malo okrepčamo in že nadaljujemo proti ​sedlu Foran da la Gjaline​​​, nato rahel spust,​ kjer malo pred zavetiščem Mestri zapustimo pot 437,​ ter ​se ​ponovn​o začnemo vzpenjati po neugodni poti, ki je mix krša, trav, drseče podlage in kar ni in ni je konec​
​Pod steno​ Sernia​ si nadenemo čelade in sama s cmočkom pričakujem, kaj bom zagledala za robom. Začetna prečka dvigne adrenalin in ga kar drži, saj ​gre za fino začinjeno​ enkico, mestoma​ dvojkico, sploh, ker ti večino časa zadaj pihlja praznina in globina​​. ​So pa oprimki odlični, skala drži in ko si v kakem skritem kaminčku, je imenitno. Pot je izvirno speljana​,​ čez naravne prehode in ravno, ko se ogrejemo, že stojimo na grebenu in zremo v pred in vrh…juhuuu, Monte Sernio, mogočen vrh, ki čuva svojo Grauzario in kljub temu, da se ne ponaša z najvišjo višino, ​dominira daleč naokoli s svojo podobo.​​
Ah, razgledi pa…na vse strani fantastični, malo posedimo, malo pofotkamo in počasi že sestopamo po normalki. Debata se že »suče« okoli spodnjega stolpiča, na katerega smo lani pristopili po desni strani, ki je »lažja«, zato s kolegom že delava plan, da se povzpnemo po težjem pristopu, a najmlajša udeleženka je odločno proti in že lovi senco, mi2 pa že spihava proti vrhu Torre Nuv​iernulis​. ​I​n sva šla​,​ v levo…ja, res je težja kot desna varianta, saj ima dva detajla, prvi je kamin, kjer je na-pol špaga obvez​en​ element in drugi je skalna zapora, z rahlo previsno skalco, hmmm in ja vse je v postavitvi, in ja, potem vse gre, hehee, hvala mojemu so-trpinu. Potem težav ni več, prehodi označeni​, sicer​ z obledelimi pikami, a ko vidiš eno, zagledaš vse. Tokrat na vrhu našla vpisno knjižico, iz leta 2006!, a kaj, ni pisala ( kdor bo hodil, naj pogreši kak kuli). Sestopila sva po lažji varianti. Skala in oprimki odlični.
Sestop do ne-udeleženke zadnjega vzpona, nato skupaj po zoprni grapi​, ena pred Forca Nuviernulis,​ do markirane poti​ 419. Na koči limonada oddih​ in komaj smo pripravili nožice spet v pogon. Sem še pridem, čaka namreč še prva dama, Grauzaria
Pri avtu se odločimo, da najdemo svoj tolmunček in smo ga, v samotni strugi ​nekje pri Ovedasso​. Medtem, ko smo parkirali avto, se je mimo nas pripeljal kolesar in izginil. Naslednjič smo ga videli, kako se namaka v NAŠEM tolmunčku, hahaaa, res nam je nasmejal dan in je bila ohladitev malo bolj plitva​, saj je zasedel globji "bazen", nam pa je ostal otroški tolmunček, hehehhehe
​
Odlična družba, nato obkljukana dolgo željena turca + bonus vzpon, sonce, neizmerna vročina, čeprav pri vzponu čez steno smo imeli cel čas senco in nato še več kot ​dobrodošla ​ohladitev…bil je popoln dan

Ja, pot po SZ strani je kar lepa.

Se strinjam
Me pa zanima...markacije z višjega vrha, kam oz. kakšna je pot, saj na tabbacovi karti ni vrisana, smo črne pikice? A kdo pozna?

https://tomazsarc.blogspot.com/2020/07/monte-sernio-572020.html

Koča Rifugio Monte Sernio je neoskrbovano zavetišče, resda odlično opremljeno:
http://caitolmezzo.it/rifugi/rifugio-monte-sernio/

Edina oskrbovana koča v tistem koncu je Rifugio Grauzaria:
http://www.rifugiograuzaria.it/

V soboto sva splezala na Monte Sernio po severozahodnem pristopu. Parkirišče v dolini Aupa je lepo urejeno, koča Grauzaria je odprta, ko se enkrat prebijemo čez odvratno strmi odsek melišč in skrotja pod stenami Sernia, pa se začne s pikami označena smer II. stopnje. Plezanje je zelo uživaško, za tiste, ki se tja odpravljate v kratkem, je pa koristna informacija, da zimske opreme ni treba vlačiti s sabo. Nekaj slik in vtisov pa je tule.